Zgodovinski obračun, ki ga je večina poimenovala prvi uradni tržaški derbi v zgodovini, je privabil ogromno radovednežev in seveda zaradi narodne pripadnosti enega od udeležencev ter zaradi njegovih številnih slovenskih članov nismo niti smeli, niti mogli, niti hoteli manjkati.
Repentabor v resnici ni del Trsta, je povsem svoja vas v neposredni bližini bolj znanih Opčin. Stisnjena je ob slovensko mejo, v njej večinoma živijo naši zamejski rojaki, od središča največjega mesta skrajnega italijanskega severovzhoda pa je oddaljena dobrih deset kilometrov. Prav tako tam domujoči Kras Repen, polprofesionalni slovenski član italijanske četrte lige, v resnici ni kak tradicionalen rival slovite Triestine, tržaškega velikana s tega področja.
Kluba nimata kake omembe vredne skupne zgodovine, njune poti so bile po navadi izrazito ločene, pravzaprav se do letošnje sezone nikoli niso resneje križale. Njun dvoboj zatorej po več kriterijih ne bi mogli označiti ne za tržaškega ne za derbi, kaj šele za oboje skupaj.
A vendar ga na celotnem območju, ki se kulturno, upravno, izobraževalno in tudi športno zliva v Trst, ni bilo junaka, ki bi razmišljal na tak način. Vsi po vrsti so dvoboj že vnaprej vzeli za svojega, vsi po vrsti so ga v trenutku, ko je bilo jasno, da bo do njega prišlo, postavili na piedestal. In vsi po vrsti so ves čas govorili, da gre za derbi; še več, za prvi tržaški derbi v zgodovini. Pozabite meje mesta, Repentabor leži v tržaški provinci in v veliki želji, da bi tudi ta del sveta dobil svoje lokalno rivalstvo, jim to več kot zadostuje. Obojnim.
Tako večinskemu prebivalstvu Trsta in okoliških vasi, ki tradicionalno navija za Triestino, kot zamejcem, ki so predvsem v zadnjih letih prav Kras Repen vzeli povsem za svojega in ki so v še nekoliko večji meri komaj dočakali gostovanje na skrajno simpatičnem tržaškem stadionu Nereo Rocco. Če k temu dodamo še najbolj zagrizene, pogosto fanatične navijače Triestine, ki so znani po svoji izrazito desničarski usmerjenosti in ki prebivalstvu slovenske narodnosti niso najbolj naklonjeni (če za dobro odnosov uporabimo zelo blag izraz), pa je slika popolna. Ti ljudje si že po nacionalnem ključu ne bi mogli želeti bolj primernega lokalnega tekmeca in prav v dvoboju z njim vidijo edino pravo sladkost sicer mučnega bivanja v četrti ligi.
SREČANJE PADCA NA DNO IN BOŽJEGA DARA
Kako daleč sta bila kluba vsak k sebi, govori pogled v obdobje pred natanko desetletjem, ko sta se znašla vsak na svoji prelomnici, med katerima so bila svetlobna leta. Triestina je le za las zgrešila zgodovinsko vrnitev v najmočnejšo italijansko ligo prvič po letu 1958, ko je bila nazadnje članica serie A in ko je začela zgubljati sijaj predhodnih dveh desetletij.
Leta 1948 so bili Tržačani pod vodstvom človeka, po katerem se danes imenuje stadion, celo italijanski podprvaki, nato pa so v desetih letih povsem izgubili stik z najboljšimi in se jim v slabega pol stoletja nikoli niso približali tako zelo kot ravno na omenjeni prelomnici. Kljub razočaranju so bili navijači tedaj prepričani, da je tako težko pričakovana vrnitev v serie A le vprašanje časa, morda dodatne sezone ali dveh, ob tem pa se seveda postavlja vprašanje, kako je mogoče, da je ta klub v ponedeljek zvečer odigral tekmo četrte lige z nasprotnikom, ki je bil pred desetimi leti na razpotju golega obstoja v kakršnikoli obliki.
Kako je mogoče, da sta se kluba, ki sta bila pred desetletjem v povsem različnih svetovih, srečala v istem in da v tem svetu celo nekoliko bolje stoji ponos zamejskega podeželja. Kar zadeva Tristino, so šle namesto v smeri želene serie A stvari zelo hitro v povsem drugo smer. Finančne mahinacije značilno italijanskega tipa so privedle do zloma kluba in do njegove pravne reorganizacije, kakršna je bila potrebna že na začetku devetdesetih letih.
Formalno so ga bili leta 2012 prisiljeni ustanoviti praktično na novo, tako da na papirju zdaj nosi ime Unione Triestina 2012, posledica takratnih posegov je bila tudi selitev v najnižji tekmovalni rang. Na drugi strani pa je Kras prav v obdobju spogledovanja novopečenega rivala s serie A dobil božji dar v podobi uspešnega poslovneža slovenskega rodu Gorana Kocmana in z njim precej več kot le obstoja. Njegovi vložki tako finančne kot čustvene narave so klub spremenili v odlično organiziranega člana italijanske ligaške druščine, ki se danes lahko pohvali z vzornim mladinskim pogonom in s celo kopico infrastrukturnih rešitev, na katere bi bil ponosen marsikateri slovenski prvoligaš.
CELODNEVNA REPORTAŽA NA DRŽAVNI RAVNI
"Presrečen sem, da smo prišli tako daleč. Članstvo v četrti ligi za nas pomeni veliko, derbi s Triestino pa je tako pomemben, da si ga bom ogledal skupaj z našimi najzvestejšimi navijači. Pozabite ložo, kupil bom vstopnico za navijaško tribuno in od tam spremljal tekmo, zaradi katere sem celo za en dan prestavil pomembno službeno pot v Belorusijo," je Kocman razlagal pred ponedeljkovim obračunom, ki so ga na nekoliko nenavaden termin prestavili zaradi odbojkarskega evropskega prvenstva v sosednji dvorani in ki je vzbudil za to raven tekmovanja šokantno veliko medijske pozornosti.
V nekakšni dvojni zanki je poročanje o zanimanju predstavnikov sedme sile postalo ena od glavnih lokalnih zgodb in se je celo razširilo po drugih delih Italije, s tem pa se je to zanimanje seveda še povečevalo in doseglo občudovanja vredne razsežnosti. Organizatorji so govorili celo o množičnosti na ravni mednarodnih tekem na zelo visoki ravni in z vso objektivnostjo tega sveta smo ugotovili, da niso niti malo pretiravali.
Lokalni mediji so tako ali tako akreditirali skoraj celotna uredništva, kajti njihovo navdušenje nad dogodkom, ki je bil za Trst in okolico nekaj povsem novega, je bilo tako veliko, da ga je težko opisati z besedami. Ravno kombinacija edinstvenosti, navdušenja in zelo specifičnega ozračja je v Trst privabila tudi predstavnike medijev iz drugih apeninskih okolij, na čelu katerih je bila ekipa največje italijanske športne televizije. Ta je ves dan snemala posebno reportažo in med drugim obiskala zamejskega ligaša ter pospremila njegov avtobus slovenskega (jasno, kaj pa drugega) avtoprevoznika na tekmo.
Mednarodni pečat pa je kajpak dalo zanimanje medijev iz matične Slovenije, ki je povsem navdušilo naše rojake na drugi strani meje, italijanske kroge in tudi občila na čelu s slovitim tržaškim Il Piccolom, enim najbolj cenjenih časnikov na celotnem Apeninskem polotoku. Slednji je prihodu ekipe slovenske nacionalne televizije in dveh novinarjev ter fotoreporterja Ekipe celo namenil poseben članek, pri čemer je (če se požvižgamo na lažno skromnost) naš in vaš časopis označil z besedami La Gazzetta dello Sport sosednje republike. V takem duhu občudovanja, spoštovanja in navdušenja so nas v Trstu tudi sprejeli, pa čeprav je tekma s seboj nosila tudi nekaj že omenjene nacionalne napetosti.
PRIZORE IZ ČETRTE BI SI ŽELELI V PRVI
Triestina je pač klub, ki se je v preteklosti zanimal za nekaj odličnih slovenskih igralcev, a se na koncu zaradi strahu pred lastnimi navijači nikoli ni odločil za nakup. Temu primerni so bili nekatera gesla, ki so prihajala iz sektorja z najbolj fanatičnimi navijači, in celo nekatere opazke na novinarski tribuni, toda pod potegnjeno črto je rivalstvo med italijanskim in slovenskim narodom ostalo v mejah sprejemljivega, celotna slika dogodka pa je v vseh pogledih v popolnosti ustrezala vznesenim napovedim o pravem prazniku športa, sožitja, gostoljubnosti in zdrave tekmovalnosti.
Dobrih pet tisoč gledalcev je resnično številka, ki so jo na tej ravni ligaških bojev sposobna preseči le najbolj vroča južnjaška okolja, v katerih se stoletni rivali v posebnih okoliščinah lahko celo približajo dvakratniku. Vzdušje je bilo resnično izjemno, gneči na cesti, polnim lokalom okrog stadiona in glasnemu navijanju v dveh jezikih skoraj ni bilo mogoče verjeti in človek z druge strani meje si je lahko le zaželel, da bi bili podobnim prizorom večkrat priča na slovenski prvoligaški sceni.
Za nameček pa smo videli tudi zelo spodobno tekmo na sicer omejeni kakovostni ravni (navsezadnje gre za četrto ligo), a vendarle z nekaj lepimi akcijami in predvsem z ogromno borbenosti neskončno motiviranih moštev. Ne samo ekipe Krasa, ki je s številnimi slovenskimi nogometaši na čelu z nekoč najboljšim igralcem naše prve ligo Sašo Ranićem igrala verjetno najpomembnejše srečanje v zgodovini in je bila lahko na koncu zadovoljna z remijem 1:1.
Kar nekoliko presenetljivo so bili morda še bolj motivirani nogometaši na drugi strani, ki so si priigrali nekaj več priložnosti in ki so na koncu zmago naskakovali s precej ihte ter skoraj panično. Triestina je resnično na vsak način želela premagati slovenskega palčka, napetost na obeh straneh je prinesla tudi nekaj kratkih stikov, spogledovanje s skakanjem v lase in nemalo zelo ostrih dvobojev, a na koncu sta si ekipi vendarle segli v roke in zadevo zaključili z ognjemetom (tokrat v prenesenem pomenu) pozitivnih čustev. Seveda pa se vsi skupaj vidimo ponovno na povratni tekmi in glede na realen domet obeh ekip po vsej verjetnosti tudi na dveh srečanjih v naslednji sezoni.
