Mucek Čarli Odkrito.si

Ali vaša mačka pogosto leži na vašem trebuhu?

milan štefe ivo svetina Svet24.si

Poslovil se je slovenski igralec Milan Štefe

vesolje Svet24.si

Tedenski horoskop: poleg utečenih smeri tudi ...

tovornjak, izanka, avtodom Svet24.si

FOTO: Drama na Ižanki! Pogumni voznik tovornjaka ...

11otrok1 Svet24.si

Kar enajst otrok hlača po njihovi hiši

Foto Tibor Golob Njena.si

Alya za las ušla smrti

rebeka dremelj Njena.si

Prvič videli in slišali Rebekino hčerko

nu
nu
0 31.07.2019 18:35:43

ŠE DANES GREDO DLAKE POKONCI... Noč, ko je Bukovčeva odtekla življenjski tek (video)

Reuters
Bilo je na današnji dan leta 1996, ko smo na olimpijskih igrah v Atlanti z nestrpnostjo pričakovali finale teka na 100 metrov z ovirami.

V devetdesetih letih je bila Brigita Bukovec nesporna kraljica kraljice športov na sončni strani Alp. Da je bila kar petkrat izbrana za najboljšo športnico Slovenije, je sam po sebi dovolj zgovoren podatek, zgodovino pa je pisala tudi ali predvsem na olimpijskih igrah leta 1996.

Igre v Atlanti, ki bodo ostale v spominu tudi po Leonu Štuklju in njegovem lahkotnem koraku na otvoritveni slovesnosti ter po bombi, ki je eksplodirala v olimpijskem parku in terjala dve smrtni žrtvi, so v anale slovenskega športa zapisane s srebrnimi črkami, za kar sta poskrbela Andraž Vehovar in takrat 26-letna Ljubljančanka Brigita Bukovec, ki je odtekla svoj življenjski tek.

Če so Francozi in z njimi ves svet v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja častili svetlolasi seksualni simbol Brigitte Bardot in če so Danci v osemdesetih sedmi umetnosti predstavili svetlolaso amazonko Brigitte Nielsen, smo se Slovenci v devetdesetih navduševali nad hitronogo svetlolasko Brigito Bukovec. Ena največjih atletinj, kar smo jih imeli, je bila največja prav na največji tekmi v karieri. Povedano drugače, najbrž ni prav veliko športnikov, ki bi najboljši tek kariere odtekli prav pred milijonskim občinstvom v finalu OI.

Kar težko je verjeti, da je minilo že 23 let od tistega čarobnega večera v Atlanti. Čeprav je sonce na sončni strani Alp že zdavnaj zašlo in se je urin kazalec počasi pomikal proti tretji uri ponoči, so številni slovenski športni navdušenci na zadnji dan julija leta 1996 skupaj s ponočnjaki še vedno vztrajali pred televizijskimi sprejemniki, v prvi vrsti seveda zaradi Ljubljančanke, ki je spadala v širši krog favoritinj v teku na sto metrov z ovirami. Vztrajnost je bila več kot poplačana, neprespanost in podočnjaki naslednji dan pa majhen davek, na drugi strani velike luže, v prestolnici Georgie, je namreč takrat že v prvih urah avgusta po slovenskem času Bukovčeva padla v trans in osvojila prvo olimpijsko medaljo v zgodovini slovenske atletike ter hkrati prvo žensko medaljo na poletnih igrah na splošno. Bil je to večer, ko je vse sedlo na svoje mesto, uspel ji je sanjski tek in – kot se je izkazalo pozneje – rezultat kariere.

NA PROGI IZ UGASKOV
Vse pa se je začelo poldrugo desetletje pred tem na starem stadionu Olimpije, na progi iz ugaskov, v petem razredu osnovne šole, ko jo je na enem izmed osnovnošolskih tekmovanj opazil danes žal bolj kot ne pozabljeni in že upokojeni Jure Kastelic, njen prvi, zadnji in edini trener, ter jo povabil v kraljico športov. Kastelic ob tem ni bil le trener, ampak tudi pedagog ter psiholog in v naslednjem poldrugem desetletju neke vrste njen drugi oče, Alenka Bikar pa potemtakem njena atletska sestra in prijateljica, s katero sta se sijajno dopolnjevali in z leti (p)ostali udarni sprinterski tandem. Neke vrste atletska različica vražjih Slovenk, ki so približno v tistem času navduševale na belih strminah.

Preskakovala je ovire, a pri tem ni preskakovala ničesar, njen vzpon ni bil meteorski, ampak je šla korak za korakom. V članski konkurenci je debitirala pri rosnih šestnajstih in bila že ob svojem debiju priča nečesa resnično izjemnega. Bilo je leta 1986 na balkanskih igrah v Ljubljani, ko je Bolgarka Jordanka Donkova spisala zgodovino in tekla nestvarnih 12,26. Rezultat, pod katerega se je poleg Donkove v zgodovini teka na sto metrov z ovirami spustila le še rojakinja Ginka Zagorčeva. Takrat so jo reprezentančni kolegi bojda dražili, da si je Donkova že sezuvala čevlje, ko je sama šele pritekla v cilj. A to je bil šele začetek poti, ki jo je potem počasi pripeljala med elito v disciplini, v kateri so v tistih časih prevladovala mišičasta dekleta z vzhoda stare celine. Pod vodstvom Kastelica je Bukovčeva napredovala iz leta v leto, na mladinskem evropskem prvenstvu v Varaždinu leta 1989 osvojila bron, kar je bila ena izmed prelomnic, naslednja pa je sledila štiri leta pozneje. Počasi se je namreč bližala meji trinajstih sekund, ki loči dobre od odličnih, in se leta 1993 končno tudi spustila pod to ločnico.

V TRANSU


Vse to je bil le še en majhen korak na poti proti Atlanti, pot pa je bila kot vsaka prepredena z vzponi in padci, sladkimi zmagami in bridkimi porazi. Vse pa je bilo poplačano leta 1996. Pred tem se ji je na velikih tekmah znalo tudi zalomiti, kot denimo leto dni pred olimpijskimi igrami na svetovnem prvenstvu v Göteborgu, ko se v finalu ni spustila niti pod trinajst sekund in je zasedla zadnje, osmo mesto. Najpomembnejši teden v svoji karieri je po drugi strani pričakala v najboljši formi, v finalu pa odtekla življenjski tek, kot radi rečemo.

»Pred OI sem računala na finale, nisem pa veliko govorila o medalji. Tri ali štiri dni pred tekmo sem na stadionu napravila trening na ovirah. Tedaj je trener Jure Kastelic gledal na uro in ves začuden dejal: 'Če boš šla takole, potem te pa nobena ne bo mogla premagati.' Mogoče ni bilo povsem tako in je bila to le trenerjeva motivacija ... A sem se res dobro počutila, v olimpijski vasi je bilo dobro vzdušje, stadion je bil v neposredni bližini, vreme super, treningi so mi šli odlično. Poleg tega je Alenka Bikar prišla v četrtfinale na 200 metrov, kar je bilo izjemno presenečenje, in to je bila le še dodatna motivacija zame,« se je spominjala leta pozneje.

To je bilo stopnjevanje forme in predstav za v učbenike, najboljše pa je prihranila za konec, za veliki finale, ko je postavila osebni in državni rekord, ki seveda stoji še danes. Če so njeni rojakinje in rojaki ob najpomembnejši uri znali klecniti pod pritiskom, je sama tistega večera na sto metrih padla v trans, celo tako zelo, da se od tistega teka po lastnih besedah spominja bore malo, pa tudi posnetka si v nasprotju s prenekaterim rojakom ni ogledala nikoli.

»Ko sem pritekla v cilj finala, sem takoj vedela, da sem druga. Šele potem sem začela razmišljati. Videla sem trenerja Jureta, ki je bil po mojem mnenju v šoku. Teka se tudi sama ne spomnim. Niti malo. Bila sem v nekem posebnem stanju, vse je šlo avtomatično, ker sem bila izjemno osredotočena na vse, od priprav do starta in nato do cilja. Bila sem popolnoma zbrana. Pred tekom nisem mislila na nič drugega kot le na nastop, ko sem pred finalom prišla na stadion, nisem videla niti enega samega človeka. Treme sploh nisem imela. Potem se spomnim le še, da sem dobila slovensko zastavo in naredila častni krog po stadionu, čeprav nisem bila prva.« Ni niti veliko manjkalo, da bi bila zlata, pravzaprav le nekaj centimetrov oziroma ena stotinka, Ludmila Engquist Narožilenko, ena tistih, na katere dosežkih leži senca dvoma, je bila za spoznanje hitrejša.

Kot v drugih podobnih primerih bi lahko njeno kariero in njeno življenje razdelili na dva dela, na tistega pred 31. julijem 1996 in tistega po 31. juliju 1996. Kot se je pozneje izkazalo, je bilo dolgo vroče poletje 1996 vrhunec njene športne poti. Že petnajst dni pozneje je namreč sledil nov vrhunec, na krilih evforije in uspeha na olimpijskih igrah je na mitingu Weltklasse na mitskem Letzigrundu v Zürichu, atletski različici teniškega Wimbledona, ugnala vso konkurenco, tudi Engquist Narožilenkovo. Petnajst dni, ki so predstavljali vrhunec neke sedemnajst let trajajoče kariere.

V ČAKANJU NASLEDNICE
Ob tistih vzhodnjakinjah, ki so se sprehajale iz enega suspenza v drugega in bile pri tem pogosto videti neresnične – najbrž pogosto tudi dejansko niso bile resnične –, ter Gail Devers, katere zaščitni znak poleg dolgih nohtov je bilo tudi mišičasto telo, je bila kot ena redkih videti ženstvena, če ne kar krhka. A ko je enkrat začela drugo za drugo napadati ter premagovati ovire, jo je bilo užitek gledati. »Brigita je pravi motorični fenomen. Vsak gib si zapomni in ga lahko kadarkoli ponovi. Tudi gimnastične prvine, čeprav je ta šport prenehala vaditi že v osnovni šoli, ji gredo še vedno odlično od rok,« je ob uri njunega, da, njunega, največjega uspeha dejal Kastelic.

Čeprav se je takrat le nebo zdelo meja in so pogledovali tudi proti svetovnemu rekordu, pa se je krivulja, če ne že zasukala navzdol, pa vsaj prenehala vzpenjati. V naslednjih štirih letih je Ljubljančanka sicer ostala del svetovnega vrha, še vedno se je pogosto znašla tudi na pravi strani trinajstih sekund, bila navsezadnje na svetovnem prvenstvu v Atenah znova povsem blizu stopničk, v sezoni 1998 pa imela bržkone svojo najboljšo zimsko sezono, ko je na šestdesetmetrski razdalji vrstila zmage drugo za drugo. Tedaj še ni bilo mogoče slutiti, da je bil to neke vrste labodji spev in da potem na najvišji ravni praktično ne bo več nastopala. A po dveh operacijah v slabem letu dni (junija 1999 in maja 2000 ) vrnitve ni bilo več, ko ni uspela odteči norme za olimpijske igre v Sydneyju, pa je s prehodom v novo tisočletje počasi prišla do konca tartana. Pri zgolj tridesetih, hitro, nekateri bi rekli prehitro, a sama se ni nikoli pretirano ozirala nazaj, sedemnajst let v kraljici športov je bilo dovolj.

Bukovčeva je bila nedvomno še ena tistih, katere veličino in vrednost dejansko spoznamo, šele ko enkrat konča kariero in za seboj pusti precejšnjo praznino. Takrat se je sicer zdelo le vprašanje časa, kdaj se bo pojavila nova Brigita Bukovec, nova sprinterka njenega kova, a poldrugo desetletje pozneje jo še vedno čakamo.

Po koncu kariere je ostala zvesta kraljici športov, bila kratek čas članica upravnega odbora Atletske zveze Slovenije, vmes za kratek čas skočila celo v politiko, danes pa se posveča družini in atletski šoli. Ena največjih slovenskih atletinj vseh časov, za katero nobena ovira ni bila previsoka, dobesedno in v prenesenem pomenu.

Članki iz rubrike