Bilo je to pestro leto 1990. V naših krajih smo bili nekje na pol poti med Jugoslavijo in samostojnostjo. Delegati Komunistične partije Slovenije s stricem Milanom na čelu vmes enkrat protestno odkorakajo s 14. kongresa ZKJ v Beogradu. Na prvih večstrankarskih volitvah v Sloveniji največ glasov prejme koalicija DEMOS. Nelson Mandela je po 27 letih izpuščen iz zapora. Irak napade Kuvajt, kar kasneje privede do zalivske vojne. Železna lady Margaret Thatcher odstopi z mesta predsednice vlade Združenega kraljestva. Vzhodna in Zahodna Nemčija se združita v Zvezno republiko Nemčijo. Začenja se razkroj Sovjetske zveze. Zgodi se sprava v Kočevskem rogu. Na cesto pripelje renault clio. V Zagrebu je odigrana prijateljska tekma med Jugoslavijo in Nizozemsko, na kateri gledalci navijajo za Nizozemsko. »Nisem vedel, da imamo v Zagrebu toliko navijačev,« je sijajno komentiral Frank Rijkaard. Jugoslavija tretjič postane svetovni prvak v košarki. Monika Seleš s 16 leti osvoji Roland Garros, prvega izmed svojih devetih grand slam turnirjev. Buster Douglas pripravi senzacijo vseh senzacij in sredi Tokia nokavtira Mika Tysona. Prikazana je prva epizoda Mr. Beana. Prikazana je prva epizoda Twin Peaks. Premiera filma Sam doma. Na 62. podelitvi oskarjev največ zlatih kipcev osvoji Driving Miss Daisy. Na Evroviziji v Zagrebu slavi Toto Cutugno, Tajči je sedma. J. K. Rowling začne pisati prve knjige o Harryju Potterju. Med drugimi se rodijo Emma Watson, Gregor Schlierenzauer, Jennifer Lawrence, Mario Balotelli, Peter Sagan, Ricky Rubio in Rene Krhin. Med drugimi umrejo Greta Garbo, Ava Gardner, Lev Jašin, Pepca Kardelj, tisti super rudar Alija Sirotanović, Alberto Moravia in Marjan Rožanc. V angleškem prvenstvu je znova najboljši Liverpool. Skupno osemnajstič in do danes zadnjič.
28. APRILA 1990
Redsi so bili takrat na posebni misiji, v sezoni pred tem so namreč naslov izgubili v dramatičnih okoliščinah. V zadnji minuti zadnjega kroga, ko jih je Arsenal sredi Anfielda premagal s potrebnih 2:0. Vse to pa le nekaj tednov po tragediji na Stadionu Hillsborough, ko je življenje izgubilo 96 ljudi, v veliki večini pristašev Liverpoola.
Vse te rane so bile seveda tudi nekaj mesecev kasneje še vedno odprte, še vedno globoke, ob tem, da je bil Liverpool zaradi tragedije na bruseljskem Heyselu leta 1985 na začetku devetdesetih še vedno izgnan iz Evrope. A evropskim sankcijam navkljub so imeli redsi takrat sijajno ekipo. Valižanski princ Ian Rush, sijajno krilo John Barnes, izkušeni Peter Beardsley, Alan Hansen, ta Jamie Carragher pred Jamiejem Carragherjem, pa Ronnie Whelan, Ray Houghton, v vratih je bil ekscentrični Bruce Grobbelaar, na klopi pa Kenny Dalglish, ki si je v primeru nuje še vedno nadel tudi kopačke in dres.
Aston Villa jim je dolgo dihala za ovratnik, toda po sijajnem finišu je Liverpool prvi prečkal ciljno črto. V elitni angleški ligi, v kateri je v tisti sezoni igralo kar osem moštev iz Londona, je druščina iz mesta Beatlov na koncu zbrala devet točk več od drugouvrščene Ville, pri kateri je imel glavno besedo David Platt, na tretjem mestu pa je končal Tottenham, katerega voz sta vlekla Paul Gascoigne in Gary Lineker. Manchester United? Na 13. mestu.
Naslov so si rdeči zagotovili že dva kroga pred koncem, 28. aprila 1990, ko so premagali QPR. Kapetan Alan Hansen je pokal dvignil visoko v zrak, z 18. naslovom državnega prvaka so postali polnoletni. Kdo bi si mislil, da bodo skoraj tri desetletja kasneje še vedno čakali na 19. zvezdico.
VSI, LE ONI NE
Pod vodstvom trenerja igralca Kennyja Dalglisha so v petih letih trikrat osvojili domače prvenstvo. King Kenny se je poslovil leta 1991, skupaj z njim pa so se počasi poslovile tudi lovorike. Dalglish je osem mesecev po slovesu od Anfielda sedel na klop Blackburna in ga iz druge lige popeljal vse do naslova prvaka. Klub, ki ne bo nikoli hodil sam, pa je začel mukotrpno čakanje. Čakanje, ki še kar traja in traja.
V naslednjih letih in desetletjih so se na angleški prestol povzpeli Arsenal, že omenjeni Blackburn z Alanom Shearerjem in Chrisom Suttonom, Leeds z Ericom Cantonajem in Gordonom Strachanom, potem se je začela vladavina Fergusonovega Uniteda, ki jo je sem in tja prekinil le še Wengerjev Arsenal. Z novim tisočletjem so se pojavile neke nove (vele)sile, v prvi vrsti Abramovićev Chelsea in arabski City, ki deluje na pogon petrodolarjev. Ranierijev Leicester je bil po drugi strani zgodba, pravljica za vse večne čase, ena za vse nogometne romantike.
Lahko bi zapisali, da so naslov od leta 1990 dalje osvajali vsi, le Liverpool ne. Nekajkrat je bil sicer blizu, nikoli pa bržkone bolj kot v sezoni 2013/14, ko je Stevenu Gerrardu spodrsnilo – dobesedno in v prenesenem pomenu – ob najbolj nepravem trenutku. In to možu, ki je nekaj tednov pred tem soigralce opozarjal: »This does not f*cking slip now.« »Ne sme nam spodrsniti«, kot bi se glasil malce manj sočen prevod. Samo v nogometu, a to je tako ali tako že neka druga zgodba.
Liverpool je po dobri polovici letošnjega prvenstva še neporažen in ima šest točk prednosti pred najbližjim zasledovalcem. Upanje, da se bo ponovil 28. april 1990, je znova živo. Številni bi rekli kdaj, če ne zdaj. Sploh, če se bodo jutri neporaženi vrnili tudi iz Manchestra.
SEZONA 1989/90
1. Liverpool 79
2. Aston Villa 70
3. Tottenham 63
4. Arsenal 62
5. Chelsea 60
6. Everton 59
7. Southampton 55
8. Wimbledon 55
9. Nottingham F. 54
10. Norwich 53
11. QPR 50
12. Coventry 49
13. Man United 48
14. Man City 48
15. C. Palace 48
16. Derby 46
17. Luton 43
18. Sheffield Wed. 43
19. Charlton 30
20. Millwall 26
