IMG-3874 Odkrito.si

Kdo je njen skriti ljubimec?!

melania trump Svet24.si

Prva dama Melania želi iz Bele hiše napoditi ...

Kuža Petisvet.si

Angeli v kožuhih lačni in v nevarnosti

melania trump Svet24.si

Prva dama Melania želi iz Bele hiše napoditi ...

boštjan gorenc pižama hujšanje Svet24.si

Tako se je zgodila preobrazba našega najtežjega ...

darko klemen Njena.si

Huda poškodba Darka Klemna

aneta govor2 Njena.si

Gledalci ponoreli zaradi Anetinega maščevanja

NU
NU
0 19.05.2018 07:59:27

NEVERJETNA ZGODA ženske v moškem svetu

vszi
Je ena največjih kolesarskih legend, za katero najbrž še niste slišali. Je ena največjih kolesarskih šampionk, ki to nikoli ni postala. Alfonsina Strada je bila prva, zadnja in edina ženska, ki je nastopila na Giro d'Italia.

Njena življenjska pot je bila tako kot pri številnih drugih legendah najbrž precej romantizirana, zato je vse te zapise o njenem otroštvu v veliki družini in v veliki revščini treba jemati z določeno mero zadržka oziroma skepse. Kot tudi tiste zapise, da je prvo kolo dobila pri 10 letih, ko ga je oče zamenjal za nekaj piščancev, in da so ji lokalni prebivalci nadeli vzdevek Hudič v krilu ter se križali, ko je po zaprašeni poti pribrcala mimo. Ni pa dvoma, da je kolesarjenje in dirkanje že kmalu postalo njena strast. Na prvi dirki je bojda zmagala, ko je bila stara 13 let, za nagrado pa naj bi dobila prašiča. Živega prašiča. Bil je to nenavaden začetek neke nenavadne zgode o dekletu, ki je dirkala z možmi.

Ko se je pri 24 letih omožila, so bili njeni domači prepričani, da jo bosta zakon in mož končno »spametovala«. Toda zgodilo se je ravno nasprotno; soprog Luigi Strada je postal njen trener in največji navijač, za poročno darilo pa ji je podaril – dirkalno kolo. Konkurence med ženskami praktično ni imela, kmalu jo je prerasla in dirkala le še z uro ter sama s sabo. In z moškimi. Proti koncu prve svetovne vojne, ko so bili številni vrhunski kolesarji še vedno na fronti, je tako nastopila tudi na sloviti klasiki Po Lombardiji, v legendo in med nesmrtne pa se je ta pionirka zapisala z nastopom na Giro d'Italia.

VSE ZARADI STAVKE
Bilo je leta 1924, ko je kolesarsko karavano zajela neke vrste stavka. Zaradi različnih stališč glede startnine in nagrad z organizatorjem, rožnatim časnikom La Gazzetta dello Sport, so namreč dirko protestno izpustili nekateri najboljši kolesarji tistega časa. A organizator, ki je želel podobna izsiljevanja s startnino zatreti v kali, dirke ni hotel odpovedati in jo je odprl za »neodvisne« kolesarje ter jim pri tem obljubil nastanitev in prehrano. Piščance, meso, banane, jajca ... Amaterji so se pridružili stavkokazom; skupno se jih je prijavilo 108, na start jih je prišlo 90, cilj v Milanu pa jih je videlo le dobrih 30.

Bilo so to časi, ko je bila dirka Po Italiji resnično italijanska, na startu so bili namreč zgolj italijanski kolesarji, med njimi, pod številko 72, pa tudi Alfonsina Strada. Bržkone je šlo za odločitev promocijske narave; obstajala je namreč bojazen, da dirka brez večine glavnih zvezdnikov ne bo vzbudila (pre)velikega zanimanja. Seveda so bili tudi takšni, ki so organizatorjem očitali, da se bo z žensko v karavani dirka spremenila v farso. Morda so tudi zato na seznamu nastopajočih tisti a na koncu njenega imena namenoma izpustili. Alfonsina je postala Alfonsin in šele na samem startu je postalo jasno, da ne gre za Alfonsina, temveč za »signoro« Alfonsino. In tako je tam, v moškem svetu, pedale v tistih majskih dneh poganjala tudi ženska.

Novico o ženski v karavani so njeni rojaki sprejeli z mešanimi občutki. Nekateri s posmehom in opazkami, naj se vrne za štedilnik, spet drugi z radovednostjo in odobravanjem. Na cesti gospe Cesti ni bilo z ničimer prizaneseno in nič ji ni bilo podarjeno. Etap je bilo sicer le ducat, toda dolge so bile tudi po 300 kilometrov in več, skupna dolžina dirke pa je bila denimo za 50 kilometrov daljša kot letošnja.

HUDIČ V PEKLU
Že tako neizprosni Giro je bil v tistih časih še bolj neizprosen, krut, brutalen. Vsak dan je bil bitka za preživetje. Ceste, če jim sploh lahko tako rečemo, v veliki večini niso bile asfaltirane, kolesa pa težka in brez prestav. Etapa med L'Aquilo in Perugio je bila še posebej peklenska. Dež, veter in blato so bili zvesti spremljevalci vseh 296 kilometrov, metla pa je ob koncu ujela kar precej tekmovalcev, med drugim tudi Hudiča v krilu, ki je trpel v tistem peklu. Padci, predrte zračnice, načeto koleno, polomljeno krmilo – urbana legenda pravi, da ji je na pomoč priskočil neki lokalni kmet, ki je zlomil metlo, in tako je imela v nadaljevanju dirke namesto ene izmed ročk kar del ročaja metle – in ujela jo je časovna zapora. V cilj se je privlekla po petnajstih urah in bila uradno izključena iz dirke.



Toda njen herojski boj ni ostal neopažen, predvsem pa je postala atrakcija, ljubljenka ljudstva, ki je požiralo zgodbe o ženski v tem mačističnem svetu. Šefi dirke, ki se seveda niso branili dodatne publicitete, so ji zato kot v nekakšen kompromis dovolili, da je dirkala izven konkurence in na lastne stroške.

Nekaj dni kasneje je bila na sporedu še ena brutalna, 415 kilometrov dolga etapa na Reki, ki je bila takrat del kraljevine Italije. Alphonsina se je izmučena, v solzah in 25 minut izven časovne zapore komaj privlekla do cilja. A gledalci so jo čakali, gledalci so jo dvignili na roke in jo slavili kot šampiona. Množice so jo sprejele z navdušenjem, spoštovanjem in občudovanjem. Morda ji je tudi to dalo dodatnega zagona, da je vztrajala vse do Milana.

GOSPA NA MOTO GUZZIJU
Na koncu je v prestolnici mode v skupnem seštevku zaostala več kot 20 ur za zmagovalcem Giuseppejem Enricijem. A ni bila zadnja, lanterne rouge, rdeča laterna, ki binglja na kolesu zadnjeuvrščenega kolesarja, je bila počasnejša še za nekaj ur. Sploh pa, če je v Pittsburghu rojeni Enrici danes le eden »od«, je ona ena in edina. Legenda, pionirka, ki je poslušala notranji glas in pri tem presegla takratne družbene ovire ter dodobra zakoreninjene stereotipe.

V karavani si ji pridobila prijatelje in ugled, a v naslednjih letih ji niso več dovolili nastopiti. Kolesa seveda ni postavila v kot, med drugim je poldrugo desetletje kasneje postavila ženski rekord v vožnji na eno uro, ki se mu nobena ni približala skoraj dve desetletji.

Njen priimek je živ dokaz tiste fraze »nomen est omen«. V imenu je pomen. Strada, cesta, je bila namreč njen dom. Ko je v zrelih letih poganjanje pedalov postalo prezahtevno, si je omislila motocikel, 500-kubični moto guzzi, s katerim se je vozila v kolesarsko trgovino, ki jo je odprla s svojim drugim možem. Umrla je stara 68 let zaradi srčnega infarkta. Medtem ko je poskušala zagnati motor, potem ko se je vrnila z ene izmed kolesarskih dirk.

Bila je prva, zadnja in edina ženska, ki je nastopila na Giro d'Italia. To je moški svet, a bil bi nič brez ženske ali dekleta, kot je mnogo let kasneje prepeval kralj soula James Brown.

Članki iz rubrike