Bilo je pred desetimi leti. Mladinsko nordijsko svetovno prvenstvo 2007 je sicer uradno gostil bližnji Trbiž, a skakalni del je potekal na 90-metrski napravi v slovenski skakalni zibelki Planici. Sobota je bil dan za ekipno tekmo in na njej je bil slovenski kvartet v sestavi Robert Hrgota, Mitja Mežnar, Primož Roglič in Jurij Tepeš korak pred tekmeci.
V drugi seriji, ko je Rogliču za Romanom Koudelko uspel drugi najdaljši skok dneva, so pometli s konkurenco, ogroziti jih niso mogli niti japonski kamikazi, za katere je denimo skakal tudi Šohei Točimoto. Slovenski upi so zanesljivo osvojili naslov svetovnih mladinskih prvakov in tako še nadgradili srebro iz leta 2006 v Kranju.
Morda se je tudi zato glavni trener članske ekipe Ari-Pekka Nikkola odločil, da jim ponudi priložnost tudi na veliki sceni. Slab teden dni kasneje je Planica znova oživela, tisti konec tedna so pravzaprav vse skakalne poti vodile v dolino pod Poncami. Bil je to vseslovenski športni praznik oziroma vseslovenska gasilska veselica, kakor vam je ljubše.
Kot v letih pred tem in po tem so se namreč na romanje v dolino pod Ponce podale prešerno razpoložene in z domačimi zvarki oborožene množice ljudi z vseh koncev Slovenije. Pa Avstrijci, Nemci, Norvežani in seveda nepogrešljivi ter vedno številni Poljaki ... Plapolale so zastave, vrtele so se raglje, meh harmonik se je raztegoval do onemoglosti, ob tem se je seveda spilo na hektolitre alkohola, tisto Avsenikovo »Planica, Planica snežena kraljica!«, ki je tradicionalno pospremila vsak polet čez dvesto metrov, pa je bilo pogosto slišati.
Planico 2007 je v prvi vrsti zaznamoval Adam Malysz, Batman iz Visle je bil namreč v tistem podaljšanem vikendu nepremagljiv, kar je nekaj tisoč poljskim ljubiteljem skokov, ki so se zgrnili v dolino pod Poncami, dalo še dodaten razlog za veseljačenje in popivanje. Če so ga seveda sploh potrebovali, dodaten razlog namreč. Nasmehe na obraze slovenskih ljubiteljev skokov so po drugi strani na zaključku neke za slovensko skakanje sicer vse prej kot nepozabne sezone sem in tja privabili leteči Kranjec, Jernej Damjan ter Primož Pikl, polet na velikanki, če mu lahko tako rečemo, pa bo bržkone za vedno ostal v spominu tudi Primožu Rogliču. Zaradi povsem napačnih razlogov, pa vendar.
NEZAVEST, PRETRES IN ZLOMLJEN NOS
Bilo je že prvi dan, na četrtkovem uradnem treningu, ko je približno osem tisoč gledalcev, med njimi je bila kakšna polovica otrok, zadrževalo dih in v nejeveri zmajevalo z glavo. Najprej je grdo padel predskakalec Jernej Košnjek, ki je po hudem padcu negiben obležal na dnu skakalnice in so ga celo priklopili na napravo za umetno dihanje. Komaj 18-letnega skakalca so v jeseniško bolnišnico nezavestnega prepeljali s helikopterjem, pozneje istega dne pa so iz bolnišnice sporočili, da bo s Tržičanom vendarle vse v redu, saj da nima poškodb možganov ne zloma lobanje in da ga bodo počasi prebudili iz umetne kome.
In medtem ko so zdravniške službe oskrbovale Košnjeka ter ga pripravljale na prevoz v bolnišnico, se je na skakalnici nadaljevala drama. Le nekaj minut po Košnjeku se je namreč po zaletišču letalnice bratov Gorišek spustil še ne polnoletni skakalec s številko 4 na hrbtu. Pri odskoku je bojda napravil napako, letalnica pa seveda tega ne odpušča ter dopušča in kaj hitro se je znašel v težavah. Njegov padec je bil še bolj spektakularen in grozljiv od predhodnikovega, z vso silo je udaril ob tla, negibno telo pa je z veliko hitrostjo drselo po doskočišču. Vse se je razpletlo v nekaj sekundah, nekateri so pri tem zamižali, spet drugi so se prijeli za glavo, vse oči pa so bile nekaj trenutkov kasneje seveda uprte v mladeniča, ki je negiben obležal še malce naprej od oznake, ki sicer označuje (nekoč) magično mejo dvestotih metrov.
Skakalcu je bilo seveda ime Primož Roglič, po nekajminutni nezavesti pa je že na prizorišču oziroma v reševalnem vozilu počasi začel prihajati k sebi. Glede na padec oziroma vso spektakularnost le-tega jo je dobro odnesel, kasnejša diagnoza se je glasila zlomljen nos in pretres možganov, kljub pogosto drugačnemu mišljenju pa tisti padec ni pomenil konca skakalne poti, morda le začetek konca. Rogliča smo lahko namreč tudi še štiri leta potem opazili na skakalnicah, a odmevnejših rezultatov ni več beležil. Padec motivacije, težave s kolenom in v Beljaku nekaj zim kasneje je bilo res vsega konec. Konec ene in kmalu potem začetek nove poti.
»Tisti padec me niti ni tako zelo pretresel, kot bi si marsikdo mislil. Po mojem mnenju je šlo za mladostniško norost in mislim, da bi se mi prej ali slej zgodilo kaj podobnega. Na vse skupaj sem gledal bolj kot na nekakšno izkušnjo oziroma dobro šolo,« se je spominjal leta kasneje v pogovoru za naš in vaš časopis, ob še eni obletnici padca pa je v svojem blogu zapisal: »Danes ne bi rekel, da je prav ta padec odločil mojo kariero, skakal sem še vsaj štiri leta. Vseskozi sem verjel, da mi bo nekako le uspelo. Ko pogledam nazaj, sem hvaležen za izkušnje, ki sem jih pridobil kot smučarski skakalec ter da sem dobil »drugo« priložnost kot kolesar. V novem in starem športu pa je nekaj isto: naučil sem se, da ne glede na to, kako trdo priletiš ob tla, se moraš vedno spraskati nazaj gor in nadaljevati. Samo naprej, brez popuščanja.« Samo naprej, vedno samo naprej.
Na tisti sončen četrtek 22. marca 2007 in spektakularen padec najbrž res ne moremo gledati kot na prelomnico, ki bi ga s skakalnic pregnala na kolo, je bil pa to še en kamenček v mozaiku, da je kasneje dejansko slekel skakalni dres in si nadel kolesarskega. Ter odkril svoje pravo poslanstvo, bi pri tem dodali številni ljubitelji poganjanja pedalov. Enkrat v začetku leta 2012 je kupil prvo kolo, vse ostalo je zgodovina, bi lahko zapisali.
Morda so smučarski skoki z Rogličevim »prestopom« izgubili, definitivno pa je pridobilo kolesarstvo.
