Ekipa
© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Miha Andolšek
Miha Andolšek
10. 06. 2016 · 21:45
09. 08. 2017 · 09:59
Deli članek:

Od kapetana Francije do kapetana SS

vszi

Kapetan izbrane vrste naj bi bil prvi med enakimi, vodja, neka moralna vertikala. Francozi leta 1930 ne bi mogli bolj brcniti v temo, na prvem svetovnem prvenstvu v Urugvaju je namreč kapetanski trak krasil roko poznejšega kriminalca, vojnega zločinca in narodnega izdajalca.

Hugo Lloris bo najbrž nocoj žarel od ponosa, ko bo trikolore popeljal na zelenico stadiona Stade de France. Občutki ponosa, nacionalne pripadnosti, občutki, da je del nečesa velikega, del zgodovine ... Morda so na las podobni občutki pred skoraj natanko 86 leti prevevali Alexandra Villaplana. V ozadju nekje je donela francoska himna marseljeza, sam pa je z roko na srcu v družbi še deseterice reprezentančnih soigralcev doživljal najlepše trenutke v svojem življenju. "To je najsrečnejši dan v mojem življenju," je bojda dejal potem, ko je Francijo s kapetanskim trakom okoli roke popeljal na zelenico in v sploh prvo tekmo na velikem tekmovanju. Štirinajst let pozneje je bil Villaplane ustreljen kot eden najbolj podlih izdajalcev v zgodovini svoje države.

Namesto da bi njegovo ime omenjali skupaj z ostalimi kapetani trikolorjev, velikimi in karizmatičnimi nogometaši, kot so (bili) Didier Deschamps, Marcel Desailly in Michel Platini, se ga po navadi omenja v istem stavku s Henrijem Lafontom, Pierrom Bonnyjem in podobnimi razvpitimi kriminalci, ki so zaradi lastnih interesov v najhujši uri obrnili hrbet svoji domovini in svojim rojakom ter postali sinonim za izdajstvo. Neka francoska različica Vidkuna Quislinga. Povedano drugače, namesto da bi se ga rojaki spominjali po nogometnih veščinah, in te so bile nesporne, boste njegovo ime v šolskih učbenikih našli v istem poglavju kot tisto Klausa Barbija, klavca iz Lyona. Sijajen nogometaš, ena prvih nogometnih zvezd, pa tudi uživač, oportunist, hazarder, prevarant, izdajalec, gestapovec, morilec, vojni zločinec, vse to je bil Alexandre Villaplane, ki je prodal dušo hudiču, in namesto na nogometni Slavolok zmage je njegovo ime vklesano na sramotilen steber.

DOBER, GRD, HUDOBEN
Lahko bi bila to zgodba o neki veliki karieri in o nekem velikem nogometašu, ponosu Francije, v Alžiriji rojeni Villaplane je bil navsezadnje prvi igralec severnoafriških korenin, ki si je nadel dres s francoskim grbom. In bil njen kapetan na prvem mundialu v Urugvaju. Talentirani in borbeni nogometaš je bil v drugi polovici dvajsetih let prejšnjega stoletja ljubljenec navijačev, bil je eden najboljših francoskih nogometašev svoje generacije, kapetanski trak nikakor ni pomotoma pristal na njegovi roki. Imel je vse, podajo, tehniko, odličen skok, agresivnost, velika pljuča, inteligenco ...

In kariero. Konec dvajsetih je prestopil k ambicioznemu klubu Racing Club de Paris, in čeprav v tistih časih profesionalizem še ni bil dovoljen, so klubi vseeno našli način, da so plačevali svoje zvezde. In zvezda je dejansko bil, temu primerno pa se je tudi obnašal. Bil je reden gost nočnih barov, igralnic in kabaretov, pogosto pa ga je bilo mogoče videti na konjskih dirkah, kjer se je začel družiti z malimi ribami iz francoskega podzemlja. Poznanstva, ki so mu leta pozneje prav prišla ...

Nogometni labodji spev je bil prestop v Antibes, s katerim je še enkrat osvojil naslov prvaka, a kot se je pozneje izkazalo, je bila odločilna tekma prirejena. Antibesu so naslov odvzeli, in čeprav je žrtveno jagnje postal trener, je bila javna skrivnost, da za vsem skupaj stoji prav Villaplane. Klub mu je potem kaj kmalu pokazal vrata, sledile so še kratke ter bolj kot ne neposrečene epizode v Nici in drugi ligi, a bilo je to že obdobje, ko je bil že neprimerno bliže oznaki bivši nogometaš. Le še poredkoma je zašel na treninge, tudi na tekmah pa je bil nepripravljen le še bleda senca samega sebe. Nogometne kariere je bilo konec, prebrisan, a neizobražen, pa je seveda želel nadaljevati življenje na veliki nogi. Umetni blišč ga je prevzel in zdaj se mu ni želel odpovedati. In počasi je zabredel v svet kriminala, na športnih straneh časopisov se je tako znova znašel leta 1935, ko je pristal za rešetkami. Zaradi prirejanja, goljufanja na konjskih dirkah. A vse to je bilo le začetek njegovega potovanja v srce teme, ki se je končalo slabo desetletje pozneje pred strelskim vodom.

BANDA, KI JE TERORIZIRALA PARIZ
Ko so sredi junija 1940 Nemci korakali po Elizejskih poljanah in mimo Slavoloka zmage, so se iz podzemlja na površje priplazili številni oportunisti, podgane, ki so zavohale priložnost za zaslužek. Vojno so videli predvsem kot priložnost, priložnost, da obogatijo. Razcvetelo se je črnoborzijanstvo, medtem ko se je njihova domovina znašla v najhujši nočni mori, na robu obstoja in se dušila pod nemškim škornjem, so sami upali, da je nastopilo njihovih pet minut. Eden takšnih je bil tudi nepismeni Henri Lafont, možak brez vsakršnih moralnih zadržkov, ki pa je dobro poznal pariško podzemlje in življenje na ulicah mesta luči. Ter bil kot tak idealen sodelavec okupatorja, idealen rekrut gestapa. Pred vojno mala riba v kriminalnem svetu je bila v tistih medvojnih letih ime, ki je postalo strah in trepet med Parižani in Francozi.

Lafont je desno roko našel v skorumpiranem nekdanjem super policaju Pierru Bonnyju, pripadnike za svojo novonastalo organizacijo Carlingue oziroma francoski gestapo pa sta novačila po francoskih zaporih, med nekdanjimi Lafontovimi znanci in tovariši. In v tem času enkrat sta se povezala tudi z nekdanjim kapetanom francoske reprezentance, med čigar poglavitne dnevne aktivnosti je v tistih časih spadalo tudi tihotapljenje zlata.

Vojna bojda izvabi najboljše in najslabše iz ljudi in oni so vsekakor spadali v tisto drugo kategorijo. Težko bi zapisali, da jim je bila blizu nacistična ideologija ali da bi z Nemci delili globoko zakoreninjena prepričanja, šlo je predvsem za oportuniste in pohlepneže, so pa, da bi pomirili in zadovoljili svoje nemške gospodarje, ob tem preganjali Jude, pripadnike odporniškega gibanja in ostale sovražnike tretjega rajha. Pri tem pa z blagoslovom novih gospodarjev kradli in zasegali dragocenosti, tihotapili, izsiljevali … Nekaj za okupatorja, seveda pa je več kot dovolj ostalo tudi njim samim. In ta vojska majhnih rib, lopovov, prevarantov in zvodnikov je terorizirala Pariz.

Za sedež so si izbrali stavbo na naslovu 93, rue Lauriston, ki je postala ena najbolj zloglasnih stavb v pariški in francoski zgodovini. Niso poznali milosti, francoski gestapo je presegal vsa pričakovanja svojih nemških gospodarjev, velikega šefa Heinricha Himmlerja so naredili ponosnega, njihovo početje je prišlo tudi na ušesa samega Adolfa Hitlerja in v januarju leta 1944 je dal blagoslov za ustanovitev Severnoafriške brigade. Kot že samo ime pove, je bila sestavljena iz afriških priseljencev, eden izmed poveljnikov te prostovoljen bande pa je bil prav Villaplane, takrat že stotnik SS. SS Muhammad, kot se je oprijelo vzdevek brigade, je preganjal Jude, se boril proti odporniškemu gibanju in skupaj z nemškimi brati v orožju sodeloval pri barbarskih pokolih. Masakri, kot je bil denimo tisti v vasi Oradour sur Glane.

MORILEC, KI JE ŽELEL POSTATI PRAVIČNIK
Brigada, ki je izsiljevala, mučila, posiljevala, likvidirala, ropala …, je slovela po krvoločnosti in krutosti. Za sabo je puščala smrt in razdejanje, pri tem pa plenila in si polnila žepe, kot denimo v vasi Mussidan. Ena izmed redkih preživelih prič je na poznejšem procesu pričala, da so z žrtev, ki so še kazale znake življenja, pobirali dragocenosti, sredi vsega pa naj bi stal Villaplane, miren in z nasmeškom na obrazu. Takrat naj bi tudi sam pristal med eksekutorji, enajst nesrečnikov naj bi jih padlo neposredno pod njegovo roko, med drugim tudi 13-letni otrok.

Tista mirnost in nasmešek sta sicer kaj kmalu izginila, ko se je zasukal potek vojne, ko je enkrat uvidel, da se njegovim nemškim gospodarjem ne piše nič dobrega in da tudi njemu gori pod nogami, si je začel patetično poskušati umiti roke in si s tem rešiti kožo. Poskušal se je oddaljiti od organizacije, katere vodja je bil, poskušal se je distancirati od nasilja in si v svojem sprevrženem svetu celo nadeti masko pravičnika, rešitelja. V zaigranih javnih nastopih se je ta sadistični plačanec predstavljal kot rešitelj, ki si je bil prisiljen nadeti nemško uniformo. Da je bilo to nujno zlo in da je pri tem rešil življenja številnih Francozov, a tudi tu je njegova pohlepnost pogosto pogoltnila zvijačnost.

"Oh, v kakšnih nesrečnih časih živimo. Oh, kako grozna era! Poglejte samo mene, v kako kruto skrajnost so me prignali, me degradirali v Francoza, ki je prisiljen nositi nemško uniformo. Ali ste videli, moji pogumni ljudje, kakšna grozodejstva so zagrešili ti divjaki? Ne morem biti odgovoren za njih, nisem njihov gospodar. Vse vas bodo pobili. Toda poskušal vas bom rešiti, pa čeprav pri tem tvegam lastno glavo. Rešil sem že precej ljudi, 54, če sem natančen. Vsak izmed vas je lahko 55. Če mi daste 400 tisoč frankov," je ta rojeni prevarant nagovoril prebivalce neke vasi, preden so vanjo vkorakali esesovci.

Že konec julija istega leta je Severnoafriška brigada razpadla, številni so skupaj z nemško vojsko pobegnili v Nemčijo, Villaplane pa je ostal v Franciji, upajoč, da bo njegova predstava, v kateri je tudi sam žrtev vojne, padla na plodna tla. A "narod" ni nasedel njegovemu licemerstvu in svetohlinstvu, kmalu po tistem, ko so Nemci zapustili Pariz in se je po mestu začel lov na njihove sodelavce, je bil aretiran, sledil je ekspresen proces, njegova usoda je bila zapečatena in dan po božiču leta 1944 je nekdanji kapetan nogometne reprezentance skupaj z Lafontom in Bonnyjem stopil pred strelski vod.

Natanko 14 let in 166 dni po tistem, ko je v urugvajski prestolnici Montevideo francosko izbrano vrsto popeljal na prvo tekmo na velikem tekmovanju, je bil kot izdajalec ustreljen. V neki vojašnici na obrobju mesta, brez marseljeze v ozadju, trak pa so mu namesto okoli roke tokrat zavezali čez oči. Alexandre Villaplane, nogometni Philippe Pétain, bi se lahko glasil njegov epitaf.