V zgodovini ponosnega naroda, ki je dal športne velikane, kot so Jackie Stewart, Jim Clark, Chris Hoy, Kenny Dalglish, Denis Law, Allan Wells, John Higgins, Stephen Hendry in navsezadnje tudi Andy Murray, ima njegovo ime prav posebno mesto. Je ponos in neke vrste simbol duha škotskega naroda. Slava, pa naj bo še tako velika in zaslužna, z leti sicer zbledi, športna pa še posebej, a pri njem je bilo drugače. Bil je nekakšna škotska različica našega Leona Štuklja, ki je najlepše poglavje svoje športne kariere tako kot Liddell izpisal prav v Parizu leta 1924. Njegova legenda je z leti le še rasla, njegov mit pa pridobival neke nove razsežnosti. Njegov lik in delo sta postala večja od življenja samega.
Pa čeprav je imela njegova športna kariera sila kratek rok trajanja in bi ga težko uvrstili med največje sprinterje v zgodovini kraljice športov, bržkone ni bil niti najboljši sprinter svoje generacije, še manj pa discipline, ki so jo kasneje zaznamovali možakarji, kot so kubanski El Caballo, konj, Alberto Juantorena, pa Harry Butch Reynolds in seveda Michael Johnson. S svojim neortodoksnim slogom teka je izvabil tudi marsikateri nasmeh na ustnice, pri nekaterih pa je izzval celo odkrit posmeh.
Roko na srce, ne docela neupravičeno, v njegovem teku res ni bilo ne duha ne sluha o kakšni eleganci, prej nasprotno. Dolgi koraki, glava je bila nagnjena nekam nazaj, usta so bila široko odprta, z rokami je krilil po zraku in po navadi ga je bila polna cela steza. A da je bil hiter, ni bilo dvoma. Kroži legenda, da je nekoč na mitingu v Glasgowu, ko je Liddell že precej zaostajal ta tekmeci, neki gledalec na glas podvomil o njegovih možnostih. "Počakaj, njegova glava še ni nagnjena nazaj," mu je mirno odvrnil eden od domačinov. Ko je glavo vrgel nazaj in odprl usta, je bil to znak, da bo prestavil v višjo hitrost.
NE GLEDE NA CENO
Študent, sprinter, reprezentant ragbija, predan kristjan, ne nujno v tem vrstnem redu oziroma vsakega po malo. Na atletskih stezah je bil najbolj domač na sto- in dvestometrskih razdaljah, med drugim je bil britanski rekorder v teku na 100 jardov (približno 91,5 metra), a na neki način je bil prav tek, na katerem ni nikoli nastopil, tisti, zaradi katerega je za vedno zavzel mesto med legendami športa. Zvezda oziroma bolje rečeno ikona svojega in kasnejših časov je namreč postal zaradi tekme, ki se ji je odpovedal.
Ni želel nastopiti, če smo natančnejši. Bilo je na olimpijskih igrah v Parizu leta 1924, igrah, kjer se je med nesmrtne, kot že rečeno, zapisal tudi neki slovenski telovadec. Sam se je kvalificiral tudi za tek na sto metrov, a se je nastopu odpovedal. Hvala, ampak ne, hvala. Eden izmed predtekov "stotke" je bil namreč na sporedu v nedeljo, sam pa kot predan kristjan na Gospodov dan ni tekel. Ob nedeljah ga ni bilo na stezo, brez izjem, ne glede na okoliščine, olimpijske igre gor ali dol. Poteza, ki je že takrat dvignila nemalo prahu, danes, v času – pogosto krutega – profesionalizma, pa se to zdi nepredstavljivo. A Liddell je bil človek sijajnih atletskih sposobnosti, pa tudi moralne drže ter prepričanj, od katerih ni odstopal. Ne glede na ceno. Pred očmi celotnega sveta je zavzel stališče, od katerega ni bil pripravljen odstopiti in/ali popustiti. Sprejemal je odločitve, ki bi jih številni med nami radi sprejeli, če bi seveda globoko v sebi našli pogum.
Verjamem, da me je Bog naredil z razlogom, a prav tako me je naredil hitrega. In ko tečem, čutim njegovo zadovoljstvo.
Njemu ga ni manjkalo, ne prej, ne takrat, ne pozneje. Prepričevanja in pritisk niso pomagali, ostajal je neomajen in v tednih pred igrami se je posvetil načrtu B, vrgel se je na trening teka na štiristo metrov. Njegovi paradni disciplini sta bili, kot že rečeno, sto in dvesto metrov, z dvakrat daljšo razdaljo pa ni imel prav veliko izkušenj, kar je bilo še v predtekmovanju več kot očitno. Povedano drugače, nič ni kazalo na to, kar je potem sledilo v finalu.
BOG ME JE NAREDIL HITREGA
A kulisa za neko veliko, brezčasno, filmsko zgodbo, če že hočete, je počasi nastajala. Že uro pred finalom je bilo okoli stadiona mogoče slišati zvoke dud, urbana legenda pa še pravi, da mu je tik pred začetkom finalnega teka maser ameriške ekipe v roke potisnil listič, na katerem je bilo zapisanih vsega nekaj besed. Citat iz Prve Samuelove knjige. "Kdor me časti, jaz ga bom častil."
In na veliko presenečenje mnogih je leteči Škot upravičil svoj vzdevek ter na zunanji stezi, zunaj vidnega polja favoriziranih Američanov, tekel povsem svoj tek in letel po stezi. Vse drugo je zgodovina, bi lahko zapisali. Dolgega koraka, z glavo nagnjeno nazaj in široko odprtih ust je tekel, kot da bi mu vetra res dajal oni tam zgoraj, in odtekel je v – večnost. V takrat rekordnem času 47 sekund in šestih desetink je kot prvi prečkal ciljno črto. "Skrivnost mojega uspeha v teku na štiristo metrov je ta, da prvih dvesto metrov tečem, kolikor hitro le morem. Potem, v drugih dvesto metrih, z božjo pomočjo tečem še hitreje." Bog in vera sta bila pač vedno rdeča nit njegovega življenja, tudi ali predvsem takrat, ko je tekel. "Verjamem, da me je Bog naredil z razlogom, a prav tako me je naredil hitrega. In ko tečem, čutim njegovo zadovoljstvo." In to je bilo zanj pomembnejše kot pa vse medalje tega sveta, bil je eden redkih, ki ni le govoril, da zmagovanje ni vse, ampak je tako tudi dejansko živel. "V prahu poraza se tako kot v lovorikah zmage lahko najde slava, če je nekdo dal celega sebe."
Že dva dni pred tem epskim finalom na štiristo metrov je osvojil bron na pol krajši razdalji, ko se je med drugim še drugič in hkrati zadnjič pomeril z rojakom Haroldom Abramsom, njuno rivalstvo/prijateljstvo pa je bilo več kot pol stoletja kasneje tako čudovito upodobljeno v filmski mojstrovini Ognjene kočije.
POSLANSTVO NAŠEL DRUGJE
Igre v mestu luči so bile, kot se je kasneje izkazalo, labodji spev letečega Škota. Ko je diplomiral na univerzi v Edinburghu, so ga sošolci nosili po ulicah mesta, a pri vsega dvaindvajsetih, ko so bila najboljša leta še pred njim in ko se za marsikoga kariera šele dobro začenja, se je sam počasi poslovil od atletske steze. Poleti 1925 je še zadnjič tekel v domovini in na škotskem prvenstvu dobil vse sprinterske preizkušnje, kar pa je predstavljalo zaključno poglavje v neki meteorski karieri. In na neki način se tu njegova zgodba šele zares začne.
Integriteta na dveh nogah, možak povsem brez nečimrnosti, ob tem pa sprinterski šampion in džentelmen stare šole, kakršnih dandanes ne delajo več, je namreč obrnil hrbet slavi in materialnemu svetu ter se posvetil duhovnemu. Ter v nadaljevanju življenja namesto sebe v ospredje postavljal druge. Vkrcal se je na ladjo, ki ga je odpeljala na Kitajsko, kjer se je rodil in ki je bila njegov dom naslednji dve desetletji, pravzaprav vse do danes. Čeprav je znan predvsem po svojih atletskih dosežkih, je svojo resnično strast in poslanstvo našel v misijonarskem delu.
Če bi pisali o njegovem postatletskem življenju, delu in razdajanju na severu Kitajske, bi nam kaj hitro zmanjkalo prostora, teh nekaj vrstic je preprosto premalo, da bi celovito povzeli zadnjih dvajset let njegovega življenja.
Poslednjih nekaj let je preživel v ujetništvu, v taborišču Weixian, kamor so med drugo svetovno vojno Japonci internirali na severu Kitajske živeče civiliste iz zavezniških držav. Neuklonljivega duha in neusahljive energije je bil neke vrste spiritus movens taborišča, umrl pa je pet mesecev pred koncem vojne in osvoboditvijo. Za strica Erica, kot so mu v taborišču rekli otroci, je bil usoden možganski tumor, podhranjenost in utrujenost pa sta vse skupaj le še pospešili.
TAKO BLIZU SVETNIKU, KOT SI LE LAHKO
Ko je novica o njegovi smrti prispela v domovino, na Škotsko, je zavladalo vsesplošno žalovanje. Katedrala v Edinburghu je bila ob žalni slovesnosti v spomin na enega največjih sinov Škotske nabito polna, na dan njegovega simboličnega pogreba pa so tamkajšnje šole ostale zaprte. Na dan, ko je umrl, je v ujetniškem taborišču po drugi strani zavladalo nekakšno stanje šoka, tolikšen je bil namreč vakuum, praznina, ki jo je za seboj pustila njegova smrt. Neki interniranec, ki je v nasprotju z Liddellom dočakal osvoboditev, je leta kasneje morda še najbolje povzel lik in delo Erica Liddella. "Resnično redko se zgodi, da ima človek srečo in spozna svetnika, a Eric je bil nedvomno tako blizu temu, kot se le da."
Na dan, ko je umrl, je v ujetniškem taborišču po drugi strani zavladalo nekakšno stanje šoka, tolikšen je bil namreč vakuum, praznina, ki jo je za seboj pustila njegova smrt.
Pokopan je bil skromno, brez ceremonij, njegov grob je označeval le majhen lesen križ, ki je bil desetletja edino znamenje, kje počiva eden od velikih mož Škotske. Da tista o svetniku nikakor ni pretiravanje, pa se je še enkrat potrdilo več kot šestdeset let po njegovi prerani smrti. Njegova pripravljenost na žrtvovanje je namreč dobila nove razsežnosti v času neposredno pred olimpijskimi igrami v Pekingu. Kitajske oblasti so takrat razkrile, da je Liddell zavrnil priložnost in možnost, da zapusti taborišče, in je svoje mesto raje odstopil noseči ženski. Britanci naj bi se z blagoslovom Winstona Churchilla z Japonci dogovorili za izmenjavo ujetnikov, na seznamu, pravzaprav prav pri vrhu le-tega, pa je bil tudi leteči Škot. A človek, ki mu žrtvovanja niso bila tuja, je svojo osebno korist še enkrat potisnil nekam globoko v ozadje. Tudi za ceno lastnega življenja, a Liddell od nekaterih prepričanj pač ni odstopal. Ne glede na ceno.
Njegov epitaf izhaja iz knjige preroka Izaija. "Vzdigujejo trup kakor orli, tekajo, pa ne opešajo."
Letos nadaljevanje Ognjenih kočij
Na njem se je nabralo že precej prahu, a tudi polčetrto desetletje kasneje je film izgubil kaj malo svoje čarobnosti. Od začetnega prizora na obali pa do tekanja po dvorišču Univerze Cambridge in boja z uro. (Skoraj) resnična zgodba o rivalstvu in prijateljstvu med Ericom Liddellom (Ian Charleson) ter Haroldom Abrahamsom (Ben Cross). Eden teče za božjo, drugi za svojo slavo ter pobeg pred predsodki. Mojstrovina Hugha Hudsona, za katerega je bil film iz leta 1981 pravzaprav debi. In to kakšen; njegov izdelek je na najpomembnejšem večeru v svetu šovbiznisa pobral štiri zlate kipce. Tudi tistega najprestižnejšega za najboljši film. Pa za scenarij, kostumografijo in seveda glasbo.
Namreč, če se je v anale umetnosti zapisal sam film, kaj potem šele reči za glasbo, ki jo je prispeval grški skladatelj Evangelos Odiseas Papatanasiu. Možak, ki ga svet pozna pod umetniškim imenom Vangelis. Čeprav zgodba poteka v prvem četrtletju prejšnjega stoletja, je Vangelis uporabil tudi moderen zvok osemdesetih in tako v eno donita sintesajzer in klavir.
Uvodna tema je postala del popkulture, zimzelena skladba, ki je s časom postala sinonim za počasen posnetek. Težko je namreč prešteti in našteti vse filme, oddaje in dokumentarce, ki so instrumentalno mojstrovino Chariots of Fire dale za podlago prizorom, v katerih se sekunde razvlečejo v minute.
