Športnikov, ki so iskali bližnjice, sicer ni in ne bo (z)manjkalo, italijanski pregovor pravi, da bo mati idiotov vedno noseča, Marija Šarapova pa je le še eno, resda imenitno ime na tej črni listi grešnikov.
IZBRISANI LANCE
Mit se je jeseni 2012 dokončno sesul v prah, njegovo kraljestvo pa je ostalo v ruševinah. Šampion, ki so ga postavljali ob bok največjim, nesmrtnim, na sam panteon sveta športa, je posatal izobčenec, persona non grata. Lance Armstrong, sedemkratni zmagovalec matere vseh dirk, ki je premagal raka in postal večji od življenja samega, bo v zgodovino zapisan kot eden največjih negativcev kolesarstva in športa na splošno. Njegov mit je bil zgrajen na goljufiji, njegovo ime, njegov lik in delo pa bodo pristali v Hall of Shame, in ne v Hall of Fame. V dvorani sramote namesto dvorani slavnih. Velik del njegove kariere danes pravzaprav ne obstaja več, izbrisan je bil z eno samo potezo.
Ta sijajni atlet, ki je bil že od mladih nog korak pred vrstniki, je bil osrednja osebnost ene največjih zarot v zgodovini športa, na začetku amaterskega, potem pa z leti vse bolj in bolj vrhunsko utečenega dopinškega stroja, ki je mlel, predvsem pa utišal vse, ki so se mu postavili na pot. Če nisi z nami, si proti nam, s taktiko »napad je najboljša obramba« je odgovarjal tistim, ki so si upali podvomiti o čistosti njegovih dosežkov in trdili, da si eden največjih svetovnih športnikov pomaga z dopingom. In kolesarji, spremljevalci, novinarji so v veliki večini prestopili na temno stran.
Ob prebiranju zajetnega gradiva, ki ga je pred leti pripravila USADA in ki razkriva vso podlost, predvsem pa razsežnost tega početja, je neverjetno, da je vse skupaj ostalo toliko let skrito očem javnosti. A Armstrong je bil kokoš, ki je nesla zlata jajca, in kot tak praktično nedotakljiv, vse skupaj je bilo pometeno pod preprogo, lepo pospravljeno in zaklenjeno v omaro, karavana pa se je zavezala molčečnosti. Omerta, zakon molčanja, je bila nenapisano pravilo kolesarske karavane.
US Postal oziroma pozneje Discovery je razvil in vrsto let vodil enega najbolj sofisticiranih, profesionalnih in ne nazadnje uspešnih dopinških programov, kar jih je kadarkoli ugledalo luč sveta. EPO, testosteron, vrečke s krvjo, hladilniki s plazmo so bili na prelomu stoletja del vsakdanjika tega ameriškega moštva. Pa tudi izmikanje, laganje, prirejanje. A v karavani še zdaleč ni bil edini oziroma osamljen v nečednem početju. Morda le najboljši in najbolj izpopolnjen. Korak pred drugimi. A bili so tudi drugi, Fuentes, Festina, Puerto so imena in afere, ki so pustili črn madež na svetu kolesarstva in zaznamovali najbolj črno obdobje tega športa. Sence iz preteklosti, ki se jih je težko otresti.
JOHNSON PLAČAL ZA VSE
Ob gledanju posnetkov sprintov iz Rima 1987 in Seula 1988, v katerih je Ben Johnson osvojil svetovno oziroma olimpijsko zlato, bi lahko dopinški test napravili s prostim očesom. Dobesedno. Ben Johnson preprosto ni bil videti naravno. In kot takšen je plačal za – vse. Skoraj tri desetletja pozneje je ta Kanadčan v svetu športa, ne zgolj atletike, sinonim za »goljufa«.
Leto dni, preden je »padel« v Seulu, je Johnsona po zlatu na SP v Rimu poraženi Carl Lewis med vrsticami obtožil jemanja nedovoljenih poživil. »Nekateri prvaki s tega tekmovanja so na drogah, tek na sto metrov bo ostal v spominu vrsto let zaradi več razlogov.«
Lewis je s to izjavo postal prerok, saj sta bili Johnsonu pozneje odvzeti tako svetovna kot olimpijska zlata medalja, na koncu pa je postal tudi izobčenec iz atletike. Za vedno bo ostal v spominu kot eden od največjih prevarantov v zgodovini športa. Pa čeprav ...
Čeprav službeno čist (nikoli mu niso ničesar dokazali), je bil Carl Lewis, eden najbolj gorečih nasprotnikov dopinga, največja »zvezda« preiskave, med katero je bilo razkrito, da je ameriški olimpijski komite med letoma 1988 in 2000 prikril 114 pozitivnih dopinških primerov svojih športnikov...
KITAJSKI TEKAŠKI ČUDEŽ
Prišle, videle in zmagale, potem pa tudi kaj hitro poniknile s prizorišča. Pravzaprav so se v nekaj letih udrle v zemljo, ostali pa so le njihovi dosežki, ki se v veliki meri še dandanes zdijo nestvarni. Na veliko sceno so kitajske dolgoprogašice z vso silo udarile leta 1993 na svetovnem prvenstvu v Stuttgartu, ko so na srednjih in dolgih progah pobrale praktično vse. Zlato na 1500 metrov, trojna zmaga na 3000 metrov in dvojna zmaga na 10.000 metrov, ob tem pa so medalje pobirale z izidi, ki so dvigovali obrvi. Kitajsko državno prvenstvo mesec dni kasneje je zgodba zase, del urbane legende, ko so svetovne rekorde postavljale tudi v predtekmovanju.
Za vsem je kot nekakšna siva eminenca s štoparico v roki stal trener Ma Junren. Pravili so jim Majeva vojska, del njegovega trenerskega repertoarja pa so bili temperamentni izpadi, napitki iz želvje krvi in treniranje na visoki nadmorski višini. Mnogi so bili ob tem prepričani, da za vsem skupaj stoji še precej več kot le nepopustljiv trening in diktatorski režim, pa so nekateri kitajskim dekletom pomenljivo pravili tudi kemične sestre. Majev najsijajnejši proizvod je bila mala, komaj 162 centimetrov visoka Wang Junxia, ki je v avgustu 1993 za 42 sekund, da, prav ste prebrali, 42 sekund popravila svetovni rekord v teku na deset kilometrov. In čeprav jim do danes (še) niso dokazali nečednega početja, je tudi to eden izmed dosežkov, ki se zdijo predobri, da bi bili resnični.
In po navadi tudi niso, resnični namreč; sumi pa so se še okrepili na začetku letošnjega februarja, ko je na površje izplavalo sicer dve desetletji staro pismo, pod katerega so bojda podpisane Wang Junxia ter preostala dekleta in v katerem svojemu trenerju, proti kateremu so se sredi devetdesetih uprle, očitajo, da jih je (pri)silil v doping. Za OI v Sydneyju je Ma Junren želel vzgojiti novo generacijo, ki pa je kolektivno padla na dopinškem testu in potem se je raje posvetil vzgoji mastifov. Tam pač ni dopinških kontrol.
VZHODNONEMŠKI NAČRT 14.25
Za železno zaveso se je počelo še marsikaj drugega, kot da so stare babe pulile rdečo peso. Najbolj pogumni bodo šli celo tako daleč in dejali, da nobena od 572 olimpijskih medalj, kolikor jih je Vzhodna Nemčija osvojila na zimskih in poletnih igrah od 1956 do 1988, ni bila čista. Še posebej po maju 1965, ko se je država povsem izolirala, zaprla od celotnega športnega sveta in krenila v realizacijo državnega načrta 14.25, po katerem se je delalo desetletja in ki je vključeval sistematično dopingiranje vseh športnikov. Živeli, trenirali, predvsem pa drogirali so se skupaj, nad vsem skupaj pa sta bedela država in zloglasna STASI. V Vzhodni Nemčiji »strokovnih« štabov« niso tvorili trenerji, temveč zdravniki in znanstveniki. Steroidi, amfetamini, rastni hormon, krvni doping ... Vzhodni Nemci so ustanovitelji dopinga v športu.
Toda glej paradoks, dokazanih je bilo zelo malo posameznih naključnih primerov. Marita Koch in Heike Drechsler, ki sta spadali med največji atletinji svoje generacije, nista nikoli priznali jemanja nedovoljenih sredstev, medtem ko je še najboljša slika vsega, kar se je dogajalo na »oni strani« berlinskega zidu, Andreas Krieger (na sliki). Andreas je bil namreč rojen kot Heidi, ki je leta 1986 postala prvakinja v suvanju krogle, dobro desetletje pozneje pa se je podvrgla operaciji za spremembo spola zaradi posledic jemanja anaboličnih steroidov.
AFERA BALCO
