franci planinsek - ms Odkrito.si

Franci Planinšek o nadzoru nad sinom in bivši ...

Emi Nikočević Svet24.si

Takšna je druga plat menedžerja Bara

Sanje, duša Petisvet

4 znaki, da gre za čas pred vašo smrtjo

vreme, ohladitev, dež Svet24.si

Velika vremenska sprememba: tako hitro se bo ...

Kimberly Thompson Svet24.si

Beyonce obtožila čarovništva, prisluškovanja ...

maja zupan miss 2017 Najstnica.si

VIDEO: Kako se pripraviti na lepotno tekmovanje?

anela sabanagic 4 Njena.si

Takšna je Bizovičarjeva izbranka mesec dni po ...

Iztok Lukner
Iztok Lukner
0 10.03.2016 15:36:43

Maša Zec Peškirič: Nisem veliko hodila ven, zdaj se trudim to nadoknaditi

Drago Wernig - TAKA
Leta 2014 se je Maša Zec Peškirič odločila končati aktivno kariero teniške igralke. Čeprav je bila stara žele 27 let, je imela življenja na turnirjih dovolj, nato pa se je posvetila trenerskemu poslu in že dobro leto dela v prestižnem berlinskem klubu Rot Weiss.

Maša je sicer doma iz gorenjske vasice Dovje, svojo najboljšo uvrstitev na lestvici WTA je dosegla junija 2009, ko je bila 93. Pohvali se lahko z osvojenimi štirinajstimi turnirji serije ITF med posameznicami in desetimi v konkurenci dvojic.

Zakaj ste se že pri 27 letih odločili končati kariero?
Dovolj sem imela stresa, ki sem ga ves čas čutila, in celotne teniške karavane. Takšno življenje mi ni več ustrezalo. Moja želja je bila, da bi se malo dlje ustalila na enem mestu, si tam ustvarila domače okolje in bila obkrožena s prijatelji. Nisem želela biti ves čas na poti. Želja je bila, da bi imela neki stalni dohodek, ki ni vedno pogojen s tem, kako igraš.

MAŠA ZEC PEŠKIRIČ
rojena: 21. januarja 1987 
država: Nemčija (Berlin) 
šport: tenis 
klub: LTTC Rot Weiss Berlin

Na treningih ste premagovali tudi vse najboljše, nato pa svojega znanja niste prenesli na tekme.
Vedno sem imela težave s psihološko pripravo. Na svoja pleča sem si naložila določen pritisk in se na tekmah nisem mogla sprostiti. Na treningu sem bila sproščena, igrala agresivno, na tekmi pa sem zaradi nekega strahu nato igrala obrambno. Lahko bi rekla, da sem se borila sama s sabo. Ves čas sem se trudila, da bi to izboljšala, ampak preprosto ni šlo. Vsak človek ima svoje dobre in slabe strani in ta je bila moja slaba.

Ste zadovoljni z doseženim v karieri?
Da, saj sem vedno od sebe dajala vse, kar sem lahko. Prej omenjena težava pa me je zavirala pri tem, da bi mogoče dosegla še kaj več. Na koncu je bil rezultat tak, kakršen je bil.

Kako je prišlo do tega, da ste sprejeli trenersko delo v Berlinu?
Nekaj časa sem v Münchnu trenirala pri Nikoli Piliću. Tam me je treniral Markus Zoecke, Berlinčan, ki se je nato vrnil domov in prevzel mesto športnega direktorja kluba Rot Weiss Berlin. Bila sva v stiku, in ko sem razmišljala o zaključku kariere, je bila ena izmed možnosti, da pridem sem. Po pogovoru z njim sem se jo potem tudi odločila sprejeti.

To je bila ena izmed možnosti, torej ste jih imeli več.
Lahko bi ostala v Münchnu, prav tako bi lahko delala v Švici, in sicer z dekletoma, ki želita postati profesionalni teniški igralki. Nekaj možnosti je bilo odprtih.

Ste imeli kaj pomislekov glede trenerskega dela in odhoda v Nemčijo?
Glede odhoda v Nemčijo nisem imela nobenega pomisleka. Vedno sem si želela obiskati Berlin, ker tu prej še nisem bila in sem od drugih slišala, da je res lepo mesto. Tudi drugače sem bila navajena, da nisem doma, in mi ni bil problem oditi kamorkoli. Kar zadeva začetek trenerskega dela, pa sem imela nekaj pomislekov. To s sabo prinaša povsem novo življenje, ki ga prej seveda nisem poznala. Na začetku je bilo zelo težko, ker je človek tako dolgo ujet v teniško življenje, vendar mi je bilo delo všeč že od začetka, tako da nikakor ne obžalujem svoje odločitve.

Med aktivno kariero ste igrali skoraj po vsem svetu, kje ste se najbolje počutili in kje najslabše?
Zelo dobro sem se počutila v Avstraliji, kot najboljši turnir bi izpostavila odprto prvenstvo Avstralije. Za najslabšega pa se ne bi mogla odločiti.

Med turnirji so verjetno velike razlike.
Seveda, sploh med velikimi turnirji, na katerih je pravi luksuz, in malimi, ki so lahko katastrofalni. Tu mislim na organizacijo, mesto, prenočišče in podobne stvari.

Kako poteka življenje tenisačice, ko se od doma odpravi na turnir?
Vse sem si morala urejati sama, ne vem, kako je z drugimi, ampak mislim, da veliko stvari organizirajo sami. Še posebej na začetku je tako. Najprej moraš najti letalske vozovnice, pri čemer seveda iščeš najcenejšo možnost, nato si po navadi organiziraš bivanje v uradnem hotelu turnirja ali mogoče v katerem cenejšem, če ga najdeš. Na turnirju imaš kolikor toliko organiziran prevoz od hotela do igrišč. Tam igraš tekme in po koncu se spet vrneš domov ter se na isti način začneš pripravljati na naslednji turnir. Na turnirjih višje ravni je seveda vse bolje organizirano, hoteli so v redu, s prevozom ni težav. Kar zadeva manjše turnirje, pa lahko rečem, da smo spali tudi v študentskih domovih. Veliko je ekstremov.

Če si vse organizirate sami, je to, na katerih turnirjih boste nastopili, v veliki meri odvisno od proračuna.
Res je, manjši turnirji, na primer v Indiji, Kazahstanu in podobnih odročnih destinacijah, so ravno zaradi tega slabše zasedeni. Tja greš, da poskušaš dobiti točke.

Turnirske nagrade ste vlagali v to, da ste se lahko udeležili turnirjev.
Na turnirju v Italiji, kjer je nagradni sklad 10 tisoč dolarjev, sem recimo z zmago med posameznicami in dvojicami dobila 800 evrov. S tem denarjem si komaj pokriješ stroške poti in nastanitve. Na turnirjih s 25 tisoč dolarji nagradnega sklada je seveda že malo bolje.

Pa vam je s tenisom uspelo kaj zaslužiti?
Po končani karieri se nikakor ne bi mogla sprostiti in samo uživati. (smeh) Veliko sem igrala na klubski ravni in sem se financirala na ta način, zaslužila pa nisem nič. Ta tekmovanja so organizirana nekako podobno kot Davisov pokal. V ekipi so recimo štirje igralci, igrajo pa se dvoboji v posamični konkurenci in konkurenci dvojic. Končni rezultat je število zmag obeh moštev. Težava je v tem, da ligaška tekmovanja ne prinašajo točk za lestvico WTA, poleg tega v tistem tednu ne moreš igrati na turnirju, tako da je treba ujeti določeno ravnotežje med temi tekmovanji.

169-27-zec peskiric dw
Drago Wernig - TAKA

Kakšen klub je LTTC Rot Weiss Berlin, ustanovljen je bil že leta 1897?
Gre za klub z zelo bogato tradicijo, v njem je okoli dva tisoč članov. Klub se drži tradicionalnih pravil, ves čas moramo biti oblečeni v bela oblačila. Poleg Rot Weissa je še Blau Weiss in ta kolektiva sta najboljša v Nemčiji. Oba sta namenjena višjemu družbenemu sloju, Rot Weiss je bolj usmerjen v profesionalni šport, medtem ko je Blau Weiss neke vrste 'resort'.

Koliko tujih trenerjev je v klubu?
Trenerjev je deset, dva prihajata iz Srbije, ostali so Nemci.

Kakšno je vaše delo?
Delam praktično vse. Najprej sem delala z nekaj profesionalnimi igralci, a zdaj ni nikogar tu, ker so na turnirjih. Ne vem še, kakšni so načrti za prihodnost. Drugače pa delam v teniški šoli, kamor pridejo otroci iz vrtcev in šol. Delam tudi z odraslimi. S še enim trenerjem sva odgovorna za najboljše tenisače do desetega leta starosti in jih voziva na turnirje. To je moja glavna naloga. Všeč mi je, da delo ni enolično, ves čas se nekaj dogaja. V klubu nisem zaposlena, imam status samostojne podjetnice in si moram učne ure urediti s člani kluba.

V Nemčiji je šport številka ena nogomet. V časih Borisa Beckerja, Steffi Graf, Michaela Sticha je bil tenis zelo priljubljen, kje je zdaj?
Po slovesu te generacije je priljubljenost tenisa malo padla, toda zdi se mi, da se zdaj spet dviguje. Nemci imajo nekaj igralk v svetovnem vrhu, Angelique Kerber, Andreo Petković, Sabine Lisicki, ki so nekako poskrbele za to.

Ste že bili na kakšni nogometni tekmi?
Da, bila sem na Allianz Areni v Münchnu, v Berlinu mi še ni uspelo iti. Tu sem bila samo na košarkarski tekmi. (smeh)

V Berlinu je tudi veliko glasbenih koncertov.
Da, poleti je tu ogromno festivalov. Drugače pa se vsak dan nekaj dogaja, mesto je zelo živo, za mlade je odlično.

Kako ste se navadili na življenje v Nemčiji, se močno razlikuje od tega pri nas?
Prej sem živela v Münchnu in lahko rečem, da se že življenje v Berlinu razlikuje od življenja v ostalih delih Nemčije. V Münchnu se vsi malo bolj držijo zase, v Berlinu pa je pomešanih veliko različnih kultur, ljudje so bolj sproščeni, odprti. Sprejmejo vsakogar.

Ste že znali nemško, ko ste prišli v Nemčijo?
Znala sem precej, potem pa sem tu s stalnim govorjenjem izpopolnila jezik.

V katerem delu mesta živite?
Živim v predelu Grünewald, kjer sicer živijo bogatejši ljudje.

Živite v hiši ali stanovanju? Vam ga je priskrbel klub ali ste ga našli sami?
Glede tega sem imela kar srečo. Ob mojem prihodu se je eden izmed zaposlenih v klubu preselil, tako da je bilo njegovo stanovanje prosto. Poleg tega mi zelo ustreza še lokacija, saj grem do igrišč lahko peš.

Je drugače v Berlinu težko najti primerno stanovanje?
Zelo težko, ker stanovanj ni veliko in so posledično zelo draga.

Prej nisem veliko hodila ven, zdaj pa se trudim to nadoknaditi. (smeh)

Kako veliko je stanovanje in koliko znaša najemnina?
Jaz imam sicer malo posebno ceno, drugače pa bi v tem predelu, kjer živim, najemnina za stanovanje velikosti petdeset kvadratnih metrov znašala okoli devetsto evrov. Če ga želiš kupiti, kvadratni meter stane od tri do štiri tisoč evrov, seveda je cena odvisna od lokacije.

Ali sosedi vedo, da ste tenisačica?
Okoli mene živijo starejši ljudje in so kar navdušeni nad tem, da sem tenisačica. Eden izmed njih mi je rekel, da bo verjetno tudi on poskusil igrati tenis. (smeh)

Kako Nemci poznajo Slovenijo oziroma kako gledajo na vas kot na Slovenko?
Dobro je, ker se tu prepleta veliko različnih kultur. Ne čutim, da bi bila mogoče manj vredna, ker sem tujka. V Münchnu se mi je zdelo, da na tujce vseeno gledajo malo zviška.

Imate na voljo klubski avto?
Ne, imam svoj avto.

Kakšni vozniki so Nemci?
Zelo strpni in se držijo prometnih predpisov.

Ali so vas kdaj ustavili policisti?
Zgodilo se mi je, da sem prevozila rumeno luč, potem pa mi je policist rekel, da je to pri njih, kot da bi peljala skozi rdečo, in sem dobila kazen 90 evrov. Toda tu še ni bilo konec zgodbe. Vprašal me je, kako dolgo sem že v Nemčiji, in sem odvrnila dobro leto. Dejal je, da nimam nemških tablic in da bi morala to spremeniti. Napisal mi je novo kazen in dodal, da bom morala plačati še neki davek za avto. To naj bi znašalo 250 evrov ali še več. Kot dodatek na vse mi je rekel še, da nimam potrdila, ki ga morajo imeti vsi avti in v katerem je navedeno, v kolikšni meri z izpušnimi plini onesnažujejo okolje. Tega nisem vedela in tudi za to bom plačala osemdeset evrov kazni. Za konec pa mi je dejal, da mi kljub vsemu želi lep večer. No, zdaj čakam pošto in položnice. (smeh)

169-28-29-zec peskiric (OBREZ) arhiv

Jih je veliko na cestah?
Policistov je zelo veliko, sploh na tem območju, ker je v okolici veliko veleposlaništev.

Kako je urejen javni prevoz?
Javni prevoz je odlično urejen. Železnica in tramvaji niso preveč dragi. Zdaj so uvedli tudi nekaj podobnega, kot je v Ljubljani bicikeLJ, vendar v Berlinu po tem sistemu uporabljajo avtomobile. Imeti moraš kartico, za katero mesečno odšteješ dvajset evrov, in z njo odkleneš avto, plačaš pa samo bencin. Obstaja aplikacija za telefon, na kateri vidiš, kje v bližini je parkiran avtomobil, ki si ga lahko izposodiš, se odpelješ in ga potem pustiš na destinaciji, na katero si namenjen.

Koliko stane liter bencina?
Lahko povem za dizel, ki stane 1,09 evra, ampak cena precej niha.

Ste se v Nemčiji morda srečali s kriminalom?
Ne, nič takega nisem doživela, niti ne vem, da bi se kaj zgodilo.

Se močno pozna gospodarska kriza? Je na ulicah dosti brezdomcev, beračev?
V predelu, kjer živim, ni videti, da bi se poznala gospodarska kriza, pa tudi v malo revnejših predelih ne vidiš ravno veliko beračev oziroma brezdomcev.

V Berlinu živi veliko priseljencev, samo Turkov naj bi bilo milijon. Kako se občuti begunska kriza?
Vem, da so jih namestili v nekih dvoranah, ampak begunska kriza na naše življenje ni imela nikakršnega vpliva.

Dobro je, ker se tu prepleta veliko različnih kultur. Ne čutim, da bi bila mogoče manj vredna, ker sem tujka. V Münchnu se mi je zdelo, da na tujce vseeno gledajo malo zviška.

Kakšno je nočno življenje v Berlinu?
Nočno življenje je zakon, za vsakogar se nekaj najde. Zdaj je tu zelo priljubljena hipster scena. Kot sem dejala prej, se vsak dan nekaj dogaja, tako da mesto ves čas živi, nikoli ni dolgčas.

Kaj počnete ob prostih dnevih?
Prej nisem veliko hodila ven, zdaj pa se trudim to nadoknaditi. (smeh) Drugače grem s prijatelji v kakšno dobro restavracijo, lokal, v zadnjem času sem se posvetila še jogi.

Če vas kdo obišče, kam ga peljete, kaj se splača videti?
Vedno na obisk pridejo taki, ki hočejo iti ven, tako da gremo na kakšno zabavo in so vsi zadovoljni. Potem se vedno znova vračajo. (smeh)

Nemška kuhinja. Ali obstaja kakšna jed, ki vam je še posebej pri srcu?
'Šnicel' je klasika. (smeh) Pri hrani nisem izbirčna, v Berlinu pa so tako ali tako zastopane različne kuhinje, tako da lahko ješ, kar si zaželiš, izbira je zelo bogata.

Ste morda v trgovinah naleteli na kakšen slovenski izdelek?
Ne, nič slovenskega še nisem našla.

Kakšna je razlika v cenah, če jih primerjamo z našimi trgovinami in restavracijami?
Sadje in zelenjava sta v Nemčiji precej dražja, to je največja razlika, drugače pa so cene precej podobne našim.

Se družite tudi z ljudmi zunaj teniških krogov?
Spoznala sem veliko ljudi, tako da se v bistvu več družim z njimi kot s tistimi v klubu.

Ste spoznali kakšnega Slovenca v Nemčiji, v Berlinu?
Zanimivo je, da sem spoznala soimenjakinjo iz Slovenije, srečali sva se, se malo pogovarjali, vendar se ne druživa. Včasih srečam kakšne Slovence.

Ali berete nemške časopise?
Ne, ne berem. Te stvari zdaj malo škripljejo. (smeh)

Morda poslušate nemško glasbo?
V Berlinu je odlična elektronska glasba, kar mi je res zakon. Drugače v glavnem poslušam radio, kjer pa se verjetno povsod predvaja podobna glasba.

Kako bi opisali Nemce?
Nemci so zelo zaprti, hladni in delavni. So pa zelo pošteni.

Kakšni so moški v Nemčiji?
Zelo dobri, svetlolasci so mi všeč.

Potem imate zdaj Nemca?
Ne, tega pa nimam. (smeh)

Kaj vas je najbolj navdušilo v Nemčiji?
Nič takega me ni posebej navdušilo, resnično ne bi mogla ničesar izpostaviti.

Je kaj takega, kar vas tam moti?
Predvsem zavarovanja in podobne stvari. Zadnja izkušnja je bila pika na i. (smeh)

Kako pogosto se vračate domov?
Doma sem bila med božično-novoletnimi prazniki. Vedno grem domov z avtom, pri tem pa zelo rada uporabljam aplikacijo BlaBlaCar. Gre za servis, kjer vpišeš, kam greš, in ob tem ponudiš prevoz drugim. S tem imamo vsi nižje stroške prevoza.
Ravno na začetku koledarskega leta je bila v Nemčiji precejšnja panika, ko so imigranti v Kölnu na silvestrovo spolno nadlegovali ženske.
O tem ne morem veliko povedati, lahko pa povem, da je v Berlinu za novo leto res prava norija. Sicer še nisem bila, ampak so mi pripovedovali, da mesto takrat "eksplodira". Prav bojijo se iti na ulico, ker tako močno poka.

Takšno življenje mi ni več ustrezalo. Moja želja je bila, da bi se malo dlje ustalila na enem mestu, si tam ustvarila domače okolje in bila obkrožena s prijatelji.

Ali imajo mogoče Nemci kakšno navado, ki se vam zdi čudna?
Meni je čudno, da gresta na primer dobra prijatelja na kavo in vsak plača svoj zapitek. Ni tako, da bi recimo vsak enkrat poravnal račun, temveč vsak plača svoj del, in to je to. Glede denarja se mi zdi, da se Nemci vedno držijo tega pravila. 

Ko Slovencu omenimo Nemčijo, pomislijo na veliko, urejeno in razvito državo, na kaj pomislite vi?
Moja prva asociacija je nočno življenje. (smeh)

Stari ste 29 let, kakšni so vaši načrti za prihodnost?
Trenutno sem zelo zadovoljna, življenje, ki ga živim zdaj, mi zelo ustreza. Kar zadeva nekoliko daljšo prihodnost, pa bi mogoče rada začela svoj posel.

Ste kdaj premišljevali o tem, da bi še naprej živeli v Nemčiji?
Da, razmišljala sem o tem, da bi še ostala v Berlinu.

O vrnitvi v Slovenijo ne razmišljate?
Za zdaj še ne, potem bomo pa videli. Življenje je preveč nepredvidljivo, da bi o tej temi lahko povedala kaj konkretnega.

169-29-berlin vszi
Berlin

Članki iz rubrike