Je zgodba o premaganih ovirah, o neverjetnem spletu okoliščin, o človeški malomarnosti, o kruti usodi in nenazadnje tudi o veliki ljubezni.
Dobri dve leti po hudi smučarski nesreči v francoskih Alpah je še vedno ena največjih neznank ta, kakšna bo prihodnost enega najboljših voznikov formule ena Michaela Schumacherja. Si bo kdaj sploh opomogel? Se njegovo stanje res izboljšuje? Bo za vedno ostal prikovan na posteljo in nikoli več ne bo spregovoril, le ležal bo tam? To so vprašanja, ki si jih dobri dve leti po hudi nesreči še vedno zastavljajo vsi ljubitelji športa, predvsem pa njegovi družinski člani. Le čas bo dal odgovor na vsa ta vprašanja. Mogoče bo do tega trenutka preteklo le nekaj dni, mogoče tednov, mogoče pa štiriintrideset let in več.
Zadnja številka ni naključna, toliko časa je namreč preteklo od trenutka, ko se je za vedno spremenilo življenje nekdanjega francoskega reprezentanta Jean-Pierra Adamsa in njegovih najbližjih, predvsem žene Bernadette. Toliko časa že namreč Adams nemočno leži na bolniški postelji z odprtimi očmi, a se ne zaveda sveta okrog sebe, in toliko let njegova soproga vsak dan skrbi zanj ter po vsem tem času ni izgubila upanja, da bo nekega dne spregovoril in ji planil v objem. Da bo nekoč spet občutila to, kar je občutila pred tistim usodnim 17. marcem leta 1982. Tistega dne se je namreč njen ljubljeni soprog odpravil na rutinsko operacijo kolena, zaradi katere je moral tudi končati svojo igralsko kariero, a se ni več vrnil. Ne, njegovo trenutno stanje ni posledica kakšne boleče nesreče na poti na operacijo, temveč je vse skupaj napaka neizkušenega praktikanta, ki je skrbel za njegovo koleno, in še za sedem ostalih pacientov hkrati, med njimi je bil tudi otrok, ki je zahteval ogromno pozornosti. Namesto da bi Adams bolnišnico zapustil z zdravim kolenom in se posvetil trenerskemu poklicu, je po napačni uporabi anestetika padel v komo.
IMEL JE OGROMNO ŽELJO
Njegova pot se je začela v senegalskem Dakarju, kjer je odraščal v ogromni družini, kjer pa ni bilo posluha za šport. Starši so mu v glavo vcepili, da mora biti izobrazba na prvem mestu, tudi zato so ga pri desetih letih poslali v Francijo, kjer so bile njegove možnosti, da uspe na akademskem področju, veliko večje kot v domačem Senegalu. A kmalu ga je posvojila francoska družina in svoje afriške korenine je začel hitro puščati za sabo, po drugi strani pa je nogomet že takoj postal pomemben del njegovega življenja.
Kot temnopolt fant v pretežno belski družbi je v nogometu našel lepo možnost za socializacijo. Njegovi vrstniki so ga hitro sprejeli medse, ker je bil predvsem nogometni virtuoz, s katerim je bilo na ulici užitek igrati. Kaj hitro je ugotovil, da mu brcanje okroglega usnja daje veliko več kot morebitna visoka izobrazba, zato se je raje zaposlil v tovarni in ob tem pilil svoje nogometno znanje. Nekje med vsem tem je spoznal Bernadette, veliko ljubezen svojega življenja, in blagoslov njenih staršev, da se lahko poročita, je tudi v njegovo nogometno življenje vnesel neko novo energijo. Bernadette je bila namreč belka in takrat mešani zakoni niso bili nekaj vsakdanjega. V dveh letih od sklenitve zakonske zveze leta 1969 se je Adams iz nogometaša, ki je igral na amaterski ravni, prelevil v nogometaša v prvi francoski ligi.
Pa ne le to, njegov Nimes je prvenstvo končal na drugem mestu, Adamsove nogometne veščine pa so opazili v francoski reprezentanci. "Bil je telesno izjemno močan nogometaš, ob vsem tem pa je imel ogromno željo," je povedal Henri Michel, igralska legenda Nantesa in nekdanji francoski selektor, ki je z Adamsom igral v reprezentanci.
STAVKA PRINESLA NESREČO
Skupaj z Mariusom Tresorjem je tvoril tako imenovano črno gardo, ki jo je eden najboljših nogometašev vseh časov Franz Beckenbauer poimenoval kot eno najboljših obrambnih navez na stari celini. Njegovo življenje je bilo v tem trenutku blizu popolnosti tako na igrišču kot ob njem. Eden od njegovih zaščitnih znakov je bil smeh, eden od tistih, ki so razsvetlili celoten prostor, kjerkoli se je pojavil, užival je v vseh radostih, ki jih je ponujal svet v sedemdesetih letih, toda trenutki popolne nogometne ekstaze niso trajali večno. Na začetku osemdesetih let je začela njegova igralska pot počasi bledeti, zato se je Adams odločil, da bo svoje nogometno znanje prenašal na mlajše rodove.
Kar 144 tekem za Nice, 22 za Francijo
Igralska kariera Jean-Pierra Adamsa se je začela pri amaterskem klubu Fontainebleau, s katerim je v letih 1968 in 1969 osvojil amatersko prvenstvo. Leto kasneje je podpisal profesionalno pogodbo z ekipo Nimes, za katero je zaigral na 98 tekmah in kot branilec dosegel 10 golov. Čez dve leti je osvojil drugo mesto v domačem prvenstvu in to mu je prineslo pogodbo z ekipo Nice. Za klub s tradicijo je zaigral na 144 tekmah in vnovič mu je naslov francoskih prvakov ušel za las. Zadnji veliki klub, za katerega je v svoji karieri zaigral, je bil PSG, za katerega je med letoma 1977 in 1979 dosegel dva zadetka na 42 tekmah. Bil je tudi član francoske reprezentance, leta 1972 je debitiral na neuradni prijateljski tekmi z enajsterico Afrike in svojo zadnjo tekmo v dresu galskih petelinov odigral leta 1976 proti Danski.
Odpravil se je na trenersko izobraževanje, kjer pa si je po nerodnosti poškodoval tetivo. Odpravil se je v bolnišnico, kjer mu je pot prekrižal zdravnik, ki je skrbel za nogometno ekipo Lyona, in se odločil, da je potrebna operacija. Datum: 17. marec 1982. Vse lepo in prav, če se ne bi prav ta datum nekako usodno skladal s stavko zdravnikov. Seveda je imel Adams možnost, da vse skupaj prestavi, saj v njegovem primeru vendarle ni šlo za vprašanje življenja ali smrti. A v bolnišnici, kjer so tisti dan za bolnike skrbeli predvsem praktikanti, so menili, da ni nobenega razloga, da ga tisti dan ne bi operirali. "Pozabili" pa so omeniti, da je moral en praktikant v istem trenutku skrbeti za več pacientov hkrati, da nikakor niso opremljeni z ustreznim znanjem in da ob vsem tem kaosu obstaja velika možnost, da bo šlo nekaj narobe. Da bodo nekaj zamešali ali karkoli podobnega. In prav to se je zgodilo. Tisti dan je prinesel ogromno zmešnjav, med drugim tudi pri Adamsu. Namesto da bi med operacijo s cevkami poskrbeli za zadostno količino kisika, so preprečili njegov dovod do pljuč, zaradi česar je prišlo do srčnega zastoja.
V HIŠI LEPEGA SPEČEGA ŠPORTNIKA
Prva pri njem je bila žena Bernadette, ki je mislila, da se bo njen nogometaš zbudil. Ni se zbudil prvi dan, niti tretji, od takrat pa je minilo že 12.358 dni, pa še vedno zgolj leži na postelji. Lahko sam diha, prebavlja hrano, prav tako odpira in zapira oči. To pa je tudi vse. Po petnajstih mesecih, ki jih je preživel v bolnišnici, osebje ni več vedelo, kako naj mu pomaga, kaj naj še storijo, zato so Bernadette predlagali, naj ga premesti v dom za ostarele in naj tam skrbijo zanj. Seveda za kaj takega sploh ni želela slišati, zato se je odločila, da ga odpelje domov in sama skrbi zanj. Za njegove potrebe je povsem prenovila celotno hišo in jo poimenovala Hiša lepega spečega športnika.
Od tistega trenutka je celotno njeno življenje podrejeno skrbi za njenega dragega moža, ki je imel pri devetindvajsetih letih pred sabo obetajočo trenersko kariero. Njen vsakdanjik se začne ob sedmi uri zjutraj, ko zajtrkuje. To so minute, ki so namenjene zgolj njej in nikomur drugemu, nato pa se pripravi, da poskrbi za Adamsa. Vsak dan ga preobleče, obrije, pripravi tekočo hrano, mu pomaga, da gre na stranišče, hkrati pa tudi pomaga kineziologu, ko preverja čistost njegovih pljuč in mu z vajami razgibava mišice. Njen dan se konča ob osmi uri zvečer, ko Jean-Pierre zaspi. To je njena služba, za kar se je dvanajst let borila na sodišču in po vsem tem času dosegla, da za skrb dobi tudi nekaj denarja. Prej je lahko zgolj upala na denarno pomoč, ki so ji jo nudili nekateri francoski nogometni klubi.
NE, NE BOM GA ZAPUSTILA
Bernadette priznava, da ne mine dan, da svojemu možu ne bi povedala, kaj se trenutno dogaja na svetu, kaj jo je pričakalo v poštnem nabiralniku, velikokrat prižge majhno televizijo, ki jo imata v spalnici, in predvaja tudi kakšno nogometno tekmo. Ni jasno, ali Adams karkoli sliši, ali se zaveda sveta okrog sebe, a to ji po vsem tem času ni preprečilo, da bi obupala nad njim. "Zakaj bi, saj se njegovo stanje ne slabša?" razmišlja danes 72-letna soproga, ki z njim praznuje vsak rojstni dan, vsako obletnico in vsak očetovski dan. Za darilo mu kupi kaj koristnega, večinoma so to oblačila, saj želi, da je njen mož dobro oblečen, lepo posteljnino, majhne dodatke za sobo ali pa dober parfum.
Toda po vsem tem času Bernadette iz dneva v dan bolj skrbi. Ne zaradi tega, ali si bo nekdanji francoski reprezentant kdaj opomogel, temveč zaradi tega, kaj se bo zgodilo z njim, če bo ona prej umrla. Ni več rosno mlada, tega se zaveda tudi sama, in iz dneva v dan bo tudi zanjo skrb za moža fizično napornejša, ne glede na to, kako velika bo želja. "Potrebuje me za vse svoje osnovne potrebe, če mene ne bo, kdo bo to opravljal?" Ima sicer dva sinova, ki sta bila stara enajst in štiri leta, ko se je to zgodilo, toda mama ni nikoli želela, da bi ju doletela ta usoda, da bi morala vse svoje življenje podrediti skrbi zanj. Ona pa ni nikoli razmišljala o tem, da bi obupala nad njim, da bi dvignila roke nad njim, da bi ga v najbolj skrajnem primeru nehala hraniti in ga počasi pustila umreti. "On ne more govoriti in ne morem se odločati namesto njega," je odločna. Ne, ko se mu je zavezala, da bo z njim v dobrem in v slabem, je v to tudi trdno verjela. In verjame še danes.
