Skoraj šestindvajsetletni nogometaš, ki pri ljubljanski Olimpiji nosi številko sedemnajst, je že kot otrok sanjal o tem, da bi nekoč oblekel zeleno-beli dres in zaigral za ekipo, za katero je od vsega začetka stiskal pesti ter z očetom obiskoval njene tekme takrat še za kultnim Bežigradom. Kot majhen nadobudnež se je trudil, da bi bil iz dneva v dan boljši in ko smo ga vprašali, kaj bi bil, če ne bi bil nogometaš, je moral najprej premisliti, nato pa je odgovoril, da bi šel najverjetneje po poti očeta, ki je kriminalist.
"Odraščal sem v Novem Polju, kjer imam še vedno ogromno prijateljev. Vsi so veliki privrženci Olimpije, zato zdaj še s toliko večjim ponosom igram za ta klub," se je nasmehnil Matic, ki je med svojimi otroškimi prijatelji prav gotovo največji 'car', saj igra za trenutno vodilno ekipo državnega prvenstva, kar je, kot nam je priznal Matic, prav poseben občutek, ki ga ni vajen. Svoje prve nogometne korake je naredil pri sedmih letih, zamenjal je nekaj domačih in okoliških klubov, dokler ni pred petimi leti pristal pri Olimpiji. "Ker prihajamo iz Ljubljane, je normalno, da me je oče kot nogometni navdušenec vodil na tekme za Bežigrad. Najbolj se spomnim Roberta Prosinečkega, ki smo ga vsi občudovali, v spominu mi je ostal tudi poseben dogodek, ko sem še igral za mlajše selekcije. Na derbiju z Mariborom sem bil v vlogi tako imenovane maskote, bil sem eden od otrok, ki so nogometaše popeljali na igrišče, za roko pa sem držal Nedima Jusufbegovića," se je nasmehnil ljubljanski branilec.
BRATU ZAVIDAL, KER JE TRENIRAL S POSTAVNIMI ATLETINJAMI
Otroška leta je večinoma preživel na igrišču pri osnovni šoli Zadobrova, ki jo je obiskoval, in tam skupaj s prijatelji počel neumnosti, ko pa je začel obiskovati srednjo šolo, je s prijatelji iz otroštva izgubil stik. "Spomnim se, da nisem imel veliko časa za kaj drugega, posvečal sem se treningu, šoli, nato pa šel hitro spat. Večjih neumnosti tako ali tako ne bi mogel početi, ker me je imel oče pod nadzorom," se je nasmejal naš tokratni sogovornik.
Ker je bil oče kriminalist, nas je zanimalo, ali je bil doma zelo strog. "Zdaj, ko pogledam nazaj na otroštvo, je še dobro, da je bil, in včasih sem jih tudi dobil. Toda ker je videl, kako uživam v igranju nogometa, mi ni postavljal kakšnih pogojev, da bi moral najprej narediti domačo nalogo in šele nato igrati nogomet. Pravzaprav je bil vesel, da se ukvarjam s športom in da sem čim dlje od alkohola in drog. Mislim, da mu je to pomenilo največ."
Starša sta mu oziroma mu še vedno pripovedujeta, da je bil nagajiv in poreden otrok, ki pa je vedno vedel, kaj želi postati v življenju. Ima tri leta mlajšega brata Nejca, s katerim imata tudi danes odličen odnos, čeprav se ne videvata pogosto, saj brat študira ekonomijo na Dunaju. "Čeprav je med nama tri leta razlike in sva imela različni družbi, sem ga rad imel ob sebi, vedno sem mu rekel, da lahko računa name. Vesel in ponosen sem, da mu gre zdaj tako dobro v tujini. Tudi on se je ukvarjal s športom, treniral je atletiko. Vedno sem mu zavidal, ker je bil med najlepšimi dekleti, še zdaj mi ni jasno, kako je lahko odnehal (smeh)."
MAŽORETKINA PALICA IN UMETNI ZOB
Osnovno šolo je rad obiskoval, še posebej se je veselil tekmovanja med razredoma A in B, ko sta med sabo igrala nogomet in košarko. Od osnovnošolskih let mu je v spominu ostala tudi zelo boleča izkušnja, ki se je končala z razbitim zobom. "Pol mojega sprednjega zoba je umetnega. Sošolka, ki je bila mažoretka, je v šolo prinesla palico in jo posodila prijateljici. Ta je palico veselo vihtela po ozkem hodniku, jaz pa sem šel mimo nje in me je na polno zadela. Ustnico sem imel popolnoma razbito, zob tudi, od takrat jih še bolj čuvam, ker je res neizmerno bolelo," je z nami delil anekdoto iz četrtega razreda.
TUDI PRI SEDEMDESETIH JE ŠE TRZAL
Matic ni bil prvi športnik v družini. To je bil že njegov dedek, ki pa ni brcal okroglega usnja, temveč se je ukvarjal z veliko bolj bolečim športom – boksom. Ob vprašanju, ali se je tudi Matic kdaj preizkusil v boksu, se je najprej le nasmehnil: "Ne, ne. To ni šport zame. Že tako ali tako imam preveč rdečih kartonov (smeh). Čeprav je bil dedek v tem športu amater, se še zdaj zelo dobro spomnim, da sem ga večkrat opazoval, ko je boks gledal po televiziji. Čeprav je imel sedemdeset let, je vedno trzal in želel udariti, očitno mu je to ostalo v krvi. Menim, da ne bi bil dober boksar, da bi me hitro razbili, zato je že prav, da sem izbral nogomet, in mislim, da mi gre kar dobro."
Tudi rekreativno se ni preizkusil v nobenem drugem športu, če ne upoštevamo plesnih vaj v osnovni šoli. Že od sedmega leta je bil v njegovih mislih nogomet, zavedal pa se je, da je pomembna tudi šola. "Mislim, da je mama želela, da se naučim plesati, in zdaj mi je žal, da se nisem bolj naučil. Vsa dekleta pravijo, da sem preveč trd v bokih. Mogoče pa me bo katera zmehčala (smeh)."
Da bi usklajeval tako nogomet kot šolo, se je vpisal v nogometni razred na Gimnaziji Šiška, in čeprav je njegova družina živela v Ljubljani, je srednješolske dni preživel v dijaškem domu. Kot pravi, teh let ne bi zamenjal za nič na svetu. Tudi zato, ker je v tem času sklenil ogromno novih prijateljstev. Poleg tega se je naučil živeti sam in skrbeti zase. "Nogometni razred je bil zame v tistem trenutku najboljša izbira. V šoli so bili odlični trenerji, želel sem živeti od nogometa, in ker je bila mama učiteljica, oče pa je bil takšen, kakršni so kriminalisti, sem se odločil za neko srednjo pot, še vedno sem si želel imeti izobrazbo."
NA KONCU JE BIL AVTO POVSEM POTOLČEN
Srednješolska leta mu bodo ostala v spominu tudi zaradi takšnih in drugačnih dogodivščin, ki jih je doživel s prijatelji. Eno od njih je še posebej izpostavil, se ob njej nasmejal, a hkrati se zdaj zaveda, da je bilo njegovo početje nespametno in zelo nevarno. S prijateljem in nekdanjim nogometašem Interblocka in Olimpije Blažem Božičem sta si v srednji šoli omislila avtomobil, čeprav nobeden od njiju ni imel vozniškega izpita, in se pol leta prevažala z njim.
"Za dvesto evrov sva si kupila ford fiesto in bila sva glavna carja na šoli. Z avtom sva se vozila v McDonald's, čeprav sva imela do tja slab kilometer, ta avto so si vsi izposojali, rekla sva jim, da morajo samo doliti malo bencina. Imela sva tudi drugačne podvige, saj sva se peljala tudi v Portorož na kavo. Vesel sem, da sva jo dobro odnesla." Za nameček je Matic vse skupaj zelo dobro skrival tudi pred očetom.
"V nedeljo zvečer sem šel po navadi od doma in vedno me je peljal oče. Nato sem kar naenkrat začel govoriti, da me pridejo iskat prijatelji. Avto sem imel parkiran dvajset metrov od hiše, in ko je med vikendom peljal psa na sprehod, se je vsakič spraševal, čigav je ta avto (smeh). Že od majhnih nog sem bil nor na avtomobile." O lepo ohranjenem avtu, ki sta ga Matic in Blaž dobila v roke, ni bilo na koncu nobene sledi, z vseh strani je bil potolčen.
"Jaz sem znal še kolikor toliko dobro voziti, Blaž pa sploh ne. Hitro sva se naučila prestavljanja v prvo, drugo, bila sva samouka. Kdaj nam je počila guma in je nismo znali zamenjati. Res sreča, da se ni zgodilo kaj hujšega, res smo bili nori." Kot prvi je za to izvedel vzgojitelj v dijaškem domu, ki je poklical starše in jim povedal, kaj se dogaja. "Ni bilo nobenih pretresljivih posledic, oče je vse uredil. Še dobro, da je delal na policiji, da danes nimam kakšne kartoteke," je še dodal nogometaš Olimpije.
OMLADIČ JE BIL NAJVEČJI ZABAVLJAČ
Stene sobe v dijaškem domu je imel večinoma polepljene s slikami nogometašev Chelseaja, njegov največji vzornik je bil v mladih letih Raul, pozneje pa je občudoval robustno in nepopustljivo igro nekdanjega nogometaša Londončanov, Joeja Cola. "Ko je Chelsea gostoval v Ljubljani, sem bil ravno poškodovan in nisem mogel igrati proti njemu. Fotografiral pa sem se z Josejem Mourinhem, stisnil sem mu roko in rekel mi je, naj uživam v tekmi. Takrat sem se počutil, kot da igram v premier ligi." Matic je s svojim zdajšnjim delodajalcem v zadnjih petih letih preživel dobre in slabe čase, zdaj pa končno uživa v igranju.
"Tudi ekipa je prava, veliko se družimo. Največji zabavljač? Nihče ne izstopa tako zelo, odkar nas je zapustil Nik Omladič. Vsi tujci, ki so v ekipi, so zelo zanimivi. Brazilec Danilo bi na primer vedno rad plesal in pel (smeh)." Po petih letih v vrstah Olimpije bi se rad preizkusil tudi v tujini, vedno si je želel, da bi zaigral v eni od močnejših lig, privlači ga predvsem nemška. Njegovi najtežji trenutki v nogometni karieri so povezani s poškodbami, čeprav kakšne res hude ni imel, izpustiti pa je že moral tudi do pol leta treningov in tekem, tudi zato se zdaj še dodatno posveča telesni pripravi.
OSTAL SAM S PSOM
Pred tremi meseci je Maticu v stanovanju začel družbo delati štirinožni ljubljenček, bulterier. "Zdaj se ukvarjam predvsem z njim, tako da ne mislim le na nogomet, res je prava 'faca' (smeh). Tudi dekleta ga imajo rada, vsaka si ga želi pobožati. Že od nekdaj sem si želel imeti psa, tudi doma smo ga imeli, oče je bil med drugim vodnik policijskih psov. Na začetku sem imel malo težav, saj je dekle želelo, da spi na postelji, vendar sem to preprečil. No, zdaj nimam več dekleta in sem ostal sam s psom," nam je zaupal zgovorni Ljubljančan.
Če ni na treningu ali če ne sprehaja psa, se največkrat druži s prijatelji, povedal je, da si je med premorom privoščil malo zabave: "Nisi vedno prvi na lestvici (smeh)." Ob koncu prijetnega klepeta nam je Matic zaupal, da je po karakterju predvsem vztrajen, nepopustljiv, vedno ve, kaj si želi. "V prihodnosti si želim predvsem, da bi imel družino in da bi mi šlo tako dobro, da bodo vsi preskrbljeni. O tem, kaj bom počel po igralski karieri, pa nisem še veliko razmišljal, trenersko delo me ni nikoli preveč zanimalo, bi bil pa del strokovnega vodstva, kot na primer vodja ekipe. Upam, da bom čez trideset let predvsem užival (smeh)."
