Eden od najboljših členov zasedbe trenerja Fabiana Dahlema pa je gotovo Olivier Roy. Štiriindvajsetletni kanadski vratar prihaja iz vasi Causapscal v Quebecu.
OLIVIER ROY
rojen: 12. julij 1991
država: Kanada (Causapscal)
šport: hokej
klub: Telemach Olimpija
Njegov priimek je zelo znan v hokejskem svetu, nekdanji vratar Patrick Roy je legenda lige NHL, ki zdaj opravlja delo trenerja v ekipi Colorado Avalanche, vendar Olivier z njim ni v sorodu. Ljubljana je za Roya prva izkušnja z evropskim hokejem.
Kakšna je vaša življenjska zgodba?
Prihajam iz Kanade in vsi veste, da je tam hokej šport številka ena. Tako sem tudi jaz na drsalke stopil pri treh ali štirih letih. Najprej sem igral na mestu branilca, nato pa presedlal med vratarje. Ko hokej gledajo otroške oči, vidijo v moštvu šest igralcev, med katerimi eden močno izstopa. Seveda je to vratar, saj je oblečen v zelo atraktivno opremo, kar je bilo tudi meni takrat zelo všeč in me je pritegnilo. Zato sem se odločil, da bom postal vratar. In ko pogledam nazaj, mi ni niti najmanj žal zaradi svoje odločitve.
Leta 2009 vas je na naboru lige NHL izbralo moštvo Edmonton Oilers, a zanj nikoli niste zaigrali.
Res je, Edmonton me je izbral, ko sem imel osemnajst let, nato sem se nekaj let zapored udeleževal trening kampa pred sezono. Uradne tekme v ligi NHL sicer nisem odigral, sem pa branil na nekaj ekshibicijskih tekmah. Tri leta sem bil član podružnične ekipe Oklahoma City, potem pa sem prestopil drugam. To je bila res dobra izkušnja, saj sem bil del odličnega kluba, ki je imel v tistih letih sicer nekaj težav, vsako sezono se je menjal trener in podobno. V čast si štejem, da sem bil del takšne organizacije.
Ko hokej gledajo otroške oči, vidijo v moštvu šest igralcev, med katerimi eden močno izstopa. Seveda je to vratar, saj je oblečen v zelo atraktivno opremo, kar je bilo tudi meni takrat zelo všeč in me je pritegnilo.
Je igranje v ligi NHL še vedno vaš cilj?
To imaš vedno nekje v ozadju svojih misli, toda zdaj sem v Evropi, to je moje prvo leto tu, za zdaj mi je všeč vse, kar sem doživel tukaj. Moja želja je uspeti na stari celini, tako da o Severni Ameriki sploh ne razmišljam več.
Kako to, da ste se poleti odločili za prihod v Slovenijo?
Imel sem nekaj ponudb, toda kar zadeva kakovost hokeja, je bila liga EBEL verjetno najmočnejša med njimi. Nekako sem si bolj želel igrati za ekipo, ki ni ravno v vrhu tekmovanja, mogoče res ne zmagujemo toliko, kot smo si želeli, toda kakovost hokeja je zelo dobra. Nisem želel priti sem zapravljat časa, tu se igra dober hokej in ljudem hočem dokazati, da sem sposoben igrati na tej ravni in narediti še korak naprej. Nikoli nisem povsem zadovoljen sam s sabo.
Kakšna je razlika med ligami ECHL, AHL in EBEL?
Bolj sta si podobni ligi ECHL in EBEL. Slog igre se razlikuje, vendar je stopnja izvedbe približno enaka. V ligi EBEL je igrišče večje, moštva se poslužujejo taktike, da v nevtralni tretjini čakajo na tekmečevo napako. Dobra moštva v ligi ECHL so nekje na ravni lige EBEL.
Kaj ste vedeli o Sloveniji, preden ste prvič prišli sem?
Prav ničesar nisem vedel. Ko me je Fabian Dahlem poleti poklical in me vprašal, ali bi igral za Olimpijo, mi je dejal, da je Ljubljana lepo mesto. In imel je prav. Ko sem na spletu videl fotografije mesta, mi je bilo takoj všeč. Pri Ljubljani mi je všeč, da ni tako velika, življenje je precej mirno in ljudje tukaj ti ga precej olajšajo. Odlično se počutim v Ljubljani.
Ste informacije o klubu in ligi dobili od kakšnega igralca, ki je tu igral v preteklosti?
Pogovarjal sem se z nekaj fanti, ki so igrali pod vodstvom Fabiana Dahlema. Spraševal sem jih o njem, izvedel sem tudi, da je imela Olimpija v preteklosti denarne težave. To je prva stvar, ki jo slišiš. Povedali so mi, da se je zamenjalo vodstvo kluba in bi moralo biti glede tega bolje. So mi pa fantje zaupali, da kljub finančnim težavam nikomur ni bilo žal, da je prišel v Ljubljano, kar je na koncu tudi najbolj pomembno.
Moja želja je uspeti na stari celini, tako da o Severni Ameriki sploh ne razmišljam več.
Ste poznali kakšnega Slovenca, preden ste prišli?
Seveda sem poznal Anžeta Kopitarja, ki igra za Los Angeles Kingse in je najbolj slaven hokejist iz Slovenije. Nekaj tekem sem odigral tudi proti njegovemu mlajšemu bratu.
Kaj menite o slovenskem hokeju?
Mislim, da je boljši, kot bi človek pričakoval. Z uvrstitvijo v četrtfinale olimpijskih iger v Sočiju ste si naredili odlično reklamo. Hokej v Sloveniji napreduje. Ko sem svoji družini rekel, kam grem igrat, so me vprašali, ali tu sploh igrate hokej (smeh). Toda presenetljivo se tu igra zelo dober hokej, očitno imate dober program, saj je kar nekaj mladih fantov, ki jih čaka svetla prihodnost.
Stari ste 24 let, kakšne načrte za prihodnost imate?
Moja želja je, da bi še dodatno izkusil igranje v Evropi. Rad bi prišel do najvišje ravni, ki jo lahko dosežem, zanima me igranje na Finskem ali Švedskem, nekega dne pa bi se z največjim veseljem preizkusil še v ligi KHL.
Če bi lahko pomagal slovenski izbrani vrsti, ne bi imel nič proti. Še posebej zanimivo bi bilo, če bi imel priložnost igrati proti Kanadi (smeh).
To je vaša prva izkušnja z igranjem v Evropi. Se je bilo težko privaditi na Ljubljano in slovenski način življenja?
Sploh ne. Mislim, da je šlo zelo gladko. Na srečo me obkrožajo dobri ljudje, poleg tega je bil z mano dober prijatelj Stephane Chaput. On je že prej dve leti igral v Evropi in mi je povedal, kje so največje razlike v primerjavi z življenjem v Kanadi. Soigralci so bili vedno prijazni do mene, če sem karkoli potreboval, so mi pomagali.
Katere jezike govorite?
Govorim francosko, pri šestnajstih letih sem se naučil angleško, in to sta jezika, ki ju govorim.
Katera je bila prva beseda, ki ste se jo naučili v slovenščini?
Prva beseda, ki sem jo razumel in se jo naučil, je bila 'hvala'. To je pozitivna beseda, s katero izraziš hvaležnost in pokažeš vljudnost.
Ko sem na spletu videl fotografije mesta, mi je bilo takoj všeč. Pri Ljubljani mi je všeč, da ni tako velika, življenje je precej mirno in ljudje tukaj ti precej olajšajo življenje.
Ali imate najljubšo slovensko besedo?
Moja najljubša slovenska beseda je 'hvala', saj je edina, ki jo poznam (smeh).
Imate sorodnike v Franciji?
Ne da bi vedel, verjetno bi koga našli, če bi šli raziskovat družinsko drevo.
Kaj vam je v Sloveniji najbolj všeč?
Ko prideš v Evropo, je prva skrb, da ne boš mogel komunicirati z ljudmi. Stephan mi je povedal, da je včasih naletel na tovrstne težave, ko je igral v Nemčiji. V Sloveniji in še posebej v Ljubljani pa angleščino razumejo prav vsi, kar je še dodatno olajšalo moje privajanje na novo okolje.
Kaj vam tu ni všeč?
Nič takega ne bi mogel izpostaviti. Ljubljana je odlično mesto za igranje hokeja. Nekaj izboljšav je mogočih v finančni sferi kluba, to je edina stvar. Mesto je super, navijačev nimamo ravno veliko, vendar so odlični.
Na kaj ste najprej pomislili, ko ste prvič prišli v Slovenijo?
Zanimalo me je vse v zvezi s hokejem, saj sem zaradi tega prišel v Ljubljano. Kako kakovostni bodo moji soigralci, kakšna bo raven igre, in moram reči, da sem bil nad vsem prijetno presenečen.
V čem smo si Slovenci in Kanadčani najbolj podobni?
Tako v Sloveniji kot povsod v Kanadi sem imel srečo, da sem naletel na dobre ljudi, predvsem navijači so bili odlični. Razumejo, da ne moreš imeti svojega dne na vsaki tekmi, včasih se zgodi, da igraš malo slabše, kar spoštujejo. V mnogo okoljih, tudi v ligi EBEL, ni tako. Navijači znajo biti precej neusmiljeni, če na kakšni tekmi ne igraš na pričakovani ravni.
Ali imamo Slovenci kakšno navado, ki se vam zdi čudna?
Joj, če bi dolgo premišljeval o tem, bi gotovo našel kakšno stvar, ki jo počnete drugače, vendar so to majhne stvari. Da bi bilo kaj posebnega, to ne.
So mi pa fantje zaupali, da kljub finančnim težavam nikomur ni bilo žal, da je prišel v Ljubljano, kar je na koncu tudi najbolj pomembno.
Ali ste tu spoznali kakšnega Kanadčana?
V restavraciji sem sedel poleg človeka, ki je bil tam s svojim sodelavcem. S Stephanom sva govorila francosko, on se je obrnil in zanimivo je bilo srečati še enega francoskega Kanadčana. Tega nisem pričakoval, bilo je prijetno presenečenje. Quebec ni ravno velik, in ko nekoga srečaš v majhni državi, kot je Slovenija, je res zanimivo (smeh).
Če bi nekdo prišel k vam na obisk, kaj bi mu pokazali v Sloveniji?
Najprej bi šli v stari del Ljubljane, v mojem mestu ni tako, nimamo mostov in toliko restavracij. Causapscal je majhen, verjetno ima dve restavraciji, če sploh (smeh). Potem je tu Ljubljanski grad, to so stvari, ki bi jih najprej pokazal. Ob lepem vremenu bi šli na Obalo. Sicer še nisem videl veliko Slovenije, a sem slišal o njenih lepotah.
Kateri je bil najbolj čuden ali najbolj smešen dogodek, ki se vam je zgodil tu?
Meni to ni smešno, je pa bilo smešno mojim soigralcem (smeh). Do zdaj sem vedno vozil avto z avtomatskim menjalnikom, v Evropi pa se uporabljajo v glavnem tisti s prestavno ročico. Potreboval sem dve ali tri ure, da sem se navadil na takšno prestavljanje. Za učenje sem izbral nedeljo in kraj, kjer je malo avtomobilov. Na začetku je bilo kar grdo, fantje so se norčevali iz mene, zdaj pa je vse v najlepšem redu.
Kako vas kličejo soigralci, ali imate kakšen vzdevek?
Imam dva vzdevka, eden je okrajšava mojega imena, tako da mi pravijo Oli. Drugi pa je King, saj je to prevod mojega priimka, Roi v francoščini pomeni kralj. V glavnem me kličejo tako.
Z uvrstitvijo v četrtfinale olimpijskih iger v Sočiju ste si naredili odlično reklamo.
S kom živite tu?
Živim sam.
Ali vas pesti domotožje?
Včasih pogrešam dom, vendar ne morem reči, da imam domotožje. Zdoma sem že precej dolgo, tako da sem navajen na to. Vem, da bom čez dva, tri mesece spet doma in bom lahko obiskal svojo družino. Sem pa redno v stiku z njo, kar nam omogoča sodobna tehnologija.
Kako pogosto se vračate domov?
Nimam veliko priložnosti, da bi šel domov. Zdoma sem šel že pri trinajstih, štirinajstih, zadnjih pet let sem bil v ZDA, starše grem obiskat poleti, ampak nisem dolgo v Causapscalu. Gre za zelo majhno mesto, bolj vas, kjer poleti ni ledu, tako da nimam možnosti za trening in pripravo na novo sezono, zato grem v katerega od večjih mest, kjer je to mogoče.
Če bi izpostavili nekaj zanimivih stvari o Kanadi, kaj bi to bilo?
Za vse ljubitelje hokeja je Kanada država, kamor zares morajo iti. S fanti se velikokrat šalimo glede tega, da lahko naša reprezentanca igra proti reprezentanci ostanka sveta. Smo zelo samozavestni, zaupamo vase in smo sposobni sestaviti kar nekaj dobrih ekip (smeh). Drugače pa v Kanadi najdete vse, mesta so lepa, v Montrealu in Torontu se lahko zabavate, tam vam ne bo nikoli dolgčas. Če imate radi zgodovino, je Quebec City mesto za vas. Kanada je velika in zelo raznolika, tako da vsak najde nekaj zase. Ljudje so prijazni.
S plačo, ki jo dobivate tu, kje bi bolje živeli, v Kanadi ali Sloveniji?
Življenje je cenejše v Sloveniji. Ne morem reči, da je razlika velika, če pomislim, je še največja v cenah v restavracijah in prav zaradi tega sem bil vesel, da so restavracije tu precej cenejše.
Rad bi prišel do najvišje ravni, ki jo lahko dosežem, zanima me igranje na Finskem ali Švedskem, nekega dne pa bi se z največjim veseljem preizkusil še v ligi KHL.
Če bi vam nekdo iz kakršnegakoli razloga ponudil slovensko državljanstvo, bi ga sprejeli?
Če bi lahko obdržal kanadskega, bi ga vzel. Stojim na realnih tleh, vem, da ne bom nikoli igral za kanadsko reprezentanco, ker je konkurenca tako velika. Če bi lahko pomagal slovenski izbrani vrsti, ne bi imel nič proti. Še posebej zanimivo bi bilo, če bi imel priložnost igrati proti Kanadi (smeh). Prav nič slabega ne vidim v tem, da bi imel dve državljanstvi.
Ali morda veste, kdo je predsednik Slovenije?
Ne, nimam pojma, kdo je predsednik, vem pa, kdo je predsednik našega kluba (smeh).
Ali veste, koliko prebivalcev ima Slovenija?
Če bi moral ugibati, bi rekel okoli pol milijona.
Ali mogoče poznate kakšno slovensko narodno jed?
Nekaj sem poskusil, gre za slaščico. Po tekmi z Jesenicami mi jo je nekdo ponudil in bila mi je zelo všeč.
Ali poslušate slovensko glasbo, morda poznate kakšnega glasbenika, skupino, pesem?
Večino časa poslušamo Tavžljevo glasbo, v glavnem iz osemdesetih in devetdesetih let. Drugače pa na radiu slišim glasbo, za katero ne vem, ali je slovenska, mogoče hrvaška. Samo vem, da ni angleška. Všeč mi je melos, ampak ne vem, čigava je, saj je zame vse podobno.
Moja najljubša slovenska beseda je 'hvala', saj je edina, ki jo poznam (smeh).
Kaj menite o slovenskih ženskah?
V središču Ljubljane sem videl lepe ženske, vendar jih nisem spoznal prav veliko, saj se večino časa družim s soigralci.
Ali ste poleg hokeja tu obiskali še kakšno drugo športno prireditev?
Ne, nisem. Pred približno dvema mesecema sem si želel ogledati nogometno tekmo. Veselil sem se tega, a se mi takrat na žalost ni izšlo, ker sem dan prej zbolel. Severnoameričanom ob omembi športa in Evrope vedno najprej na misel pride nogomet. Drugače pa sem ljubitelj tenisa. Večina najboljših tenisačev prihaja iz Evrope, in če bom imel kdaj priložnost, bi si rad v živo ogledal turnir v Wimbledonu.
Igrate tenis?
V mlajših letih sem ga igral, a sem se nato raje odločil za profesionalno igranje hokeja, ki je bil vedno moj prvi šport. Odločitev niti ni bila tako lahka, je pa bila povsem logična.
Dejali ste, da ste želeli na nogometno tekmo, ali mogoče obstaja kakšen klub, ki vam je še posebej pri srcu?
Ne, sploh ne vem veliko o nogometu. Vem, da bom s to izjavo šokiral veliko ljudi, vendar menim, da je nogomet precej dolgočasen za gledanje. Po devetdesetih minutah se tekma lahko konča brez zadetkov. Poznam Portugalca Cristiana Ronalda, ker je slaven tudi zunaj nogometnih zelenic. Vem, da sta Brazilija in Nemčija zelo močni, to pa je tudi vse (smeh).
Vem, da bom s to izjavo šokiral veliko ljudi, vendar menim, da je nogomet precej dolgočasen za gledanje.
Kaj bi sporočili bralcem Ekipe?
Navijače bi povabil na naše tekme, da podprejo ekipo. Zahvalil bi se, ker nas podpirate in ste naš sedmi igralec. Upam, da boste v kvalifikacijah za končnico prišli še v večjem številu, da bomo skupaj naredili dober rezultat. Potrudili se bomo in skušali odigrati po najboljših močeh, da boste ponosni na nas. Na zadnjih desetih srečanjih bomo igrali tako, kot da je vsako izmed njih odločilna sedma tekma končnice. Dali bomo vse od sebe, naš cilj pa je, da ujamemo eno od dveh vstopnic za končnico.
