Vse do letos so se Valižani uvrstili na le eno veliko tekmovanje, svetovno prvenstvo leta 1958 na Švedskem. Tam so pripravili celo največje presenečenje, potem ko so po dodatni tekmi v skupini izločili takrat odlične Madžare. Prebili so se do četrtfinala in po odličnem odporu le z 0:1 izgubili s poznejšimi prvaki Brazilci, za katere je edini zadetek dosegel sloviti Pele. Leta 1975 so nato vendarle zmagali v svoji kvalifikacijski skupini, v kateri so bili boljši od Avstrije, Madžarske in Luksemburga, v četrtfinalu, ki se je takrat igral še s tekmo doma in v gosteh, pa za nasprotnika dobili takrat zelo močno jugoslovansko reprezentanco, ki je v skupini slavila pred Švedsko, Severno Irsko in Norveško.
Prva tekma med obema nasprotnikoma je bila odigrana 24. aprila 1976 v Zagrebu. Prvi zadetek je že v prvem napadu, ko so modri krenili s sredine, po manj kot pol minute zabil vezni igralec Partizana Momčilo Vukotić, drugega pa v 55. minuti nogometaš ljubljanske Olimpije Danilo Popivoda, ko mu je z desne strani podal Branko Oblak. Prednost pred povratno tekmo je bila lepa, a polfinala si pred gostovanjem na vročem terenu stadiona Ninian Park v Cardiffu Jugoslovani vendarle še niso zagotovili.
RUDI POVZROČIL PREKINITEV
Tekmo v prestolnici Walesa Cardiffu je sodil vzhodnonemški sodnik Rudolf 'Rudi' Glöckner, ki so se ga pred tekmo bolj bali igralci v modrih dresih. Na svetovnem prvenstvu leta 1974 v Nemčiji je sodil tekmo med Jugoslavijo in Poljsko in dosodil sporno enajstmetrovko za Poljake, ko je bila žoga že na drugi strani igrišča, ki je takrat še našo reprezentanco izločila iz polfinala. Sicer je šlo za enega najbolj uveljavljenih sodnikov tistega časa, ki se lahko pohvali kot prvi Nemec, ki je sodil finale svetovnega prvenstva leta 1970 v Mehiki med Brazilijo in Italijo.
Po tekmi v Cardiffu so se stvari obrnile, saj Glöcknerja v analih valižanskega nogometa še danes omenjajo kot nekakšnega državnega sovražnika številka ena, njegovo sojenje pa eno od najbolj pristranskih, če ne celo najbolj pristransko v zgodovini valižanskega nogometa. Nemec je duhove razburil že na začetku tekme, ki se je začela z nekajminutno zamudo. Vzrok je bil v tem, da so na stadionu izobesili zahodnonemško namesto vzhodnonemške zastave in Glöckner tekme ni hotel začeti, dokler tega niso popravili. Jugoslovani so nato povedli v 19. minuti z enajstmetrovke po prekršku nad Popivodo, ki jo je realiziral Josip Katalinski. V taboru modrih se seveda niso pritoževali, po mnenju domačih pa je televizijski posnetek jasno pokazal, da naj bi Pope, kot so klicali Črnogorca, ki je v Ljubljani pognal korenine, prekršek odigral.
V 38. minuti so Valižani prek Iana Evansa izenačili, na začetku drugega polčasa pa z zadetkom njihovega prvega zvezdnika, napadalca Liverpoola Johna Toshacka, tudi povedli. No, Glöckner je zadetek zaradi nevarne igre njegovega soigralca Johna Mahoneyja razveljavil, kar je na stadionu povzročilo splošno ogorčenje. Na igrišče se je vsul pravi val steklenic in drugih predmetov, celo nekakšno kopje, in tekma je bila prekinjena za več kot pet minut. Nekateri so hoteli podreti ograjo in vdreti za igrišče, spet drugi so proti Glöcknerju kazali nacistične pozdrave. Nemec je celo zagrozil s prekinitvijo tekme, ki se je nato le nadaljevala, a se je stvar skoraj ponovila nekaj minut pozneje, ko je sodnik Toshacku razveljavil še en zadetek, tokrat zaradi nedovoljenega položaja. Za piko na i domačini niso realizirali niti enajstmetrovke, ki jo je izvrstni mostarski vratar Enver Marić, ta je priložnost dobil, ko se je prvi vratar Ognjen Petrović lažje poškodoval v prometni nesreči, ubranil kapetanu Terryju Yorathu.
Po koncu tekme so navijači Walesa navalili na teren in skušali ujeti Glöcknerja ali vsaj katerega od gostujočih igralcev. Ti so pravočasno pobegnili v slačilnico, kamor je nemškega sodnika pospremilo kar 16 policistov. Uefa je zaradi neredov Wales sprva diskvalificirala iz kvalifikacij za naslednje EP v Italiji, a po pritožbi kazen precej omilila. Valižani so jo odnesli zgolj z neigranjem tekem v Cardiffu, v kvalifikacijah za SP 1978 pa so morali enega od nasprotnikov gostiti v Angliji.
V angleških medijih so seveda vso krivdo za poraz zvalili na Glöcknerja. Nanj se je pred kratkim v intervjuju spomnil tudi Leighton James, takrat eden ključnih igralcev velške reprezentance: "Nemški sodnik najprej ni želel začeti tekme, ker ni bilo prave zastave, nato je dosodil 'grozno' enajstmetrovko v njihovo korist in nam nazadnje še razveljavil regularen zadetek. Tekmo smo sicer odigrali zelo dobro in morali bi zmagati, a nam to ni bilo dano."
POPIVODA: O ENAJSTMETROVKI NI DILEME
V zvezi s tekmama z Walesom smo poklicali tudi Danila Popivodo, ki se dogodkov okrog enajstmetrovke spominja povsem drugače: "Nad mano je bila klasična enajstmetrovka, o tem ni dileme. Na robu kazenskega prostora sem ušel njihovemu branilcu, ki ni imel druge izbire, kot da me povleče za dres. Hotel sem iti do konca, a to ni bilo več mogoče in sem padel po tleh."
Nekdanji pomočnik selektorja Srečka Katanca v njegovem prvem mandatu ima sicer na tiste reprezentančne čase lepe spomine. "Ti tekmi sta bili tako zame kot za ekipo uspešni. Igral sem dobro, bil sem zadovoljen, tudi vzdušje v ekipi je bilo takrat res pravo. Med sabo smo bili dobri prijatelji in prava 'klapa'. Škoda le, da smo na zaključnem turnirju zapravili priložnost proti Nemcem in nismo dosegli še kaj več od četrtega mesta," še pravi Pope, ki pa se incidentov med tekmo v Cardiffu in po njej več ne spominja: "Vem, da se je nekaj dogajalo, podrobnosti pa se res ne spomnim več. Leta pač naredijo svoje. Pri takšnih situacijah se igralci znajdemo po svoje, takrat unovčimo tudi svoje izkušnje. Takšne stvari se včasih obrestujejo, večkrat pa tudi ne."
Črnogorec, ki pa smo ga Slovenci po desetih letih igranja za Olimpijo vzeli za svojega, se je spomnil še svojega zadetka na prvi tekmi z Valižani v Zagrebu. "Žoga je šla na drugo vratnico in vem, da sem se moral vreči in uporabiti drseči start, da sem jo dosegel. Malo je celo manjkalo, da se nisem zadel v vratnico," se enega od svojih petih zadetkov, ki jih je dosegel v dvajsetih nastopih za jugoslovansko reprezentanco, še vedno dobro spominja.
DRUGIČ KRVNIK BAŽDAREVIĆ
Še bližje uvrstitvi na zaključni turnir so bili Valižani v kvalifikacijah za EP leta 1984 v Franciji, kjer je v nasprotju s pred osmimi leti prvo mesto v skupini že vodilo na prvenstvo. Tudi takrat so jim pot na zanje prvo prvenstvo stare celine preprečili kdo drug kot - Jugoslovani. Ti so po neuspešnem nastopu na SP 1982 v Španiji reprezentanco precej pomladili, kvalifikacije začeli s porazom 1:3 na Norveškem, novi selektor Todor Veselinović pa je hitro postal tarča kritik. Po drugi strani so Valižani doma s po 1:0 odpravili Bolgare in Norvežane ter v kaotični tekmi v Titogradu, današnji Podgorici, z Jugoslovani odigrali neodločeno 4:4. Modri so z zadetki Cvetkovića, Živkovića, Kranjčarja in Ješića že vodili s 4:2, a sta Joey Jones in Robbie James poskrbela za izenačenje. Po prvem delu kvalifikacij so bili Valižani tako v najboljšem položaju, ki pa so si ga v drugem delu pokvarili. Po remiju brez golov v Oslu in porazu z 0:1 v Sofiji so proti Jugoslovanom nujno potrebovali zmago na domači tekmi. Tako kot tista sedem let in pol prej je bila tudi ta odigrana na Ninian Parku v Cardiffu, sodil pa jo je Šved Erik Fredriksson, ki niti približno ni poskrbel za podobno razburjenje kot Rudolf Glöckner in bil po tekmi celo deležen pohval tudi iz domačih vrst.
Veselinović je reprezentanco glede na prvo tekmo teh dveh reprezentanc popolnoma spremenil, edini, ki je obdržal mesto v prvi enajsterici, je bil Ivan Gudelj. Prav tam je prvič na službeni tekmi za jugoslovansko reprezentanco, in to v prvi postavi, zaigral tudi Srečko Katanec, takrat 20-letni nogometaš Olimpije. Ko je Robbie James Valižane v 54. minuti popeljal v vodstvo, je že kazalo, da jim bo končno uspelo, a jim je slavje v 81. minuti tekme preprečil Mehmed Baždarević, sedanji selektor bosanske reprezentance, ki je poskrbel za novo razočaranje takrat 24 tisoč gledalcev. To je bil sploh njegov prvi zadetek v modrem dresu.
LJUDI MOJI, JE LI TO MOGUČE? *
O uvrstitvi na zaključni turnir je tako odločalo zadnje srečanje v skupini med Jugoslavijo in Bolgarijo, odigrano 21. decembra 1983 v Splitu. Zmaga je ene ali druge vodila na EP v Francijo, remi bi tja odpeljal Valižane. Bolgari so po pol ure povedli iz protinapada, a je Safet Sušić najprej do polčasa izenačil, nato pa na začetku drugega Jugoslovane popeljal v vodstvo.
No, v 60. minuti so Bolgari izenačili, ko je sicer izvrstni vratar Zoran Simović napravil edino napako na tekmi in žogo po prostem strelu le na kratko odbil do Dimitrova, ki jo je zlahka pospravil v mrežo. Do konca tekme so več lepših priložnosti zapravili Bolgari, najlepšo že ob izteku 90. minute (sodniški dodatek takrat v današnji obliki še ni obstajal), ko so trije prišli sami pred Simovićeva vrata, a ga niso uspeli premagati. Nekateri izmed 30 tisoč nervoznih navijačev so že začeli vpiti, naj jim pusti doseči zadetek ...
"Nema više vremena za bilo šta," (ni več časa za karkoli, op. p.) je z žalostnim glasom ugotavljal legendarni televizijski komentator Mladen Delić, ko je na semaforju kazal čas 45:38. Španski sodnik Augusto Lamo Castillo se je odločil dopustiti še en napad in do žoge se je po Simovićevi dolgi podaji na drugo stran igrišča dokopal domači napadalec Hajduka Zlatko Vujović. Ta je bolj na pamet poslal žogo v kazenski prostor, kjer jo je osrednji branilec beograjskega Partizana, drugače pa Črnogorec Ljubomir Radanović, z glavo zabil v mrežo. "Ljudi moji, je li to moguće, ludnica, šta je ovo," (ljudje moji, je to mogoče, norišnica, kaj je to, op. p) se je drl Delić, ki so ga te besede zaznamovale do konca življenja. Tudi Radanovićev zadetek je bil njegov strelski prvenec v dresu modrih. Na stadionu je seveda nastala množična evforija, saj v takšen razplet ni verjel tako rekoč nihče več. Na EP so tako odšli Jugoslovani (glede na razplet v Franciji, kjer so se osramotili s tremi porazi ob razliki v zadetkih 2:10, so mnogi menili, da bi bilo bolje, če bi ostali doma), kratko v tej zgodbi pa so se spet potegnili Valižani. Tokrat jim je do uvrstitve na EP zmanjkalo le nekaj sekund ...
*Ljudje moji, je to mogoče?
BREZ IGRALCEV ZVEZDE IN PARTIZANA
Tekma v Cardiffu pred 39 leti je imela še en paradoks. Prvič na službenih tekmah jugoslovanske vrste se je zgodilo, da v prvi postavi ni zaigral niti en nogometaš iz obeh beograjskih klubov Crvene zvezde in Partizana. Takratni selektor Ante Mladinić, sicer rojen Splitčan, je v reprezentanco uvrstil šest igralcev Hajduka, dva iz mostarskega Veleža, po enega pa iz sarajevskega Željezničarja in Olimpije, medtem ko je bil Branko Oblak, ki je bil takrat že član Schalkeja, edini, ki je prihajal iz tujega kluba. Modri so tekmo odigrali v postavi: Marić (Velež), Mužinić (Hajduk), Hadžiabdić (Velež), Buljan (Hajduk), Katalinski (Željezničar), Šurjak (Hajduk), Žungul (Hajduk), Oblak (Schalke), Đorđević (Hajduk), Jerković (Hajduk) in Popivoda (Olimpija).
Odzivi iz obeh klubov so bili veliki in ostri, še posebej iz tabora črno-belih, ki so tisto sezono osvojili naslov državnih prvakov. Kljub uvrstitvi na EP je bil "Biće", kot je bil selektorjev vzdevek, v beograjskih medijih deležen več kritik kot pohval. Na zaključnem turnirju v Beogradu in Zagrebu je po prepričanju nekaterih podlegel pritisku in v vrata namesto izvrstnega Enverja Marića postavil vratarja Crvene zvezde Ognjena Petrovića. Prav on je bil nato tragični junak ob porazih z ZRN (2:4 po podaljšku) in Nizozemsko (2:3 po podaljšku).
