Olimpija leta 1970: Od podkupnine do zmage na dosegu roke

Obudili smo spomin na leto, ko bi Olimpija skorajda šokirala nogometno javnost v Jugoslaviji in osvojila pokalno lovoriko.

Nogometni klub Olimpija je v svoji zgodovini doživel številne vzpone in padce. Ena najbolj turbulentnih sezon je bila jeseni 1969 in spomladi 1970. Ekipa, ki je skoraj izpadla iz prve zvezne jugoslovanske lige, je bila hkrati na pragu osvojitve pokala Jugoslavije.

Zeleno-beli, ki so takrat igrali svojo peto sezono v prvi zvezni ligi, so jesenski del sezone začeli katastrofalno. Na zimski počitek so odšli kot predzadnji s štirimi zmagami, enim remijem in dvanajstimi porazi. Osvojili so le devet točk, dve več od Zagreba in eno manj od zeniškega Čelika. To pa še ni bilo vse. Anton Franetič, član uprave, odgovoren za finančno poslovanje, sicer pa uslužbenec Kreditne banke v Ljubljani, je položaj na lestvici skušal izboljšati s podkupnino. Za žrtev si je izbral vratarja Sarajeva Refika Muftića.

REVANŠA DVE LETI POZNEJE
Priložnost oddolžitve za nesrečni poraz v finalu pokala je Olimpija v tem tekmovanju dočakala v sezoni 1971/72, ko je Crvena zvezda v Ljubljani gostovala v četrtfinalu. Po golu Vilija Amerška v prvem polčasu so Beograjčani izenačili, odločilni zadetek za zmago z 2:1 pa je dosegel Danilo Popivoda. Žal se za še en finale ni izšlo, v polfinalu je bil v Splitu z 2:0 boljši Hajduk, ki je tisto leto tudi osvojil Pokal maršala Tita, kot se je tekmovanje uradno imenovalo.

Nekaj dni pred tekmo ga je obiskal na domu in ga skušal prepričati, naj proti Olimpiji brani "nekoliko slabše", iz torbe pa je povlekel 200 tisoč starih dinarjev, kar naj bi bila akontacija za dva stara milijona, ki mu jih je bil pripravljen izplačati. To ni bil majhen denar, zanj si si lahko kupil že boljši avto. Muftić je denar vzel in ga nato odnesel na policijsko postajo, Olimpija je tekmo ob nekaj spektakularnih obrambah sarajevskega vratarja izgubila z 0:4, Franetiča pa so po njej odpeljali na zaslišanje, kjer je dejanje takoj priznal. Epilog je bil odvzem treh točk, pri čemer so se v ljubljanskem taboru bali, da bi se lahko končalo še slabše. Od dejanja svojega funkcionarja so se seveda ogradili, saj naj bi ta Muftića skušal podkupiti brez vednosti kluba.

DINAMO PRAVA NAPOVED
Olimpija se je na spomladanski del prvenstva dobro pripravila, pri čemer je bilo zanimivo, da so Branku Oblaku in Danilu Popivodi za mesec dni dovolili oditi na južnoameriško turnejo s splitskim Hajdukom. Oblak je prav tam zares opozoril nase in takoj prejel ponudbo za podpis pogodbe s Splitčani, kamor je odšel tri leta pozneje, Popivoda pa se je že na prvi tekmi poškodoval, tako da so Ljubljančani prvi del spomladanske sezone morali odigrati brez njega. Vse moči so bile takrat usmerjene v obstanek v ligi, po odvzemu treh točk je zaostanek za rešilnim 16. mestom naenkrat narasel na štiri točke.

Ob prvih uspešnih nastopih v prvenstvu, igralce je spodbudil tudi prihod doktorja Ace Obradovića na mesto športnega direktorja kluba, so nekako spotoma prišle tudi zmage v jugoslovanskem pokalu, v katerem se je do finala igrala le ena tekma. Olimpija je takrat imela tudi nekaj sreče pri žrebu, saj je na prvega prvoligaškega nasprotnika naletela šele v četrtfinalu – z gostovanja pri novosadski Vojvodini se je vrnila z zmago z 2:0 po podaljšku. V polfinalu ji je žreb namenil zagrebški Dinamo (mogoča nasprotnika sta bila še Crvena zvezda in niški Radnički), sicer branilca pokalne lovorike, in to na domačem bežigrajskem travniku. Olimpija je zmagala s 3:1 in navdušila s spektakularno igro, ki jo je Branko Oblak v svoji avtobiografiji avtorja Iva Gajiča takole opisal: "Ne spomnim se, da bi kdaj prej za Bežigradom videl toliko nogometnih strokovnjakov, še zlasti pa ne, da bi slišal toliko pohval o naši igri. Zagrebčani so jo kljub trem zadetkom poceni odnesli, kajti vse niti igre so bile od prve do zadnje minute povsem v naših nogah. Naključnemu opazovalcu, ki ni poznal razmer, bi, po igri sodeč, le težko dopovedali, da je zmagalo moštvo, ki se je krčevito borilo za obstanek. Ne le zmaga, ki nam je odprla pot v finale, tudi način, kako smo prišli do nje, sta nam močno okrepila samozavest. Občinstvo je po tej tekmi zaslutilo, da nam lahko uspe velik podvig. Če bi nam takrat kdo ponudil obstanek v ligi namesto pokala, bi ga brez dvoma zavrnili. Želeli smo si obojega in čutili smo, da smo tega sposobni."

V LJUBLJANI V SENCI KOŠARKE
V finalu pokala, ki se je takrat šele drugič igral na dve tekmi (doma in v gosteh), je bila nasprotnica zmajev Crvena zvezda, že takrat najbolj trofejen jugoslovanski klub in tisto leto tudi državna prvakinja. Prva tekma je bila odigrana 19. maja za Bežigradom, ki pa kljub drugačnim pričakovanjem ni bil poln; na tekmo je prišlo približno 6000 ljubiteljev nogometa. V Ljubljani je ravno takrat potekalo svetovno prvenstvo v košarki, ki je malce zasenčilo nogometno dogajanje.

POKAL DEVETIM KLUBOM
V obdobju med letoma 1947 in 1991 so se pokalne lovorike v nekdanji Jugoslaviji največkrat razveselili nogometaši Crvene zvezde, ki so slavili dvanajstkrat. Z devetimi naslovi je drugi splitski Hajduk, ki mu sledijo Dinamo (7), Partizan (5), OFK Beograd (4), mostarski Velež in Rijeka (2) ter skopski Vardar in banjaluški Borac s po enim pokalnim naslovom. Banjalučani so tudi edini, ki so pokal osvojili kot drugoligaši, potem ko so leta 1988 sredi Beograda v finalu z 1:0 ugnali Crveno zvezdo.

Olimpija si je na tej tekmi ustvarila kopico priložnosti in dosegla dva zadetka, a so jih toliko dosegli tudi Beograjčani, ki so dvakrat vodili. Zlasti prvi zadetek so dosegli precej poceni, potem ko nihče od Olimpijinih igralcev ni stekel za proti kotu odbito žogo domačega vratarja Zlatka Škorića. Ujel jo je kapetan gostov Dragan Džajić in jo podaljšal do Vojina Lazarevića, ki mu ni bilo težko zadeti. Kljub precejšnji premoči v drugem polčasu je Olimpija izid izenačila šele minuto pred koncem prek Radoslava Bečejca, nogometaša, ki je k Olimpiji prestopil leta 1967 iz Partizana za takrat rekordnih 65 milijonov dinarjev in v Ljubljani ostal vse do leta 1973. Čeprav sta bila to sploh prva zadetka, ki jih je Crvena zvezda v tisti sezoni prejela na pokalnih tekmah, je po tekmi ostal grenak priokus, da bi se dalo iztržiti boljši rezultat.

NA OBLAKOV ROJSTNI DAN
Povratna tekma na Zvezdinem stadionu Marakana je bila pred skoraj 30 tisoč gledalci odigrana 27. maja 1970, ravno na 23. rojstni dan Branka Oblaka, ki je malce pred tem debitiral v jugoslovanski reprezentanci na prijateljski tekmi v Romuniji, selektor je bil takrat Rajko Mitić. Zanimivo je, da so se tisto leto v finale pokala prebili tudi Olimpijini mladinci in odigrali predtekmo, v kateri so z 0:2 izgubili s Hajdukom. Olimpija je bila celotno srečanje enakovredna nasprotnica in zapravila precej priložnosti za zadetek, zlasti v drugem delu, ko so se zmaji nekoliko otresli pritiska. Ko je že vse kazalo, da se bo tekma tudi po podaljških končala brez zadetkov, pa jo je v 119. minuti odločil Dragan Džajić. Takratni prvi zvezdnik jugoslovanskega nogometa si je v gneči izboril žogo in s strelom v levi spodnji kot premagal odličnega Škorića.

In kako se te tekme spominja Oblak? "Časa za osvežitev in regeneracijo pred tekmo ni bilo, saj smo le tri dni prej igrali pomembno tekmo za obstanek v ligi z Zagrebom in tudi zmagali. Imel sem rojstni dan, najlepše darilo bi v obliki pokala lahko prejel od soigralcev. Malce smo upali, da bi nas Crvena zvezda podcenjevala, a njen prekaljeni trener Miljan Miljanić tega ni dovolil. Nenehno je opozarjal, da je tistih 2:2 iz Ljubljane veliko bolj voda na naš kot pa na njihov mlin."

Poznejši član Hajduka, Schalkeja in Bayerna si je dobro zapomnil predvsem mojstrovine Škorića, ki je s svojimi obrambami zvezdaše spravljal v obup: "Branil je žoge, ki so jih že vsi videli v naši mreži. Pozneje smo vedno bolj prevzemali pobudo, in če bi izkoristili katero od štirih stoodstotnih priložnosti, bi pokal romal v Ljubljano. Boljši smo bili predvsem v podaljšku, v katerem smo se povsem sprostili, a je izvrstno branil tudi Zvezdin vratar Ratomir Dujković. Ko je že vse kazalo, da bomo morali odigrati še tretjo tekmo (pravila o enajstmetrovkah v finalu še ni bilo, op. p.), si je prav v zadnji minuti žogo po napaki naše obrambe priboril Džajić in s strelom iz neposredne bližine odločil srečanje. Seveda smo bili razočarani, tekma pa je navdušila gledalce, ki so nas pozdravili z dolgotrajnim aplavzom."

VILI AMERŠEK: NAŠ NAPAD JE BIL BOLJŠI
Leto mlajši Oblakov soigralec Vili Ameršek, sicer doma iz Trbovelj, je za Olimpijo odigral kar 16 sezon, po čemer je rekorder. Rekorder je tudi po absolutnem številu nastopov za Olimpijo (596 tekem) in po številu doseženih golov (183). Enega, tistega prvega na prvi tekmi v Ljubljani, je dosegel tudi v pokalnem finalu z Zvezdo.

"Spomnim se nesrečnega jesenskega dela in odvzema treh točk ter dejstva, da je na mesto športnega direktorja prišel doktor Aco Obradović, ko smo nato začeli dobro igrati. Potem nam je uspelo, da smo ostali v ligi in se ob tem prebili še v finale pokala, kjer pa proti Crveni zvezdi nismo imeli prave sreče, saj smo gol dobili v zadnji minuti podaljška. Na srečo je bila Crvena zvezda vseeno prvakinja, zato smo namesto nje šli v pokal pokalnih zmagovalcev, kjer smo igrali z Benfico," danes o tem pravi zdaj 67-letni nogometaš.

ŠESTNAJSTERICA ZA OBA KLUBA
V zgodovini je 16 nogometašev branilo barve Olimpije in Crvene zvezde. Sedemnajsti, Milko Djurovski, je igral nekaj tekem za moštvo Bežigrada v peti ligi v sezoni 2005/2006. V smer Crvene zvezde sta iz Olimpije odšla Milenko Aćimović (1999–2002) in Marko Elsner (1983–1987), v obratni smeri pa Zdravko Borovnica (1983–1984), Milan Čalasan (1977–1979), Konstantin Djurić (1984–1985), Dragan Hristovski (1974–76), Dragić Komadina (1984–1985), Vladan Mladenović (1962–1968), Ivan Pejović (1968–1975), Mihajlo Petrović (1978–1984), Marko Simeunovič (1991–1996) in Ivan Toplak (1954–1960). Robert Prosinečki (2002–2003), Mirko Stojanović (1971), Aleksandar Popović (2003–2005) in kot zadnji Dejan Kelhar (2015) v Olimpijo niso prestopili neposredno iz Crvene zvezde, temveč iz tujine. Slednji je sicer za zeleno-bele (2005) nastopal že pred igranjem za rdeče-bele (2014).

In kaj mu je od obeh tekem najbolj ostalo v spominu? "Na prvi tekmi v Ljubljani smo igrali dobro in bili enakovredni nasprotniki, čeprav je Zvezda na papirju imela boljšo ekipo in bila močnejša tudi kot klub. Takrat sem dosegel naš prvi zadetek, ki pa se ga več ne spominjam. Spomnim se gola Bečejca z glavo, na svojega pa sem že pozabil. Z Zvezdo smo se enakovredno kosali tudi na povratni tekmi v Beogradu, a smo res imeli smolo s tistim golom v zadnji minuti. Tekma je bila zelo dobra, lahko rečem, da pravi derbi. Razočaranje je bilo seveda prisotno, čeprav je bil v tisti sezoni naš osnovni cilj, da ostanemo v ligi. Napada, kot smo ga imeli takrat z Oblakom, Popivodo, Bečejcem in Pejovićem, ni imela niti Crvena zvezda, a je bila obramba zato nekoliko slabša. Imeli smo tri občasne članske reprezentante, sam pa sem bil takrat član jugoslovanske mlade reprezentance," se Vili z nostalgijo spominja teh dni.

Po finalu pokala je Olimpija zmagala še štirikrat zapored v državnem prvenstvu, skupaj torej kar šestkrat. Po vrsti so padli Maribor doma (2:1), Zagreb v gosteh (2:1), Sarajevo doma (6:0), Hajduk doma (2:0), Vojvodina v gosteh (2:1) in na odločilni tekmi še doma Radnički iz Kragujevca (1:0). To je kljub trem odvzetim točkam pomenilo obstanek v ligi, za točko je nazadnje zaostal skopski Vardar, ki se je skupaj z Zagrebom preselil v drugo ligo. Nagrada za finalni nastop v pokalu je sledila jeseni, ko je v prvem krogu pokala pokalnih zmagovalcev za Bežigradom gostovala lizbonska Benfica na čelu s slovitim Eusebiem. Davek evropske neizkušenosti je bil visok, poraz v Lizboni z 1:8 (v Ljubljani je bilo najprej 1:1) je namreč do konca skupne države ostal najvišji poraz kakšne jugoslovanske ekipe v evropskih nogometnih pokalih.

PRVA TEKMA 
Olimpija – Crvena zvezda 2:2 (1:1) 
Ljubljana – Stadion za Bežigradom. 6000 gledalcev. Sodnik: G. Popov. 
Strelci: 0:1 Lazarević (18), 1:1 Ameršek (23), 1:2 Mihajlović (63), 2:2 Bečejac (88). 
OLIMPIJA: Škorić, Sombolac, Đorlev, Jukić, Šoškić, Gugleta, Popivoda, Bečejac, Pejović (Klampfer), Ameršek, Oblak. Trener: Nedeljko Gugolj. 
CRVENA ZVEZDA: Dujković, Đorić, Karapandžić, Pavlović, Dojčinovski, Klenkovski, Antonijević, Karasi, Lazarević, Mihajlović, Džajić. Trener: Miljan Miljanić. 

DRUGA TEKMA 
Crvena zvezda – Olimpija 1:0 (0:0, 0:0) 
Beograd – Stadion Marakana. 30.000 gledalcev. Sodnik: M. Gugulović (Niš). 
Strelec: 1:0 Džajić (119). 
CRVENA ZVEZDA: Dujković, Djorić, Karapandzić, M. Pavlović, Dojčinovski, Klenkovski, Antonijević, Karasi, Lazarević, T. Mihajlović, Džajić. Trener: Miljan Miljanić. 
OLIMPIJA: Škorić, Rogić, Djorlev, Srbu, Šoškić, Klampfer, Popivoda, Gugleta, Bečejac, Ameršek, Oblak. Trener: Nedeljko Gugolj.