Dolgo je veljalo prepričanje, da je bil prvi Slovenec, ki je startal na dirki vseh dirk, Ljubljančan Primož Čerin, a ni bilo tako. Že petdeset let pred njim se je na start prestižne dirke podal še en Ljubljančan, ki je bil sicer po nekaterih podatkih rojen v Bohinju (kot datum rojstva se navajata tako Bohinj kot tudi Ljubljana). Kot kolesar se je najprej uveljavil pri ljubljanskem Primorju, iz katerega je večina kolesarjev po izgradnji novega dirkališča blizu bežigrajskega stadiona prestopila v Hervis Ljubljana. Na tistem dirkališču je bila tudi proga za spidvej, na kateri je zablestel legendarni Leteči Kranjec Ludvik Starič. Med kolesarji, ki so prestopili, je bil tudi Franc Abulnar, ki se v nekaterih arhivih navaja tudi kot kolesar Ilirije, ki je bila najboljši slovenski kolesarski klub deset let prej, v tridesetih letih prejšnjega stoletja je njeno kolesarsko društvo skoraj zamrlo.
V časih pred drugo svetovno vojno so imeli vodilno besedo v jugoslovanskem kolesarstvu hrvaški kolesarji. Ti so na državnih prvenstvih takratne kraljevine SHS osvojili vse naslove državnih prvakov z izjemo tistega, ki jim ga je leta 1925 speljal Ljubljančan Josip Šolar, sicer tudi udeleženec OI 1928 v Amsterdamu. Deset let pozneje se je med vodilno trojko na dirki DP pojavil tudi Franc Abulnar; bil je drugi za Josipom Pokupcem, članom zagrebškega Sokola, ki je bil pred vojno prepričljivo najuspešnejši klub v nekdanji skupni državi. V Zagrebu je bil takrat tudi sedež jugoslovanske kolesarske zveze in na ta račun so bili hrvaški kolesarji pri sestavi reprezentanc nekoliko favorizirani. Rivalstvo med slovenskimi in hrvaškimi kolesarji je bilo vsekakor prisotno že takrat, tudi zaradi boljših pogojev so bili Hrvati v prednosti.
NASTOP PLAČALI SAMI
Po nekaj uspešnih nastopih na mednarodnih večdnevnih etapnih dirkah, posebej v letih 1935 in 1936 na dirki Okoli Romunije, je jugoslovanska zveza dobila poziv, da prvič nastopi tudi na dirki Po Franciji. Ker takrat pri nas seveda še ni bilo profesionalnih kolesarjev, so lahko nastopili zgolj kot amaterji, za nastop pa so potrebovali posebne dovolilnice, ki so jih dobili. Očitno so si francoski organizatorji želeli, da seznam udeležencev še nekoliko razširijo.
Ekipe so razdelili v dve skupini - nacionalne reprezentance in voznike turiste, to so bili tisti z navadnimi kolesi. Le štiri reprezentance so nastopile s po desetimi vozniki: Francozi, Nemci, Belgijci ter skupna ekipa Španije in Luksemburga. Pet reprezentanc, Švicarji, Avstrijci, Nizozemci, Romuni in Jugoslovani, je lahko nastopilo s po štirimi kolesarji. Tako kot za slednje je bil tudi za Nizozemce in Romune to prvi nastop na francoski pentlji. Iz političnih razlogov tisto leto na dirki ni bilo Italijanov, ki so sodelovali v vojni v Abesiniji. Sprva so dovoljenje za nastop podelili Italijanom, ki živijo v Franciji, in jim celo že natisnili startne številke, a so si nazadnje organizatorji premislili in tudi njih izločili iz dirke.
Jugoslovanska zveza je v ekipo za Tour določila tri zagrebške voznike Stjepana Grgaca, Rudolfa Fiketa in Stjepana Ljubića ter Ljubljančana Franca Abulnarja, ki so morali na dirki nastopiti na lastne stroške. Ker so imeli še status amaterjev, so jih uvrstili v skupino neodvisnih voznikov. Takšni vozniki so imeli na dirki poseben status, ki jim je omogočal, da tekmujejo s profesionalci. To je bilo mogoče vse do leta 1965, ko so ustanovili posebni zvezi za amaterje (FIAC) in profesionalce (FICP). Po tem ukrepu amaterji dobrih dvajset let na Tour niso smeli.
TEŽAVE ŽE V PRVI ETAPI
Povabilo organizatorjev za nastop so pri jugoslovanski zvezi vzeli kot svojevrstno priznanje, a so se hkrati zavedali, da bo nastop na teko težki dirki za vso četverico zelo zahtevna naloga. Tour takrat ni bil nič lažji kot danes, ampak celo nasprotno, bil je še skoraj 1000 kilometrov daljši. Celotna trasa je merila kar 4300 kilometrov, letošnja dirka pa obsega »le« 3360 kilometrov. Tako je bilo že na startu jasno, da bo cilj v Parizu zelo težko dosegljiv, kar se je pokazalo tudi v praksi. Takrat 27-letni Abulnar je po pisanju Jutra v težave zašel že v prvi etapi, v kateri je padel, si pri tem zlomil vilice na sprednjem kolesu in se precej potolkel. Vseeno mu je do naslednjega dne uspelo usposobiti kolo in nadaljevati dirko.
Medtem ko sta Ljubić in Fiket morala odnehati že po drugi oziroma tretji etapi, je bila za Abulnarja usodna deveta etapa med Briançonom in Digujem v dolžini 220 kilometrov, kjer so bile razmere na planinah po ohladitvi še skoraj zimske. Tako kot za druge je bila tudi zanj usodna »metla«, torej je prekoračil predpisan čas zaostanka za zmagovalcem. Ker so bile etape precej daljše od današnjih, je v teh devetih dneh vseeno prevozil 1945 kilometrov.
DO CILJA MANJ KOT POLOVICA
Stjepan Grgac je nato brez pomoči kolegov odpeljal še pet etap in po prevoženih 2900 kilometrih v še eni zahtevni 14. etapi od Montpelliera do Perpignana v cilj privozil le dve minuti za predpisanim časom. Za strogo tehnično komisijo je bilo to vseeno dovolj, da je moral dirko končati in naslednji dan odpotovati v Zagreb, kjer so mu celo pripravili sprejem. Dirko je končalo samo 43 od 100 kolesarjev na startu. V slabo uteho je našim služilo dejstvo, da do cilja niso privozili niti vsi štirje Avstrijci in Romuni. Grgac, ki je leta 1960 življenje pri 51 letih nesrečno končal zaradi padca s strehe, je sicer iz dirke celo pošiljal poročila za zagrebški Jutarnji list.
Drugi udeleženec francoske pentlje Stjepan Ljubić, pozneje dolgoletni kolesarski delavec, je dal pobudo za organizacijo dirke Po Jugoslaviji pod pokroviteljstvom zagrebških Sportskih novosti. Prvič so jo organizirali že naslednje leto, tri etape v skupni dolžini 500 kilometrov pa so odpeljali od Zagreba prek Karlovca do Ljubljane, od Ljubljane prek Celja do Maribora in od Maribora prek Varaždina do Zagreba.
Zanimiv je tudi podatek, da nobenega od četverice, ki je nastopila na dirki Po Franciji, pozneje niso uvrstili v reprezentanco za olimpijske igre istega leta v Berlinu. Čeprav se je namigovalo, da bi jim nastop na največjem športnem dogodku lahko preprečilo dejstvo, da so tekmovali s profesionalci, je bolj verjetna razlaga v kratki časovni razdalji med obema dogodkoma. Dirka Po Franciji se je, sicer brez naših, končala šele 2. avgusta, torej že dan po odprtju OI. Za uspešno dirkanje v Nemčiji bi bili tako še preveč utrujeni, od četverice v jugoslovanski olimpijski vrsti pa sta bila ob Zagrebčanih Proseniku in Pokupcu tudi Slovenca Franc Gartner in Ivan Valant.
ŽIVEL IN UMRL V KANADI
Po drugem mestu na državnem prvenstvu leta 1938 o Francu Abulnarju ni bilo več veliko slišati. Kolesarsko kariero je nato kmalu končal in odšel živet v Kanado, točneje Winnipeg. Podatkov o tem, ali je tja odšel že pred ali šele po drugi svetovni vojni, kaj je tam počel in kdaj je končal svojo življenjsko pot, nista uspela izbrskati niti nekdanji sekretar kolesarske zveze Milan Knez niti profesor na fakulteti za šport Tomaž Pavlin, ki sta se v zadnjem obdobju precej posvečala zgodovini slovenskega kolesarstva. Slednji je ob tem povedal, da razlog Abulnarjevega odhoda čez lužo zagotovo ni bil politične narave.
DIRKI POSODIL IME
Pred leti so v ljubljanskem Dnevniku v povezavi s Francem Abulnarjem zapisali šalo, da Francozi še sami dobro ne vedo, da je za ime dirke zaslužen prav on. Ko je v deveti etapi moral odnehati, naj bi s turom na zadnjici dal tej peklenski preizkušnji ime T(o)ur de France. Šala z resničnim ozadjem.
ČERIN SPRVA MISLIL, DA JE PRVI
Na naslednji slovenski nastop na najbolj prestižni dirki je bilo treba čakati kar 50 let. Šele leta 1986 je priložnost dočakal Ljubljančan Primož Čerin in zasedel 32. mesto. Kot pravi, so mu pred startom še govorili, da bo prvi Slovenec, ki bo nastopil na njej.
"Da je nekdo tekmoval že 50 let pred mano, sem izvedel šele naknadno. Res pa je, da mi to, ali sem prvi ali ne, takrat ni veliko pomenilo. Zanimalo me je zgolj to, kako preživeti in dirko pripeljati do konca. Informacij o trasi je bilo na voljo bistveno manj kot danes, dirka je bila tudi precej daljša od današnje, več kot 4000 kilometrov. Vem, da je bila ena od etap dolga 320 kilometrov. To je bil resnično boj za preživetje. Moteče je bilo tudi dejstvo, da več kot mesec dni ne moreš govoriti v svojem jeziku, že klic domov je bila velika težava. Tudi prihod v Pariz je bil nekaj posebnega, v cilju smo si vsi kolesarji segli v roke in si čestitali. Vsekakor je bila to posebna izkušnja, ki se jo težko primerja s katero drugo," bo Primožu ta nastop za vedno ostal v spominu.
KOREN NAJVEČKRAT, HEMPI NAJVIŠJE V ETAPI
Najvišje med Slovenci sta v skupnem seštevku dirko Po Franciji zaključila Tadej Valjavec, ki je po diskvalifikaciji enega od Avstrijcev zaradi dopinga leta 2008 končal kot deveti, enako uvrstitev pa je leta 2012 zabeležil še Jani Brajkovič. Najboljšo etapno uvrstitev katerega od Slovencev sicer drži Andrej Hauptman, ki cilja v Parizu v dveh nastopih na francoski pentlji ni dočakal, v tretji etapi dirke v letu 2002 pa je zasedel četrto mesto. Rekorder po slovenskih nastopih na Touru je Kristijan Koren, ki je letos nastopil na šesti zaporedni dirki.
