Pica, alkohol in možganska okvara

Kaj pa šele v še precej bolj izrazito ameriških NFL, v kateri so igralci s stare celine drobtinice začeli pobirati šele v tem tisočletju, in bejzbolske MLB, ki se v tem pogledu odpira v zadnjih letih. Sploh slednja je bila pred 35 leti v nekem povsem drugem svetu in zgolj zelo poseben tič je lahko kljuboval njeni popolni zaprtosti. Nizozemski čudak Wilhelmus Remmerswaal je to bil. Pravzaprav je bil eden najbolj nenavadnih in ekscentričnih evropskih športnikov vseh časov še mnogo več.

Bil je 2. avgust leta 1979, ko je potrkalo na vratih njegovega stanovanja. In je potrkalo še enkrat. In še enkrat. Legendarni prvi mož bostonskih Red Soxov Don Zimmer se je, ne da bi o tej podrobnosti razmišljal, odločil, da bo pisal zgodovino. V moderni dobi ameriškega bejzbola na najvišji ravni in kultne MLB do tistega dne še nobena ekipa ni na seznam udeležencev kakšne uradne tekme uvrstila igralca, rojenega in vzgojenega v Evropi.

Pozor, to velja posebej pojasniti in razjasniti, govorimo o obdobju po drugi svetovni vojni in o Evropejcu, ki se je bejzbol naučil igrati na domači celini ter tam tudi prilezel do članskega pogona. Tujcev v MLB pred Remmerswaalom ni manjkalo, za kar so v prvi vrsti skrbeli igralci iz delov Latinske Amerike in Karibov, kjer je udrihanje žogice s kijem tako priljubljeno kot v Združenih državah in na Japonskem.

Tudi v Evropi rojenih igralcev je bila cela vrsta, predvsem je šlo za Američane, katerih starši so se na stari celini znašli iz tega ali onega (po navadi iz vojaškega) razloga. Ob koncu devetnajstega in na začetku dvajsetega stoletja so bejzbol v ZDA kar uspešno igrali tudi nekateri Angleži, Francozi, Irci in še kdo, ki so se v svojih dvajsetih letih izselili na drugo stran Atlantika ter se v razmerah, ki se s poznejšimi ne morejo niti primerjati, lotili tega športa.

Kar zadeva zelo natančno definirano kategorijo »pravih« Evropejcev v »pravem« ameriškem bejzbolu, pa se zgodovinskemu koraku nihče ni niti približal. Do tistega avgustovskega trkanja ob koncu sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko so Zimmerjevi odposlanci ob sedmi uri zjutraj želeli zbuditi Remmerswaala ter ga razveseliti z novico, da se je njegov dolgoletni trud obrestoval in da ga je strokovno vodstvo enega najslavnejših klubov vpoklicalo za gostovanje v Milwaukeeju. In so potrkali še enkrat, zdaj že nekoliko bolj panično, saj je šlo za odločitev v zadnjem trenutku. Ekipa je že bila v zvezni državi Wisconsin, Nizozemec bi se jim tam moral pridružiti, klub pa mu je rezerviral sedež na letalu ob 10. uri. In so potrkali še enkrat. Ponovno neuspešno.

PREIZKUS Z VEČURNIM TRKANJEM
Precej nervozna odprava je odšla na kratek sprehod do najbližjega telefona (mobilnih seveda še ni bilo), prestavila rezervacijo leta na 12. uro ter se čez čas vrnila potrkat še nekajkrat. In kdo ve, kaj bi bilo, če se med zdaj že paničnim trkanjem ne bi pripeljal Dominikanec (eden od omenjenih številnih tujcev s Karibov) Julio Valdez, Remmerswaalov soigralec, sosed ter tudi sorodna duša in najboljši prijatelj. »Ste poskusili vstopiti, zagotovo je odklenjeno,« je z močnim španskim naglasom dejal nekaj njemu samoumevnega in uglajenim ameriškim gospodom tistega časa nedoumljivega. »Pa tudi zagotovo je doma,« je še dodal.

In so vstopili, odšli do spalnice ter zagledali črne nogavice, ki so štrlele izpod odeje. »Win, si to ti?« so ga, kot sta pozneje pripovedovala tako eden od odposlancev kot Valdez, vprašali z vzdevkom, ki so ga zaradi neizgovorljivosti (sploh za Američane) imena in priimka uporabljali vsi. Ter dobili odgovor: »Da, jaz sem.« Ob tem ste verjetno uganili, da je sledilo vprašanje, zakaj, za vraga, ob več urah trkanja ni vstal ter odprl vrat ali se vsaj oglasil. Res je sledilo.

Odgovor pa prihaja z nekega drugega planeta, na katerem je obstajal samo Win in ki je od sfer, v katerih bi bilo njegovo osebnost ter njegovo obnašanje mogoče logično pojasniti, oddaljen nekaj svetlobnih let. »Zdelo se mi je, da ste vi in da ste me prišli odpeljat v Milwaukee. Nekako sem ocenil, da sem pokazal dovolj in da me boste za to tekmo vpoklicali. Toda bil sem zelo zaspan, hkrati pa sem se spraševal, kako zelo si me želite. Še vedno ste tukaj, torej je želja dovolj močna, da ste vztrajali in počakali,« je mirno pojasnil prvovrstni čudak, ki bi z drugačno glavo bodisi postal eden najboljših metalcev v zgodovini MLB (bil je namreč nezemeljski talent) bodisi se v tistih časih brez tako specifičnega karakterja igranju v Ameriki ne bi niti približal. Čeprav je najbolj verjetno, da eno brez drugega preprosto ne bi obstajalo oziroma da v dvojni zanki velja obojno. Da bi se od tega trkanja dalje izstrelil med zvezde, če bi bil drugačen. In da če bi bil drugačen, do tega trkanja ne bi nikoli prišlo.

NI GA, ODŠEL JE KUPIT ARAŠIDE
Začelo se je s ciljanjem jabolk za pivo. Win je, ko še ni bil Win, na rodnem Nizozemskem obiskoval srednjo šolo in pozneje fakulteto, ob tem igral bejzbol, že kot najstnik pa si je rad prislužil marsikateri vrček z metanjem žogice iz najbolj nemogočih položajev. Skoraj vedno je zadel in celo slabih dvajset let pozneje, ko je napol profesionalno igral v Italiji, je za stavo klatil različne sadeže.

Kakorkoli, menda je že kot dvajsetletnik (pa ne le zaradi pivskih stav) imel težave z alkoholom, toda hkrati je bil neverjetno nadarjen metalec, ki mu v tem pogledu v Evropi ni bilo para in čigar sloves je nekako uspel prepluti tedaj tako zelo širok Atlantski ocean. Z 19 leti je bil prepričljivo najboljši igralec evropskega prvenstva, leto in pol pozneje pa so se že omenjeni bostonski Red Soxi odločili za šokantno potezo in z Evropejcem, kar je bilo tedaj v ameriških bejzbolskih krogih slišati kot kletvica, podpisali pogodbo o sodelovanju.

Ob tem je bil marsikdo pripravljen staviti marsikaj, da za slovito ekipo ne bo nikoli zares zaigral, toda po slabih petih letih izjemnih predstav v nižjih ligah sta prišla tisti 2. avgust in tisto trkanje. Sčasoma pa tudi pot v Milwaukee, kjer je postal prvi naš, evropski, igralec na uradnem seznamu in kjer je dan pozneje šel še korak dlje. Kot prvi je tudi zaigral, a seveda ni šlo brez novega zapleta v tako zelo tipično njegovem slogu. »Pokličite Wina, v igro gre,« je strokovni štab javil v prostor, kjer so se ogrevali rezervisti. »Ni ga, odšel je pod tribuno kupit arašide,« se je glasil zmeden, kar nekoliko skesan, a tako zelo resničen odgovor.

A tako kot dan prej so si ga želeli dovolj, da so ga počakali ter ga v zgodovinskem trenutku poslali v igro. In dva dni pozneje na nekem novem gostovanju še enkrat, pri čemer je tedaj postal prvi pravi Evropejec, ki je s kakšnim moštvom v MLB vknjižil zmago. Odigral je odlično, tako kot še nekajkrat v tistem letu, v katerem je zbral vsega spoštovanja vrednih 22 nastopov. Vse skupaj ga je skoraj natanko 12 mesecev po debiju pripeljalo na točko, na kateri bi moral prvič začeti tekmo v udarni postavi.

NA NAPAČEN STADION NAPAČNEGA ŠPORTA 
A je ni. Ne tedaj in ne kadarkoli. Na slovitem stadionu Comiskey Park v Čikagu se je že ogreval za zgodovinski nastop na enem od velikih derbijev MLB, toda zaradi močnega dežja so tekmo najprej prestavili in nato odpovedali, stvari pa so se kmalu obrnile povsem drugače. Le nekaj dni pozneje so televizijske kamere posnele mično gospodično, ki je na stadion v Clevelandu pripeljala pico in z njo vstopila v garderobo gostujoče bostonske ekipe.

Zdaj Wina verjetno poznate že tako dobro, da veste, da se je stvar zgodila med tekmo. Da, med tekmo. In ko se je izkazalo, da jo je naročil prav Nizozemec ter se nato – prav tako med tekmo – pozabaval tako s pico kot z gospodično, je vrag odnesel šalo. Oziroma skorajda. Verjetno bi se s tistim prestopkom kljub njegovi odmevnosti celo še izvlekel, toda kaj ko je bila nova neumnost take vrste zgolj vprašanje časa. In da bi bila mera polna, je prišla na še enem eminentnem gostovanju v New Yorku.

Nihče ne ve, zakaj se je, potem ko je zamudil klubski avtobus, Win usedel v taksi in se namesto na bejzbolski stadion kultnih Yankeejev odpeljal na stadion prav tako kultnih Giantsov, ki pa v zelo pomembnem nasprotju s prej omenjeno ekipo igrajo ameriški nogomet. Tako kot nihče ne ve, zakaj je nizozemski čudak v stadion vstopil, kako je našel pot v eno od garderob in zakaj se je tam začel preoblačiti. Mnogi pravijo, da je tako kot v primeru številnih drugih vragolij in dogodivščin zelo pomembno vlogo odigral alkohol. Verjetno tudi vi, podobno kot mi in še marsikdo, nimate nikakršnih težav s sprejemanjem te teorije, ki se zdi edina logična.

In najbrž tudi vi verjamete, da je bil alkohol eden od glavnih razlogov za to, da so mu v Bostonu kmalu pokazali vrata in da je po newyorškem incidentu v Ameriki ostal le še dobro leto dni. Odigral je peščico tekem v eni od nižjih lig, poleg drugega imel težave z neprijetno poškodbo, nato pa svoj bejzbolski kruh za nekaj dodatnih let poiskal v Italiji.

KAOS Z IZPOSOJENIMI AVTOMOBILI
Za njim so v ZDA ostali mejniki, ki bodo stali večno, predvsem pa je ostala cela kopica čudaških podvigov, o katerih pripovedujejo tudi nove generacije igralcev, trenerjev in funkcionarjev v MLB. Poleg že izpostavljenih, ki so prelomno vplivali na potek Remmerswaalove kariere, velja poudariti še nekaj najbolj zanimivih, najbolj nenavadnih, zanj najbolj značilnih. Kadar so ga v ZDA za nekoliko daljši čas obiskovali prijatelji in sorodniki, jim je vedno naročil, naj prihranijo z nakupom enosmerne vozovnice oziroma jim je tako kupil sam. »Zakaj?« so začudeno spraševali.

Zato ker je Win preprosto počakal, da je obiskovalcu potekla viza in da je ob plačilu minimalne kazni nazaj v Evropo potoval kot izgnanec na stroške ameriške vlade. Omenjeni prijatelj Valdez je imel pri tem nekaj več težav, saj se odnos ZDA do Nizozemske in do Dominikanske republike precej razlikuje, zato pri teh potegavščinah najrajši ni sodeloval. Je pa zelo rad sodeloval pri mnogih drugih. Bizarni dvojec si je zelo rad izposojal avtomobile, čeprav (in nihče ni nikoli pojasnil, kako jima je to uspevalo) ne Nizozemec ne Dominikanec nista imela veljavne kreditne kartice.

Nekoč sta se z enim od takih izposojencev nalašč vozila po napačni strani cestišča, povzročala paniko med nasproti vozečimi in izzivala toliko časa, dokler ju niso ustavili policisti. Odnesla sta jo brez kazni. V polomljeni španski in nizozemski angleščini (prva je bila resnično taka, druga namenoma) sta ameriške modre angele namreč prepričala, da tako na Nizozemskem kot v Dominikanski republiki vozijo po drugi strani (čeprav v resnici seveda ne) in da nista vedela za razliko v primerjavi z ZDA.

V nekaj drugih primerih (da, nekaj, ne enem) pa sta avtomobil najela in ga vozila, dokler nista izpraznila rezervoarja. Nato sta avtomobil brez bencina namesto na črpalko odpeljala na kakšno zakotno parkirišče ali ga celo pustila ob cesti in v najbližji poslovalnici najela novega. Wina so mnogi skušali pripraviti do tega, da bi to absurdno navado opustil, toda pri njej je vztrajal do bridkega konca, podobno kot je vztrajal pri izginotjih v mestih, ki so se mu zdela posebej zanimiva. »Nisem vedel, ali bom še kdaj v prestolnici, zato sem si vzel nekaj časa. Kupil sem vam darilo, izvolite škatlo cigar,« je dejal, potem ko se je doma prikazal štiri dni po odhodu klubskega letala iz Washingtona.

POZABLJEN OD LJUDI IN OD BOGA
Če je za njim v ZDA ostala komedija brez primere, je bila po vrnitvi v Evropo pred njim tragedija, v katero je skorajda neizbežno vodil njegov življenjski slog. Konec osemdesetih let je na Nizozemskem želel postati trener in menedžer mladih igralcev, toda njegovi poskusi so bili obsojeni na propad. Njegovi izpadi niso bili več smešni nikomur, postali so moreči zanj in za okolico, predvsem alkohol ga je hitro uničeval. Vpleten je bil v kopico z njim povezanih incidentov, dokler nedovršen glagol leta 1997 ni dobil dovršne oblike. Alkohol ga je tedaj uničil.

Ni šlo toliko za pivo, v potokih je teklo žganje različnih vrst, ki mu je nakopalo različne zdravstvene težave in odigralo odločilno vlogo pri pljučnici, ki ga je pahnila v skoraj usodno komo. Skoraj usodno, če je merilo preživetje, ki so ga zdravniki na neki točki povsem izključili, a jih je čudež matere narave demantiral. In povsem usodno, če je merilo normalno življenje. Winove že tako ali tako načete možgane je doletela nepopravljiva okvara, zaradi katere je od tistega dne pred osemnajstimi leti bolj ali manj prikovan na invalidski voziček in povsem prikovan na posebno ustanovo v neposredni bližini Haaga.

Tam ga že od nekdaj obiskuje zelo malo ljudi. Do leta 2001 oziroma do svoje smrti ga je obiskovala mama, dodatno desetletje, dokler je bil vsaj približno pri močeh, je njeno poslanstvo nadaljeval oče. Pred nekaj leti se je oglasila ena od nizozemskih televizijskih postaj, ki je snemala zelo odmeven dokumentarni film z zelo pomenljivim naslovom Skoraj popolna tekma, a zanimanje za padlega junaka se je povečalo zelo za kratko.

Pozabljen od ljudi in od boga pri 61 letih čaka bridek konec in le vprašamo se lahko, ali bi v svojem življenju želel kaj spremeniti. In ali bi Evropejcem, ki se ravno zdaj trudijo pustiti še globlji pečat na ameriških igriščih ter manj globok na zakotnih parkiriščih, svetoval drugačno, manj ekstravagantno pot. A s tem se vrnemo k tisti dvojni zanki, v kateri za drugačnega Wina sploh nikoli nihče ne bi slišal.