Pri vas je jasno, da je šport del vašega življenja. Pa vseeno, v kolikšni meri je tako, zakaj vas šport zanima in od kdaj?
Ko sem se v osnovni šoli spraševal, kaj bom delal v življenju, sem vedel, da bom ali umetnik, arhitekt ali pa novinar. Drugo vprašanje je bilo, ob tem, kaj bi me najbolj zanimalo, to, s čim bi prepričal punce, da bi se družile z mano (smeh). To je glasba, koncerti, edina stvar ob žogi, ki me je zanimala. Več zabave sem videl v glasbi, a sem vseskozi spremljal šport oziroma nogomet. Čeprav sem bil velikokrat na hokejskih, rokometnih in košarkarskih tekmah, ga čez nogomet ni.
Ste kot otrok kaj trenirali?
Nogomet, seveda. Oče je imel sezonsko karto za NK Olimpijo in z njegovimi prijatelji sem vsako drugo nedeljo šel na tekmo. Včasih mi je bilo žal, ker sem moral hoditi v glasbeno šolo in igrati kitaro, namesto da bi igral nogomet pred blokom.
Nogomet je bil tako z vami od nekdaj?
Da, ne morem pozabiti svojih korenin. Kot otrok sem živel na Viču in naše stanovanje je mejilo na stanovanje, katerega lastnik je bil NK Olimpija. Moj prvi sosed je bil tako nogometaš Olimpije Branko Bošnjak in oče se je z njim takoj spoprijateljil. Zaradi njega je moja družina veliko tekem Olimpije gledala iz častne lože.
Ali menite, da bi bili uspešni, če bi se odločili za kariero poklicnega nogometaša?
Ne, nikakor ne. Igralskih sposobnosti nimam, nisem tako zagret, telesno nisem tako močan. Igral sem napadalca, in veliko vrstnikov, ki so bili fizično močnejši, me je fino zbrcalo. Tudi zaradi tega se mi je igranje nogometa zamerilo. Sem pa hodil na srednjo naravoslovno šolo, kjer smo le enkrat v štirih letih igrali nogomet. Tekma se je končala z 8:0 in vseh osem golov sem dal jaz. Moji sošolci, ki so danes zdravniki, inženirji in pravniki, o nogometu praktično niso imeli pojma (smeh). Bil sem edini "blokovec", niti en sošolec ni znal brcniti žoge in po tej uri telovadbe je bilo vsem jasno, da nikoli več ne bomo igrali nogometa (smeh).
Gledal sem igro 22 budal, ki tečejo za žogo, potem pa jo dobi en sam in gredo lahko vsi domov. Tak je tudi Usain Bolt. On lahko pri 80 metrih začne deliti avtograme.
V Londonu obiskujete tekme premier lige. Koliko jih obiščete na sezono?
Sedemdeset. Povprečno dve na teden. Včasih jih obiščem tudi 80. Odvisno, koliko potujem in tako izpustim kakšno nedeljsko tekmo.
Najbolj navijate za … ?
… Chelsea.
Zakaj ravno za Chelsea? In od kdaj?
Od nekdaj. Bil sem velik navijač nekdanjega vratarja Petra Borote. On je iz Partizana prestopil v Chelsea, ki je takrat igral še v drugi ligi. Kot osebnost je bil nekaj zelo posebnega. Malo je bil utrgan, ekscentrik. Spomnim se, ko je na tekmi med Zvezdo in Partizanom mislil, da je šla žoga v gol-avt. Ko si jo je nastavil, da jo bo brcnil, je do nje prišel napadalec Zvezde in dosegel gol. Petra so zaradi tega označili za tepca. Ni se recimo izkazal niti na zgodovinski tekmi med Romunijo in Jugoslavijo, ki se je končala s 4:6. Vse, kar je Borota naredil na tej tekmi, je to, da se je štirikrat prijel za glavo. Torej vsakič, ko je prejel gol, saj pri strelih sploh ni posredoval. Bil je čisto odštekan človek. Še več, bil je slikar. Kasneje, ko ni več igral nogometa, se ni smel vrniti v Beograd. Obsojen je bil prekupčevanja umetnin iz Srbije v London.
Kakorkoli že, ko je prestopil v Chelsea, sem o tem bral v časopisih. Takrat Chelsea ni bil napisan, tako kot danes, temveč 'piši, kot govoriš', torej po jugoslovansko Čelsi. Do konca otroštva nisem vedel – dokler nisem prišel v srednjo šolo in se naučil nekaj angleščine –, kako se ime mojega kluba, za katerega goreče navijam, sploh pravilno zapiše (smeh). Za Chelsea sem navijal samo zato, ker je ta človek tam igral. Na televiziji ga nikoli nisem videl igrati, takrat to ni bilo možno, ampak klub se mi je zdel sijajen, ker je zaposlil takega človeka, kot je bil Petar Borota. To je moral biti res nor klub (smeh).
Ste lastnik kakšnih navijaških artiklov?
Ne, vsaj kot novinar ne, ker je to seveda prepovedano. Drugače imam kakšno majico, svinčnik, moja skodelica, iz katere zjutraj pijem čaj ali kavo, pa je od moštva QPR.
Zanimivo. Kako to?
Načeloma je tako, da čim je klub rdeče barve, ne navijam zanj (smeh). Z redkimi izjemami. To nekako velja predvsem za londonske razmere. Tottenham. Oni itak vedno izgubijo. A nazadnje so nas premagali s 5:3. Na tej tekmi sem znorel. Na drugi strani pa je najlepše, ko 'tepemo' Arsenal. Takrat je najbolj luštno (smeh).
Potem je tu še smuk, ena najlepših disciplin. Tu je bolje, da nič ne veš. Če bi bil jaz na njihovem mestu, bi gotovo vsakič spil vsaj en špricar, saj to je vendar noro.
Angleški nogomet imate v mezincu. Kako pa je z nogometom v drugih delih sveta?
Spremljam vse lige in priznam, da je slovenska liga zadnja na lestvici. Žal mi je, da je tako, a zdi se mi, da se tu ne igra ravno najatraktivnejši nogomet. Ko sem se poglabljal v angleški nogomet, sem želel stvari videti iz angleške perspektive, ker imam to možnost. Zdi se mi, da so Angleži zelo posebni. Ta kolonializem, ki ga imajo globoko v genih, ne vem sicer, katerega, a ta gen zagotovo ni pozabljen. Ko sem bil mulec, sem gledal ligo NBA in pisalo je, da so Lakersi svetovni prvaki. Kako je to možno, če pa je Rusija svetovni prvak. Angleži se po svoje vedejo prav tako. Vedo, da je njihova liga najbogatejša, zelo jim gre v nos, da je španska kljub vsemu še boljša. Vseeno jim je to še vedno všeč, češ, naj bodo Španci boljši, samo da imamo mi več denarja. Angleži ostale lige jemljejo vedno bolj resno in veseli me, ker zaradi tega lahko sam hitro vidim, kaj se dogaja s St. Etiennom, zanima pa me tudi nemška liga.
Kaj pa drugi športi?
Malo jih zanemarjam. Košarko imam zelo rad, še posebej ligo NBA. Pri ameriškem nogometu ne vem, za kaj gre, za kriket se trudim, da bi ga dojel. Posebno veselje gojim do tenisa in skvoša. Oboje igram, v tenisu sem zelo slab, skvoš mi gre bolje. Kot novinar sem obiskal turnir, kjer igrajo najboljši igralci skvoša. To je noro gledati.
Kakšen ste kot navijač? Se razburjate ali tekme spremljate umirjeno?
Tekme spremljam mirno. Ne tulim (smeh). Doma še posebej, ker moram ženi povedati, da so dali gol. Torej nimam časa cviliti (smeh). Sem sorazmerno umirjen.
Pred kratkim so objavili podatke, ki so pokazali, da je ukvarjanje s športom upadlo, in pojavil se je strah, da bodo imeli vsi zamašene žile.
Si v živo ogledate še kakšno drugo športno prireditev razen nogometa in skvoša? V Londonu ravnokar poteka Wimbledon ali pa olimpijske igre, ki jih je ta gostil leta 2012.
Wimbledon spremljam po televiziji, za olimpijske igre sem imel drugačno nalogo, da sem spet po televiziji spremljal medijsko pojavnost. OI so bile zelo zanimive glede spremljanja organizacije, razvoja in rasti angleške športne vesti, ki je v Angliji vidna še danes. Spoznal sem, kaj je to angleški patriotizem. Iz Anglije se še ne bom kmalu odselil in še po desetih letih rad vsrkavam njihovo mentaliteto in zgodovino. Ta izkušnja z OI je bila čudovita, kako je država to spoštovala, kakšni junaki so bili športniki, kako so jih slavili, kako so se tudi po OI vedli do njih. Večina šampionov dobi kraljičina odlikovanja. Druga stvar, ki jo moram poudariti, je dejstvo, da so Angleži zelo športen narod, zelo spodbujajo šport z novimi prijemi. Ogromno vlagajo v številne panoge in statistično spremljajo, kako se ljudje ukvarjajo s športom. Pred kratkim so objavili podatke, ki so pokazali, da je ukvarjanje s športom upadlo, in pojavil se je strah, da bodo imeli vsi zamašene žile. Kako bo potem z zdravstvom, ali bo trpelo, kaj je treba narediti, se imobilizirati? To je bila več dni glavna tema pogovorov v državi.
Obstaja kakšen športnik, ki je vas je še posebej očaral in do katerega gojite globoko spoštovanje?
Lani sem si v Londonu ogledal prijateljsko tekmo med Argentino in Hrvaško ter tako prvič v živo videl igrati Lionela Messija. Zelo mi je bil všeč, nad tem sem bil zelo navdušen. Prej sem mislil, da Cristianu Ronaldu nihče ne seže do kolen, saj sem njegov velik navijač. Tu sem gledal igro 22 budal, ki tečejo za žogo, potem pa jo dobi en sam in gredo lahko vsi domov. Eden naredi vse. Tak je zame tudi Usain Bolt. On lahko pri 80 metrih začne deliti avtograme. Nekoč se mi je zdel sijajen Dražen Dalipagić, pa Mirza Delibašić. Ti so bili res face. Slednji je bil nekaj posebnega, ko je izvajal proste mete, ker je žogo vedno zarotiral povsem drugače, vstran in ne naravnost, kot vsi drugi košarkarji. Bil je edini. Tudi tekač Edwin Moses je na tem seznamu. Tu je še Isiah Thomas, košarkar Detroit Pistonsov. Nikoli ne bom pozabil, ko si je na neki odločilni tekmi zvil gleženj in na eno nogo ni mogel stopiti. A odigral jo je do konca. Vsa ekipa je igrala tako, da je dobil žogo in z eno poškodovano nogo vse zadel. Tako superioren in spreten je bil kljub poškodbi. V kolektivnih športih obstajajo posamezniki, ki so 'solerji' tudi po miselnosti, a po razumevanju igre, moči in taktiki prekašajo vse. Cristiano Ronaldo in Wayne Rooney. Kaj sta onadva delala skupaj! Njuni protinapadi so bili hokejski. Dve, tri sekunde in sta dala gol. Izjemno. Vsi so samo debelo gledali.
Na tem mestu bi omenil še veslača Steva Redgrava, ki je največji promotor Bleda. Nikogar ne poznam, ki bi tolikokrat omenil Bled. Kjerkoli. Če bo pogovor z njim daljši od pet minut, dam roko v ogenj, da bo Bled omenil vsaj dvakrat. Ali smo mu Sloveniji dali kakšno odliko? On je na pol Slovenec. Naš ambasador, mi pa se ubadamo z nekimi slabimi oglaševalskimi akcijami. Športnik, kot je on, ali vsak, ki ima malo v glavi, je lahko res sijajen ambasador marsičesa.
Ali smo Stevenu Redgravu v Sloveniji dali kakšno odliko? On je na pol Slovenec. Naš ambasador, mi pa se ubadamo z nekimi slabimi oglaševalskimi akcijami.
Do zdaj ste bolj ali manj omenjali kolektivne športe. Kaj pa individualni? Vas zanimajo?
Da, atletika, skvoš, tenis.
Kaj pa športi, ki so nadvse priljubljeni v Sloveniji? Smučarski skoki, alpsko smučanje, spremljate tudi te?
Vsaj približno. Smučati znam in mogoče je to celo edino, kar res dobro znam (smeh). Bojim se za naše smučanje, zdaj, ko Tine Maze ne bo več na strminah. Razmere poznamo. Nisem navdušen nad smučarskimi skoki. Večkrat sem jih gledal v živo, pa jih nekako nisem mogel razumeti. Mogoče je to za posebno vrsto ljudi, tiste, ki si upajo, in mogoče tiste, ki niso posebno dobri v matematiki, pa nočem koga užaliti. Potem je tu še smuk, ena najlepših disciplin. Tu je bolje, da nič ne veš, kot pa da nekaj veš. Če bi bil jaz na njihovem mestu, bi za gotovo vsakič spil vsaj en špricar, saj je to vendar noro. Nekajkrat sem poskusil v Franciji, a na kratki, ravni progi. Ne predstavljam si treh minut vožnje v preži in ob tem še skoke … To je zelo fascinantno.
Ali vam je kakšna tekma zaradi česa posebnega za vedno ostala v spominu?
Jih je več. Ena bolj posebnih je bila tekma med Olimpijo in OFK Beogradom, ko sem bil star osem let. Deževalo je, igrišče je bilo grozno, tekma je bila slaba, Olimpija je morala zmagati, tam sem bil z očetom. Bilo mi je dolgčas, zato sem šel proti koncu tekme na drugo stran stadiona, v bistvu za gol gostov, in takrat je Olimpija dala gol. Zadel je igralec, ki je iz Olimpije takrat prišel iz Slovana, pisal pa se je Maver. Vsi smo ponoreli. Tekel sem k očetu, kričal, da sem videl gol čisto od blizu in oh in sploh. Spomnim se, da je bil v časopisu naslov 'Maver pregnal oblake iznad Bežigrada'. Še bolj nenavadno je to, da sem čez leta nekaj časa pri RTV sodeloval z nekim Mavrom, delal je v skladišču ali arhivu. Šele dolga leta po tem mi je nekdo dejal, da je to tisti Maver, ki je dal tisti gol. Bil je osrednja figura dogodka, ki ga ne bom nikoli pozabil, čez leta pa sem bil z njim celo v stiku, čeprav sprva nisem vedel, da je to on. Zato je vse to še toliko bolj posebno.
Cristiano Ronaldo in Wayne Rooney. Kaj sta onadva delala skupaj! Njuni protinapadi so bili hokejski. Dve, tri sekunde in sta dala gol. Izjemno. Vsi so samo debelo gledali.
Ali vas v športu kaj moti?
Doping. Vsekakor ga ne trpim, ga pa po drugi strani razumem. Všeč mi je, da je v športu vedno več pametnih ljudi, sem optimist, nič se ne bo izrodilo. Tudi to korupcijo v nogometu bomo prebrodili. Gol tehnologijo v nogometu podpiram. Zdi se mi pravi čas zanjo, nujna je in v skladu z vsem tem silnim denarjem, ki prihaja v nogomet. Blazno sem navdušen, da se dela na tem. Igra je pač postala tako hitra, da bo vedno več primerov, kjer bo pomagala.
