To so bili dnevi, moj prijatelj

Genialnega, a tudi čustveno labilnega, krhkega nogometaša, enega tehnično najbolj podkovanih igralcev kar jih je kdajkoli dal Otok. Na mundialu v Italiji, ko je kot meteor udaril v svetovni nogomet, ga je bilo užitek gledati, ko je bil dober, je bil namreč med najboljšimi tam zunaj.

In v tistem polfinalu je bil to Gazza v svoji najboljši podobi. Navdahnjen in razigran je vlekel četo Bobbyja Robsona in Trije levi so vsem pričakovanjem navkljub parirali, na trenutke pa tudi nadigrali favorizirane Nemce. Vse do sredine prvega podaljška, ko je pri izidu 1:1 Gascoigne dobil rumeni karton, zaradi katerega bi moral izpustiti morebitno finale. Vsega je bilo v trenutku konec, pred očmi kamer in milijardnega avditiorija se mu je sesul svet. Na površje so udarila surova čustva, solz ni (z)mogel zadržati. Slika, ki je obšla svet in ki je še utrdila njegov kultni status v očeh angleških navijačev, ki pa je paradoksalno pomenila tudi začetek konca angleških sanj.

Stuart Pearce, sicer zanesljivi izvajalec enajstmetrovk, je kasneje zastreljal najpomembnejšo v svojem življenju, Chris Waddle je svojo poslal nekam pod oblake, Olaf Thon po drugi strani ni klonil pod pritiskom, vse ostalo pa je zgodovina. "Nogomet je preprosta igra, 22 mož se 90 minut podi za žogo in na koncu vedno zmagajo Nemci." je legendarna izjava še bolj legendarnega angleškega napadalca Garyja Linekerja, ki ni bila morda nikoli bolj na mestu kot pa tistega večera v Torinu.

Po tistem večeru v Torinu nikoli več ni bilo tako, kot je bilo. Angleži se niso nikoli več približali finalu, Nemci so se lani po 24 letih znova povzpeli na svetovni prestol, Paul Gascoigne pa, čeprav takrat star šele 23 let, ni nikoli več zaigral na mundialu in je v zadnjih letih časopisne vrstice polnil predvsem s svojimi pivskimi podvigi.

Kot se je kasneje izkazalo je bila Italija navkljub nekaterim kasnejšim prebliskom (gol Škotom na EP 1996) labodji spev potencialno najboljšega nogometaša, ki pa to nikoli ni postal. "Nikoli več nisem imel priložnosti igrati na svetovnem prvenstvu. To so bili zame najboljši časi in nisem želel, da se končajo. Resnično sem verjel, da bomo osvojili mundial. Težko se je danes ozreti nazaj, vedoč, da so bili to najboljši dnevi." Those were the days my friend, kot je prepevala Mary Hopkin. To so bili dnevi, moj prijatelj.