Vzpon najbolj trofejnega predsednika: Boste videli, sto let ima veliko dni

Verjeli ali ne, mestu je vladala Boavista, medtem ko je Porto leta 1976 prišel na točko, na kateri že skoraj dve desetletji (19 let, če smo povsem natančni) ni osvojil državnega naslova, 17 let pa niti ene same lovorike. Da, prav ste prebrali, devetnajst in sedemnajst let skrajno mučne, danes preprosto nepredstavljive suše. 

In ko je omenjenega spomladanskega večera tega leta Boavista postala portugalski pokalni prvak, se je zadeva iz Portovega zornega kota dotaknila dna. Pa ne le zaradi tega uspeha mestnih rivalov, temveč tudi zaradi odločitve nekega brazilskega nogometaša z imenom Amarildo, ki je bil pred tem praktično že dogovorjen za prestop k Portu. V zadnjem trenutku si je premislil, pri Portu ni videl prihodnosti, in da bi bila mera polna, je okrepil Boavisto. 

PORTOVEC, STRANIŠČE IN RAČUN
Ko so z njim podpisali pogodbo, so (menda trije) funkcionarji tega kluba odšli na kozarček portovca ob čudovit estuar reke Douro. In ko so sedeli v enem od idiličnih lokalov pod Eifflovim mostom (da, zamislil si ga je isti človek kot svetovno slavni stolp), se jim je, kot pravi legenda, pridružil tudi tedanji trener njihove ekipe Jose Maria Pedroto. Morda se jim je res, morda ne, neizpodbitno dejstvo pa je, da je s skupinico (kakršnakoli je že pač bila) sedel človek, ki je bil zelo dober prijatelj vseh naštetih. 

Današnji in zdaj že dolgoletni (na položaju je ravno izpostavljenih 33 let) predsednik Porta Jorge Nuno Pinto da Costa tedaj ni imel ne nogometne ne športne funkcije, potem ko je svoj ljubljeni klub zapustil nekaj let prej. Pri Portu je sprva deloval kot funkcionar v precej nepomembnih sekcijah, ki sta se ukvarjali s hokejem na kotalkah in boksom, se nato začel preizkušati v nogometu, a je kljub izjemnemu talentu na tem področju po spletu okoliščin odšel po drugi poti ter ostal zgolj goreč navijač modro-belih. 

Jasno, kot takega ga je skupina prijateljev redno zafrkavala in si ga tisti večer bojda še posebej privoščila. Deževale so šale, deževale so domislice, deževale so provokacije. Med slednjimi pa ni manjkalo takih v slogu "Saj bo bolje, če se boš kdaj vrnil v klub". Pravijo, da se je najprej smejal od srca, sčasoma pa se je nekaj steklenic portovca spraznilo, in ker ima ta reč kar 20 odstotkov alkohola, so napadi postali še ostrejši, njihov naslovnik pa bolj zagrenjen. Do točke, na kateri se je v njem nekaj zlomilo. 

Vstal je in odšel na stranišče. Se vrnil in poravnal celoten račun. Nato je poravnal še stol, dvignil glavo in pogledal vsakega od možakarjev za mizo, preden je rekel: "Boste videli, sto let ima veliko dni." Portugalski pregovor želi povedati, da se v življenju človeka lahko zgodi marsikaj in beseda marsikaj ima v tem primeru še posebno močan pomen. 

ŽELEL ZAVRNITI, A SI JE PREMISLIL
"Odločil sem se v tistem trenutku. Ne prej in ne pozneje. Odločil sem se, ko sem poravnal tisti račun," je leta pozneje razlagal v enem od intervjujev, nikoli pa (niti v svoji rekordno prodajani avtobiografiji) ni razkril podrobnosti. Ni razkril lokala, v katerem se je zgodilo in ki so ga navijači Porta želeli spremeniti v romarsko središče. Menda ga ni razkril zato, ker gre za tradicionalen lokal navijačev Boaviste in lokalu te vrste ni privoščil rekordnih (lahko ste prepričani, da bi bili rekordni) zaslužkov. 

Ni pa razkril niti podrobnosti glede omizja in tako bodo o imenih naslovnikov legendarnega stavka verjetno ugibali tudi dolgo po smrti danes 77-letnega funkcionarja. Kakorkoli že, omizje ni vedelo, da je imel Pinto da Costa na neki drugi mizi ponudbo tedanjega predsednika kluba Ameria de Saja, a jo je želel zavrniti. Po šalah ob steklenicah portovca in slovitih sardelah na žaru pa si je premislil.

Morda še isto noč, morda zjutraj (viri se, tako kot pri še nekaterih podrobnostih, malce razlikujejo) je poklical de Saja in privolil v sodelovanje. Rekel je 'da' položaju športnega direktorja za področje nogometa in se kot predsednikova desna roka že kak teden pozneje pojavil na plakatih za ponovno izvolitev. A ne samo s svojim obrazom. Še preden je uradno prevzel novo funkcijo in se vrnil v nogomet, je povlekel šokantno potezo. Iz uspešne Boaviste, ki je imela izjemne ambicije in navidez svetlo prihodnost, je k zgodovinsko neuspešnemu Portu zvabil nič več in nič manj kot svojega prijatelja, omenjenega trenerja Pedrota.

Preostali prijatelji se menda že po tej potezi niso nikoli pobrali. Niti v blodnjah pa si ne znamo predstavljati, kako je z njihovim pobiranjem po vsem, kar je sledilo. Pri čemer je bila praktično samoumevna izvolitev zgolj začetek monumentalnega niza, s katerim se ne more primerjati noben drug nogometni funkcionar v zgodovini. 

TAKOJ USPEHI, NATO BREZMEJNOST
Še preden je šel v klubski hierarhiji Pinto da Costa še korak višje, so se stvari začele odvijati z veliko hitrostjo. Kot nalašč sta Pedroto na mestu trenerja in njegov prijatelj na mestu športnega direktorja že v svoji prvi sezoni na stadionu Dragao osvojila portugalski pokal in prekinila prvo sušo. Kot nalašč sta že v naslednjem tekmovalnem obdobju prekinila tudi drugo: spomladi leta 1978 je Porto postal državni prvak in se, da bi bila mera polna, leto pozneje obdržal na prestolu.

Čeprav nekaj naslednjih let nikakor ni bilo mirnih (poleti leta 1980 je dvojec celo odstopil, a se po uporu igralcev hitro vrnil) in so jih zaznamovali pretresi, pa so se večji ali manjši uspehi nadaljevali, predvsem pa sta se krepila Porto kot blagovna znamka in Pinto da Costa kot njen prvi mož. Menjava na vrhu je bila zgolj vprašanje časa, zgodila se je pred že večkrat poudarjenimi 33 leti, poleti davnega leta 1982, ko je današnji predsednik zmagal na volitvah in začel svoj prvi mandat. 

Vedno bolj pa je bilo jasno, da je vprašanje časa tudi Portova uspešnost večjih razsežnosti, in sicer tako na domači kot na mednarodni sceni. Toda, pozor, nihče ni niti sanjal o razsežnostih, o kakršnih lahko govorimo danes. Morda se vam dva naslova evropskega prvaka v dobrih treh desetletjih na prvi pogled ne zdita veliko, toda v tem primeru morate premisliti še enkrat. In to zelo dobro. V tem obdobju namreč Porto po izpostavljenem kriteriju zaostaja zgolj za nekaj največjimi nogometnimi institucijami, ki so vedno delovale v tistih najvišjih sferah. In je pred vsemi drugimi, pa naj gre za primerljive klube 2. (ali 1. B, kar zveni lepše in bolj primerno) razreda ali za povzpetniške velikane šejkovskega tipa. 

Vsi ti lahko o dveh celinskih naslovih v moderni dobi evropskega nogometa le sanjajo, podobno pa je treba gledati tudi na lovorike, ki jih je Porto osvojil v drugih tekmovanjih. Ni dvoma, na Portugalskem je do njih lažje priti kot v Španiji ali Angliji, toda ker govorimo o številki 58, je vsak zadržek povsem zgrešen. Številka je nezemeljska, absurdna, bolna, brezpogojno edinstvena. 

TAK BI MORAL BITI CELOTEN NOGOMET
Je toliko višja od konkurence, da vam primerjavo med portugalsko in špansko sceno sicer dovolimo (in je vsekakor na mestu), postavljanja Pinto da Costovega statusa pod vprašaj pa nikakor. Če se malce pošalimo, lahko le prek našega trupla za najuspešnejšega nogometnega delavca vseh časov razglasite koga drugega. Denimo Silvia Berlusconija, ki se tako rad tolče po prsih s svojimi (sicer izjemnimi) osmimi finali lige prvakov, a ob vsej svoji samovščenosti portugalskega kolega postavlja na prvo mesto. 

Verjetno pa bi ga, če bi doživel njegovo zlato dobo, postavil tudi Santiago Bernabeu, predsednik madridskega Reala v času petih zaporednih naslovov evropskega prvaka. Vsi drugi so tako ali tako daleč, daleč, daleč, daleč zadaj, poleg Pinto da Costovih tekmovalnih uspehov pa je vsekakor treba še enkrat izpostaviti tudi že omenjen bum na področju klubskega funkcionarja. 

Kot je pred kratkim pisal sloviti The Guardian, v naših (pa ne le v naših) očeh najbolj relevanten medij v svetovnem merilu, bi evropski nogomet moral delovati tako, kot v zadnjih dveh desetletjih (predvsem pa od leta 2002 dalje) deluje Porto. Če že obstajajo neskončno bogati meceni psg-jevskega tipa, pa bi morali tako kot modro-beli zmaji delovati vsi, ki takih finančnih injekcij iz Rusije ali z Arabskega polotoka nimajo. 

Porto ne pozna absurdnih kreditov in nezemeljskega minusa, je vzorno urejeno podjetje, ki deluje v okviru lastnih zmožnosti in ob tem ustvarja sanjski profit. Ob plačilu računa v tistem neznanem lokalu se je med drugim rodil tudi klub, ki je zgolj v zadnjih desetih letih zgolj s prodajo igralcev ustvaril 400 milijonov evrov dobička (pozor, dobička, ne zaslužka), pri čemer po zaslugi edinstvene mreže 250 oglednikov v tem desetletju ali v nekoliko manj donosnih prejšnjih dveh nikoli ni ogrozil tekmovalne konkurenčnosti in uspešnosti ekipe. Ob tistem plačilu računa neznanim prijateljem za tisto neznano mizo se je rodil projekt, ki je v vseh pogledih brez primere in ki je v vseh pogledih fenomen svetovnega športa. 

ZAHOVIĆ: PONOSEN SEM, DA JE BIL MOJ PREDSEDNIK
Pinto da Costa se je kot predsednik Porta podpisal pod angažiranje dveh slovenskih nogometašev, pod njegovim vodstvoma sta si kruh seveda služila današnji športni direktor Maribora Zlatko Zahović in njegov nekdanji reprezentančni soigralec ter zdajšnji sodelavec Miran Pavlin. Posebej za potrebe tega članka smo se o funkcionarju vseh funkcionarjev pogovarjali s prvim, ki je predsednika zelo dobro spoznal. 

"Ponosen sem, da je bil moj predsednik, ponosen sem, da sem imel takega predsednika," je bil Zahovićev ton takoj vznesen in je bilo že iz njega čutiti vso veličino predmeta (oziroma človeka) pogovora. "Od njega sem se marsikaj naučil tako o nogometu kot o vodenju kluba, kar mi še kako pride prav," je nadaljeval. "Ima več obrazov in spoznal sem jih kar nekaj. So tudi taki, ki niso za časopis in ki so ga kdaj spravili v težave. Morda tudi zato, ker je za svoj ljubljeni klub pripravljen storiti resnično vse. Točno ve, kako se s kom pogovarjati: z direktorji, prijatelji, igralci. Pri tem pa je slednje lahko njegova šibka točka ob zares velikih zmagah. V primeru teh smo dobili premije, kakršne smo hoteli, in včasih ga je kak sodelavec celo moral odstraniti, da nam ni dal preveč." 

V javnosti nastopa redko, a njegova pojavljanja so po Zahovićevih besedah nekaj zelo posebnega. "Gre za zelo vplivnega moža v evropskem nogometu, njegovo mnenje šteje ogromno. Na Portugalskem pa je njegov vpliv ekstremen. Ko nastopi v javnosti, se država ustavi. Če v tistem času govorita tudi portugalska predsednik in premier, ima nastop Pinta da Coste zagotovo precej večjo gledanost."