Šestindvajsetletnik iz Brezovice pri Ljubljani je v Innsbruck odšel lani iz ACH-ja in podpisal enoletno pogodbo, ki jo je pred začetkom nove sezone podaljšal še za eno leto. Za diplomanta ekonomske fakultete je to prva izkušnja z igranjem na tujem, pred tem je namreč v domovini branil barve Brezovice, Olimpije in kamniškega Calcita.
GREGOR ROPRET
rojen: 1. marca 1989
država: Avstrija (Innsbruck)
šport: odbojka
klub: Hypo Tirol Innsbruck
Kako je prišlo do tega, da ste se lani poleti odločili nadaljevati kariero v Avstriji?
Vsi vemo, da razmere pri nas v športu trenutno niso najbolj bleščeče in tako je bilo tudi v našem primeru. V ACH-ju smo imeli nekaj težav z izplačili, poleg tega pa sem se že dalj časa želel preizkusiti v tujini. Zanimalo me je, ali lahko igram na tej ravni in ali je življenje v drugi državi sploh zame. V Innsbrucku so bili od vsega začetka vztrajni, zelo so si me želeli, tako da odločitev na koncu niti ni bila pretežka. Moram reči, da imam za sabo super izkušnjo.
To je vaša prva izkušnja s tujino. Se pravi, da ste prek meje odšli s 25 leti, vam je kaj žal, da tega niste storili že prej?
Če pogledam nazaj, ne bi praktično ničesar spreminjal v svoji karieri. Tri leta v ACH-ju so bila odlična, poleg tega sem bil v Ljubljani, kjer sem lahko dokončal študij, hkrati pa igral na zelo visoki ravni. Klub je odlično organiziran, igrali smo v ligi prvakov, tako da se mi niti ni mudilo v tujino. Lahko sem počakal na ponudbo, ki me je res zamikala, ta je prišla lani in sem se jo odločil sprejeti.
Ste imeli ob tej še kakšne druge ponudbe?
Bilo je nekaj ponudb, ampak so bili v Innsbrucku najbolj konkretni. Mogoče sem si po tihem želel oditi v malce močnejšo ligo, ampak se nekako nismo uspeli dogovoriti. Bilo je nekaj ponudb iz Francije, vendar je bila Innsbruckova ponudba zelo konkretna in korektna, tako da sem se odločil, da ne bom več čakal. Danes lahko rečem, da sem zelo vesel, da sem se tako odločil.
Ste imeli kaj pomislekov pred odhodom?
Vedel sem, da je Innsbruck v Avstriji v zadnjih letih najboljši klub. Tudi v srednjeevropski ligi smo se z njim srečevali z ACH-jem in sem vedel, da gre za klub na podobni kakovostni ravni, če ni zdaj celo malo boljši. Približno sem torej vedel, v kaj se spuščam. Vedel pa sem tudi, da avstrijska liga ni na najvišji ravni, je nekje na ravni slovenske, z izjemo Innsbrucka in Posojilnice Dob, ki sta po mojem mnenju trenutno močnejša od slovenskih ekip.
V Innsbrucku so bili od vsega začetka vztrajni, zelo so si me želeli, tako da odločitev na koncu niti ni bila pretežka. Moram reči, da imam za sabo super izkušnjo.
Kakšen klub je Hypo Tirol?
Ima kar bogato tradicijo, zadnjih deset let pa igra v ligi prvakov. Vsi zaposleni v klubu in najbolj zvesti navijači so s srcem pri stvari in zelo stojijo za klubom. Tako res dobiš precej domač občutek.
V zadnji sezoni ste osmič osvojili naslov državnega prvaka, do katerega ste prišli brez poraza, česar verjetno niste pričakovali.
Daleč od tega, vsi v klubu so po tihem pričakovali, da bomo prvaki, ker je bil to naš cilj. Nikakor pa nihče ni računal, da bo šlo tako lahko. Mislim, da se je tokrat prvič zgodila popolna sezona.
Hkrati ste osvojili še srednjeevropsko ligo, kako je bilo videti slavje?
Sezona je bila res odlična, mogoče je malo grenkega priokusa ostalo v ligi prvakov, kjer smo imeli priložnosti za kaj več, ampak nam je v odločilnih dveh mesecih malo zmanjkalo moči. Drugače pa smo osvojili vse, kar smo si zadali, samo upam lahko, da bo naslednja podobna. V njej bomo tudi v ligi prvakov skušali narediti korak naprej. Navdušenje po teh uspehih je bilo zelo veliko, zato je bila tudi proslava temu primerna. (smeh)
Kako ste zadovoljni s svojimi igrami in statusom v klubu?
Niti nisem pričakoval, da bo tako že v prvem letu. Nisem bil med starejšimi v ekipi, a so mi že na začetku namenili vlogo podkapetana. Trener mi je ob prihodu dejal, da mi zaupa in da moram biti kot podajalec eden od liderjev ekipe. Ker je bil naš kapetan veliko poškodovan, sem dobre pol sezone jaz opravljal to nalogo. Imel sem občutek, da me v klubu res cenijo, zato je tudi veliko lažje igrati, ker veš, da uživaš zaupanje trenerjev in predsednika, tako da sem po tej plati zelo zadovoljen. Kar zadeva moje predstave, je bila sezona kar uspešna. Je pa bilo gotovo predvsem v ligi prvakov še precej rezerv v moji in v igri celotne ekipe. Verjetno je to posledica tega, da je bilo moštvo na novo sestavljeno. V primerjavi s prejšnjim letom smo zamenjali precej članov, tako da smo potrebovali nekaj časa, da smo se ujeli, začutili in začeli igrati na naši najvišji ravni.
Ste eden od tistih (redkih) športnikov, ki ste šport uspešno združili s študijem, doštudirali ste na ekonomski fakulteti.
Na žalost je to vse redkejša praksa. Sicer je težko, ampak se definitivno da, sploh če si v Sloveniji in lahko hodiš na vaje in predavanja. Mislim, da se da kljub treningom dvakrat dnevno ob tem še študirati. Morda ne redno, ampak je dobro imeti neko varnost, ki ti prav pride po koncu kariere. Mislim, da bi to lahko bila pri nas bolj redna praksa, vsaj v športih, kjer denarni zaslužki niso primerljivi z nogometom in podobnimi športi.
Kako ste se navadili na življenje v Avstriji?
Življenjski slog je precej podoben tistemu v Sloveniji. Mogoče je situacija na Tirolskem malo specifična, ljudje so zelo ponosni na svojo pokrajino, bolj kot na samo Avstrijo. Dobiš kar domač občutek, tudi samo mesto me je precej spominjalo na Ljubljano. Je malo manjše, a ima reko, lep stari del mesta, ogromno je turistov. Tudi težav s komunikacijo nisem imel, angleško govorijo vsepovsod, od najmanjših trgovin naprej. Seveda sem skušal čim več komunicirati v nemščini, ki sem jo imel kot drugi tuji jezik v srednji šoli. Ampak je od tega na žalost minilo že kar nekaj časa, tako da se nisem ravno veliko spomnil in sem se jezika učil na novo, od osnov.
Navdušenje po teh uspehih je bilo zelo veliko, zato je bila tudi proslava temu primerna. (smeh)
Omenili ste, da vas Innsbruck spominja na Ljubljano.
Je malo manjši od Ljubljane, ampak ima zelo lep center. Ogromno je turistov, tako da imaš ves čas občutek, da je mesto veliko večje, kot v resnici je. Ogromno ljudi je, še posebej v zimski sezoni je veliko turistov, ker je v okolici ogromno smučišč. Kljub temu da mesto ni največje, je zelo živahno. Lahko počneš veliko stvari, tako da ni dolgčas.
V katerem delu mesta živite?
Živel sem skoraj v strogem središču mesta, do starega dela sem imel pet minut hoje. Avto sem uporabljal zelo redko, razen vožnje na trening. Vse sem imel zelo blizu, vse je dosegljivo peš, kar mi je bilo res super. Veliko je možnosti za sprehode, za kavico, pijačo, odlično je bilo.
Živite v hiši ali v stanovanju?
Živim v stanovanju. Večino časa sem bil sam, saj je punca še študirala in je prihajala ob koncih tedna, kolikor ji je dopuščal čas. Po uvodnih dveh mesecih, ko smo se v ekipi bolje spoznali, smo se s soigralci veliko družili tudi izven igrišča, tako da sem imel družbo in mi ni bilo dolgčas.
Kako veliko je stanovanje in koliko znaša najemnina?
Stanovanje je bilo veliko okoli 40 kvadratnih metrov, popolnoma prenovljeno, lepo opremljeno, z internetom. Poleg tega je tudi lokacija odlična. Kar zadeva višino najemnine, je niti ne poznam, ta je v celoti v domeni kluba. Ampak kolikor sem gledal, je Innsbruck kar precej drag. Najemnine so kar visoke, rekel bi, da je za to stanovanje verjetno znašala najmanj 500 evrov plus stroški. Domačini so mi povedali, da je Innsbruck na splošno zelo drag, tako da moraš imeti zelo dobro službo, da si lahko privoščiš življenje v centru mesta. Stanovanja so verjetno še dražja kot v Ljubljani, zato pa je na obrobju mesta veliko hišk, ki so precej cenejše in dostopnejše.
Mislim, da se da kljub treningom dvakrat dnevno ob tem še študirati.
Ste si stanovanje našli sami ali vam ga je priskrbel klub?
Na začetku so me vprašali, kakšno stanovanje želim, ali imam punco, družino. Ko sem jim dejal, da bom večino časa preživel sam, so me prosili, če je lahko stanovanje nekoliko manjše. Poslali so mi fotografije in sem se odločil na podlagi videnega. Ko sem prišel, sem dobil ključ in se vselil, tako da s tem nisem imel nobenega dela. (smeh)
Ali ostali sosedi vedo, da ste odbojkar?
Na začetku so bili malo presenečeni, ampak so me nato večkrat videli oblečenega v klubsko opremo in z dvema velikima torbama, ko smo z avtobusom odhajali na gostovanja. (smeh) Tako da so me tudi kaj vprašali v zvezi s tekmami. V bloku sem imel za sosede slovensko družino, s katero sem se veliko družil. Prav prijetno se je bilo občasno pogovarjati v domačem jeziku. Sicer pa so bili vsi sosedi v redu, blok je bil zelo miren.
Vas ljudje prepoznajo, če se sprehodite po mestu?
To pa ne. Če si v civilni obleki in nimaš klubske oprave, te ne poznajo. Nas pa poznajo v lokalih in restavracijah, v katerih smo se bolj zadrževali, tam so vedeli, da smo odbojkarji in so nas zelo lepo sprejeli. Da bi celo mesto dihalo s klubom, tako pa odbojka tu še ni razširjena. (smeh)
Imate na razpolago klubski avto?
Na razpolago smo imeli klubski avto. Z enim soigralcem sva se sicer skupaj vozila. Klub je kril vse stroške razen goriva, tako da po tej plati nismo imeli nekih posebnih stroškov.
Kakšni vozniki so Avstrijci?
Po mojih izkušnjah kar dobri. Zelo so vljudni, kadar je kolona, se avtomobili v promet lepo vključujejo po sistemu zadrge. Vse je mogoče malo bolj kulturno kot pri nas. (smeh) Kar me je nekoliko zmotilo, pa je, da imajo praktično po vsej avtocesti omejitev hitrosti 100 kilometrov na uro, to bi lahko malo spremenili. (smeh)
Da prideš do skakalnice, moraš parkirati zelo daleč, skozi celo mesto je treba iti peš, proti skakalnici se je valila kolona ljudi, bilo je res noro.
Ali so vas kdaj ustavili policisti?
Ne, policisti me niso ustavili, sem pa dobil kazen, ko me je radar ujel zaradi prehitre vožnje. Ravno sem se vračal iz Slovenije in se mi je malo mudilo. Prometne kazni v Avstriji so občutno nižje kot v Sloveniji, tudi če se kdaj spozabiš in jo dobiš, te zaradi nje ne boli glava. (smeh)
Kako pa je v Innsbrucku urejen javni prevoz?
Zelo dobro, imajo tramvaje in avtobuse, tako da z javnim prevozom prideš na vse strani mesta. Tudi cena je zelo sprejemljiva, mislim, da vožnja z avtobusom stane 1,20 evra, s tramvajem pa evro. Avtobusi in tramvaji so precej spodobni, vse je na zelo visoki ravni, tako mora biti, saj je turizem tukaj ena glavnih dejavnosti.
Kakšen je vozni park v Avstriji?
Precej je nemških avtomobilov, ti so v glavnem kar novi, ni veliko starih. Čeprav je standard v Avstriji precej višji, bi rekel, da je vozni park na splošno dokaj podoben našemu.
Koliko stane liter bencina?
Cene so različne, bencin je dražji na avtocestah. V mestu in po lokalnih bencinskih črpalkah je precej cenejši kot pri nas. Za liter dizla smo v tem letu plačevali med 1,1 in 1,25 evra. Cene so nižje kot v Sloveniji, na avtocesti pa so bile na ravni slovenskih ali mogoče še malo višje.
V Avstriji je popularnih več športov, nogomet, hokej, smučanje, smučarski skoki, kje je odbojka?
Odbojke ni ob boku tem večjim športom. Vsaj tukaj v Innsbrucku in okolici so zimski športi najbolj popularni. Tudi nogomet je precej popularen, ampak Tirol je letos igral v drugi ligi, tako da je bil obisk tekem malo slabši. Odbojka je nekje zadaj. Na naše tekme v domačem prvenstvu, v katerem so nekatere ekipe precej slabše od nas, je prišlo okoli 500 ljudi. V finalu prvenstva in v ligi prvakov pa se je na tribunah zbralo med dva in tri tisoč ljudi.
Doslej sem imel same dobre izkušnje. Nikoli nisem občutil, da bi name gledali kot na Balkanca ali kaj takega. Mislim, da nimajo podcenjevalnega pogleda na Slovenijo, vsaj jaz sem dobil tak občutek.
Ste bili v Innsbrucku med novoletno skakalno turnejo?
Bil sem na tekmi, to je bila res super izkušnja. Na splošno so hvalili vzdušje na novoletni turneji, tako da sem si že dlje časa želel iti. Tisto nedeljo smo imeli slučajno prosto, soigralec je priskrbel vstopnice in smo šli. Na tekmi je bilo 25 tisoč ljudi, za nameček so bili še Avstrijci v odlični formi, videli smo rekord skakalnice, super vzdušje, res je bilo noro. Tiste tri dni, ko se to dogaja, je mesto polno. Da prideš do skakalnice, moraš parkirati zelo daleč, čez celo mesto je treba iti peš, proti skakalnici se je valila kolona ljudi, bilo je res noro.
Kadar so tekme v Planici, se velikokrat govori o pretiranem uživanju alkohola na sami prireditvi, kako je s tem v Innsbrucku?
V Avstriji imajo na splošno radi svoje pivo. Nisem pa imel občutka, da bi kaj pretiravali, nobenih izgredov ni bilo. Avstrijci so res lepo navijali predvsem za svoje skakalce.
Ste si poleg skokov ogledali tudi kakšno tekmo lige EBEL ali nogometnega prvenstva?
Seveda, sploh na hokej sem zelo rad hodil. Kot prvo sem ga v mladosti kar nekaj časa treniral, poleg tega moj bratranec Anže še vedno igra za Olimpijo. Tako da sem bil na obeh tekmah, ko je v Innsbrucku gostovala Olimpija. Ameriški soigralec je bil zelo povezan s severnoameriškimi hokejisti v klubu in so nam priskrbeli vstopnice, tudi sicer smo se z njimi veliko družili. Večkrat smo šli navijat za njih, oni so prišli na naše tekme, res smo se dobro razumeli. Nogometa pa nisem ravno spremljal, saj je klub igral v drugi ligi.
Kako so videti vaša gostovanja?
Predvsem so daleč. (smeh) Mi smo edini s Tirolske, ostale ekipe pa so z Dunaja, iz Celovca, Gradca. Tako da je bilo najbližje gostovanje oddaljeno štiri ure vožnje z avtobusom. Treba je iti skozi celo dolino, skozi Nemčijo do Salzburga in potem naprej, tako da smo letos kar veliko prevozili. Potovanja so bila sicer zelo dobro organizirana, a je kar naporno, sploh ker liga ni najmočnejša. Včasih je kakšno potovanje kar malo odveč, ker veš, da boš tekmo zmagal v dobri uri in potem moraš spet nazaj na avtobus, ampak smo športniki tega vajeni, tako da ni tak problem. Drugače pa je bil avtobus vedno isti, z dvema voznikoma, pred vsako tekmo smo imeli postanek za kosilo in podobno.
Ste se v Avstriji morda srečali s kriminalom? Ste morda doživeli kakšno neprijetno izkušnjo, ki ni povezana z odbojko?
Ne, ničesar takega nisem doživel. Enkrat sem videl manjši pretep v parku, ampak je tisti park ves čas pod video nadzorom, tako da so bili policisti takoj na mestu dogodka in je bila stvar hitro končana. Bolj kot Avstrijci so bili problematični priseljenci. Teh je res veliko, največ je Turkov. Poleg tega je bil blizu parka popravni dom. To je bila edina tovrstna zadeva, drugače pa nisem imel nobenih izkušenj s kriminalom. Tudi ko smo kdaj ponoči hodili domov skozi celo mesto, sem se vedno počutil varno.
Se močno pozna gospodarska kriza? Je na ulicah dosti brezdomcev, beračev?
Berači se najdejo, ampak mislim, da je Innsbruck kot mesto precej dobro preskrbljeno, veliko je turistov. Standard je v Innsbrucku precej visok, tako da zelo redko najdeš domačina, ki bi jamral nad gospodarsko krizo. To se občuti pri priseljencih.
Kakšno je nočno življenje v Innsbrucku?
Glede na to, da mesto ni največje, je nočno življenje kar zanimivo. Innsbruck je študentsko mesto, veliko je tujih študentov, že prej sem omenil turiste, tako da so nočni klubi lepo obiskani čez cel teden. Še bolj živahno pa je ob koncu tedna.
Kako Avstrijci poznajo Slovenijo oziroma kako gledajo na vas kot na Slovenca?
Doslej sem imel same dobre izkušnje. Nikoli nisem občutil, da bi name gledali kot na Balkanca ali kaj takega. Mislim, da nimajo podcenjevalnega pogleda na Slovenijo, vsaj jaz sem dobil tak občutek. Se pa ves čas primerjajo z Nemčijo, Nemcev ne marajo ravno najbolj, ker naj bi bili vzvišeni. (smeh)
Innsbruck je blizu, kako pogosto se vračate domov?
Doma nisem bil veliko, ker za to ni bilo časa. Bil sem za božič in še enkrat, torej dvakrat v sezoni. Je pa res dobro, ker imam veliko obiskov, tako da mi ni dolgčas. (smeh)
Če vas kdo obišče, kam ga peljete, kaj si je vredno ogledati?
Središče mesta z zlato streho in temi stvarmi. Innsbruck je še posebej lep v božičnem času, ko so v mestu stojnice in je mesto lepo urejeno. V okolici je veliko gradov, hribov, še posebej je priljubljen Seegrube. Neposredno nad Innsbruckom je urejena gondola, ki te odpelje na 2000 metrov nadmorske višine. Na sončen dan je zelo lepo, tako da sem bil že večkrat tam. Seveda ne smemo mimo skakalnice, ki je zelo priljubljena turistična destinacija.
Kako vam je všeč avstrijska kuhinja? Ali obstaja kakšna jed, ki vam je še posebej pri srcu?
Kar zadeva kuhinjo, mi je slovenska vseeno boljša. (smeh) Imajo zrezke na sto načinov, veliko različnih klobas, cmokov, sicer solidno za kakšen obisk, ampak se sam raje držim italijanske kuhinje, ker mi bolj odgovarja.
Ste morda v trgovinah naleteli na kakšne slovenske izdelke?
Sem, mislim, da so imeli v Sparu posebne police z izdelki iz tujih držav, tako da sem tam našel kar nekaj slovenskih izdelkov.
Kakšna je razlika v cenah, če jih primerjamo z našimi trgovinami in restavracijami?
Glede na standard in njihove plače sem mislil, da bo razlika večja. Cene sicer so malo višje, a se da normalno kosilo dobiti za deset do 15 evrov. V trgovinah so cene praktično iste kot v Sloveniji, mogoče so malenkost višje. Če potegnem črto, so cene v Avstriji v povprečju višje za okoli deset, največ 15 odstotkov.
Ste poleg slovenskih sosedov spoznali še kakšnega Slovenca v Avstriji?
Slovencev je kar nekaj, nekateri tu študirajo, nekateri delajo v hotelih na smučiščih. Tako da sva s punco spoznala kar nekaj Slovencev, ona še posebej, ker se je skoraj vsak konec tedna vozila v Innsbruck.
Tukaj bi dal plus Slovenkam. Kar se tega tiče, bi rekel, da je v Sloveniji boljša "ponudba". (smeh)
Ali berete avstrijske časopise?
Včasih jih malo prelistam, v glavnem gledam fotografije. (smeh) Prek časopisov se skušam naučiti kakšne nove besede, drugače pa še vedno večino časa berem novice na internetu.
Morda poslušate avstrijsko glasbo?
Kar precej sem imel prižgan radio, ampak da bi mi bila njihova glasba prav všeč, to pa ne. Na radiu bolj ali manj predvajajo isto glasbo kot pri nas, ne vrtijo veliko svoje glasbe.
Ali gledate televizijo, imate urejene tudi slovenske programe?
Joj, katastrofa, to je pa ena slabših stvari v Avstriji. Vse je sinhronizirano. Gledaš hollywoodske filme in vsi govorijo v nemščini, to res ne gre skupaj. (smeh) Bolj sem gledal šport in kakšne druge stvari. V kinu je več ali manj tudi vse sinhronizirano, a je imel en kino na srečo nekaj terminov, ko so predvajali filme v originalu.
Kako bi opisali Avstrijce?
Zelo spoštujejo svoja pravila, so zelo dosledni. Kar se z njimi dogovoriš, dejansko velja. Če si boš zaželel nekaj, kar ni realno, ti bodo takoj rekli, da to ni izvedljivo. Ni nekega obljubljanja na pamet ali kakršnegakoli olepševanja. Sploh Tirolci so zelo narodno zavedni, ponosni na svojo kulturo, v mestu jih lahko celo vidite oblečene v narodno nošo. Tudi mi smo za večerjo ob koncu sezone dobili narodne noše. Avstrijci so zelo prijazni, a niso tako odprti, kot smo mi, vendar ko te enkrat sprejmejo, so super. Poleg tega so delavni, čeprav imajo precej omejen delovnik. Tu predvsem mislim na trgovine, tudi največja nakupovalna središča so ob sobotah odprta do petih popoldan, ob nedeljah je skoraj vse zaprto. Konce tedna radi izkoristijo za sprostitev. V trgovinah pa je zato ob sobotah in ponedeljkih malo večja gneča. (smeh)
Kakšne so pa Avstrijke?
Tukaj bi dal plus Slovenkam. Kar se tega tiče, bi rekel, da je v Sloveniji boljša "ponudba". (smeh)
Rad bi preizkusil življenje v čim več mestih, spoznal čim več različnih kultur, tako da si obetam še kar zanimivo kariero. (smeh)
Kaj vas je najbolj navdušilo v Avstriji?
Najbolj me je navdušilo samo mesto. V Innsbrucku prej še nisem bil, seveda sem si pogledal fotografije, preden sem podpisal, ampak dejansko je res zelo lepo in živahno malo mesto. Posebej pozimi se tu dogaja ogromno stvari.
Je kaj takega, kar vas tam moti ali morda pogrešate?
Mogoče to, da ljudje niso tako odprti, kot smo vajeni v Sloveniji. Na splošno med tednom zunaj ni veliko ljudi in so malo manj dostopni. Izpostavil bi še kuhinjo, slovenska je veliko boljša. In trgovine, ki so ob nedeljah zaprte.
Ko povprečnemu Slovencu omenimo Avstrijo, mu najprej pride na misel, da gre za urejeno državo z dobrim standardom, veliko hribi, smučišči, in mogoče še jodlanje. Na kaj pomislite vi?
Moram reči, da zelo podobno. (smeh)
Stari ste 26 let, kakšni so vaši načrti za prihodnost?
Imam še enoletno pogodbo z Innsbruckom, potem pa se želim preizkusiti v kakšni močnejši ligi, francoski, italijanski ali poljski. Za zdaj se vidim v odbojki vsaj še kakšnih deset let, če le ne bo težav s poškodbami. Rad bi preizkusil življenje v čim več mestih, spoznal čim več različnih kultur, tako da si obetam še kar zanimivo kariero. (smeh)
Ste kdaj premišljevali o tem, da bi po končani karieri živeli v Avstriji?
K temu je bila bolj nagnjena moja punca, ona ima zelo rada Avstrijo. Vendar mislim, da to ne bo šlo skozi, saj imam preveč rad Slovenijo in Ljubljano, tako da se v prihodnosti vidim v okolici Ljubljane. (smeh)
