Pil je kot žolna, kadil kot Turek, na stavah pognal gore denarja, uničeval sebe in vse okoli sebe, a ko je bil pravi, ko je poplesaval s palico v roki, si le težko odmaknil oči z njega. Hipnotičen in maničen, hurikan, ki nikogar ni pustil ravnodušnega. Poskrbel je za pravo malo revolucijo v snukerju, igro je popeljal na neko povsem novo raven in jo približal širšim množicam. George Best s palico v roki.
Pravili so mu šampion ljudstva, kralj ljudskih src, a bil je denimo popolno nasprotje neke mehiške kraljice telenovel, ki je desetletja pozneje bogsigavedi zakaj postala kraljica slovenskih ljudskih src. Pijanec, verižni kadilec, psihopat, hazarder, genialen igralec snukerja, nikakor pa ne nujno v tem vrstnem redu. Zet, ki si ga ni želela nobena tašča in čigar nihanja v razpoloženju so zaznamovali iracionalni izbruhi norosti.
Ob in daleč stran od zelene mize. Zakaj je torej bil šampion ljudi? Kot prvo, ko je bil dober, je bil najboljši tam zunaj, ki pa se ni zadovoljil le z zmagovanjem in tekmovanjem, ampak se je čutil dolžnega tudi zabavati. Bil je rojen nastopač in zabavljač.
Predvsem pa je bil eden izmed njih, eden izmed ljudstva. Working Class Hero, kot je prepeval John Lennon, pa čeprav bi se o njegovih delovnih navadah dalo debatirati. A bil je ljudski, človeški, z vsemi slabostmi, pomanjkljivostmi in skušnjavami, ki se jim ni mogel oziroma ni hotel upreti.
"Star sem 25 let in zakaj ne smem početi stvari, ki jih počnejo petindvajsetletniki, mar morda zgolj zato, ker igram snuker," je ena izmed njegovih izjav, ki veliko povedo o življenjski filozofiji danes žal že pokojnega Higginsa. Ekscentričen, nekateri bi rekli nor, a tudi genialen in kot tak pogosto nerazumljen. Hodil je po robu, pogosto tudi prek njega. Krepko prek. Enfant terrible, čeprav je po pričevanju tistih, ki so mu bili blizu, znal biti tudi čudovit.
Ko je bil trezen, je bil prijeten možakar, a ko je pil, so vsi demoni udarili na plan. Ko je zvrnil nekaj kozarčkov vodke ali vrčkov njemu ljubega guinnessa preveč, je iz doktorja Jekylla na površje počasi prilezel gospod Hyde. Ko je izgubljal le še toliko bolj, izgubljati namreč ni znal.
BEZNICE BELFASTA
Svojega poklica se je izučil v zatemnjenih in zakajenih barih v zakotnih ter nemirnih ulicah Belfasta s cigareto in/ali vrčkom guinnessa v eni ter palico v drugi roki. V neizprosnih beznicah, kot je bila Jampot, kjer so jih tako imenovani "hustlerji", fantje, ki so služili drobiž in cigarete z igranjem snukerja ter biljarda, pogosto dobili s palico po glavi, pa tudi od tam posledično izvira naglica, s katero se je gibal okoli mize in s katero je pospravljal krogle.
"Star sem 25 let in zakaj ne smem početi stvari, ki jih počnejo petindvajsetletniki, mar morda zgolj zato, ker igram snuker," je ena izmed njegovih izjav, ki veliko povedo o življenjski filozofiji danes žal že pokojnega Higginsa. Ekscentričen, nekateri bi rekli nor, a tudi genialen in kot tak pogosto nerazumljen. Hodil je po robu, pogosto tudi prek njega. Krepko prek. Enfant terrible, čeprav je po pričevanju tistih, ki so mu bili blizu, znal biti tudi čudovit.
Ko je bil trezen, je bil prijeten možakar, a ko je pil, so vsi demoni udarili na plan. Ko je zvrnil nekaj kozarčkov vodke ali vrčkov njemu ljubega guinnessa preveč, je iz doktorja Jekylla na površje počasi prilezel gospod Hyde. Ko je izgubljal le še toliko bolj, izgubljati namreč ni znal.
BEZNICE BELFASTA
Svojega poklica se je izučil v zatemnjenih in zakajenih barih v zakotnih ter nemirnih ulicah Belfasta s cigareto in/ali vrčkom guinnessa v eni ter palico v drugi roki. V neizprosnih beznicah, kot je bila Jampot, kjer so jih tako imenovani "hustlerji", fantje, ki so služili drobiž in cigarete z igranjem snukerja ter biljarda, pogosto dobili s palico po glavi, pa tudi od tam posledično izvira naglica, s katero se je gibal okoli mize in s katero je pospravljal krogle.
"Ko je bog naredil Alexa Higginsa, je nato zavrgel "mušter". Bil je poseben igralec in nedvomno edinstven človek."
DENNIS TAYLOR
Vedno je moral biti na preži. Ni bil največji mojster svojega poklica, še manj najbolj trofejen, morda le najbolj talentiran, že samo s svojo pojavo pa je izžareval karizmo, zaradi katere je bil eden najbolj oboževanih mož svoje generacije, svojega športa. George Best, Marco Pantani in Paul Gascogine v iskanju vzporednic pridejo prvi na misel. Tragične, a hkrati tudi romantične figure, ki jim je poleg nespornega talenta skupno tudi nagnjenje h samouničevanju ter po navadi tudi prerana smrt.
"Gledal sem snuker le takrat, ko si igral ti," mu je ob smrti leta 2010 v spomin zapisal eden izmed armade navijačev. In ni jih bilo malo takih. "Poslušajte, nihče ni tako hiter kot jaz, nikogar ni privlačneje gledati kot mene. Sem Cassius Clay snukerja," se je bahato trkal po prsih.
BEST IN HIGGINS
Ni bilo prav daleč od resnice, nekateri denimo trdijo, da je bil snuker dolgočasen šport, pri katerem so pedantno urejeni možje v gledališkem vzdušju postopali ter šepetali okoli zelene mize, preden je vanj v začetku sedemdesetih kot meteor oziroma bolje rečeno hurikan udaril ekscentrični in energični Severni Irec ter vse postavil na glavo. Brez kravate, odpete srajce in nekonvencionalnega sloga je kršil številna pisana ter nenapisana pravila.
Bil je človek pred svojim časom, užival je v soju žarometov, rojen zabavljač, ki bi se v 21. stoletju, stoletju Floyda Mayweatherja in njemu podobnih nastopačev, znašel kot riba v vodi, v osemdesetih letih prejšnjega stoletja pa je oral ledino. Če je danes ta igra del železnega repertoarja televizijskega velikana Eurosporta in so njeni junaki na naslovnicah športnih časopisov, je bilo nekoč drugače, tudi oziroma predvsem po prihodu Higginsa in pozneje barvne televizije pa gredo zasluge za porast priljubljenosti in za zlata osemdeseta, ko je bila igra na vrhuncu popularnosti.
V svojem prvem letu med profesionalci (1972) je šel v slogu vzdevka do samega konca, postal je najmlajši svetovni prvaki v zgodovini igre, predvsem pa ji je prinesel glamur, kot ga je denimo George Best prinesel nogometu.
Primerjava z rojakom Bestom, petim Beatlom, je morda res še najbolj primerna. Bila sta odsev svojega mesta, Belfasta iz sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja. Nemirna, neprilagojena, nepredvidljiva, nista priznavala avtoritete in nista priznavala (nad)vlade. Vedno na robu eksplozije.
HIGGINS IN REED
Zgodbe o njegovih podvigih so že dolgo del urbane legende, prav tako njegove predstave s palico v roki. Ko je bil dober, je bil namreč najboljši tam zunaj. V neverjetnem ritmu je v igri na vse ali nič pospravljal krogle drugo za drugo, pa čeprav je zraven drugo za drugo v istem tempu po navadi pospravljal tudi v džus zakamuflirano vodko ter kadil cigareto za cigareto. Kot denimo v polfinalu svetovnega prvenstva leta 1982 proti dobremu prijatelju Jimmyju Whitu, ko je pod enormnim pritiskom, pri izidu 14:15 v igrah, uprizoril enega najboljših "breakov" vseh časov.
Serija 69 točk, o kateri je še danes govora in ki velja za eno najboljših serij v vsej zgodovini igre. "Edinkrat, ko ni pil, je bilo, ko je bil na vrsti za igro. Bil je brez dvoma najboljši igralec v pijanem stanju," se je leta pozneje skozi smeh spominjal White. V finalu je proti Rayu Reardonu le še dokončal delo, bil je to hurikan v svoji najboljši podobi, a bil je to tudi eden zadnjih vrhuncev genija iz Belfasta.
Odgovor, zakaj je bil "le" dvakrat svetovni prvak, bržkone tiči prav v pomanjkanju stabilnosti, tako v igri kot v zasebnem življenju. Bil je igralec velikih trenutkov, velikih serij, ne pa tudi konstantnosti, a prav v tem je tičal tisti bistveni del njegove privlačnosti, nikoli nisi vedel, kaj bo sledilo.
Toda samouničevalnost je počasi začela terjati davek, tako v "ringu" kot zunaj njega se je začel vse pogosteje zapletati v incidente. Sodniku je leta 1986 "prilepil čelno", tekmecu in prijatelju Dennisu Taylorju pa nekaj let pozneje zagrozil, da ga bo ob naslednjem obisku Severne Irske dal – ubiti. "Ni bilo zgolj to, tovrstne grožnje je bilo pri njem vedno treba vzeti z dobršno mero rezerve, a izrečene so bile tudi besede o moji družini. Besede, ki jih nisem in jih ne bom nikoli ponovil. In zaradi tega nisva govorila več let."
Eden redkih, s katerim sta skozi vsa leta ostala prijatelja, je bil Oliver Reed, filmski igralec, s katerim sta se pogosto podala na pivske turneje. Ena izmed številnih zgodbic denimo pravi, da sta nekoč uprizorila pivsko tekmovanje, v katerem je Reed med drugim popil koktejl iz čistila in ruma, Higgins pa mešanico viskija in vodice po britju.
OSEMINTRIDESET KILOGRAMOV
Po še enem incidentu, ko je sodnika boksnil v trebuh, se je v devetdesetih počasi poslovil od profesionalnega športa in se umaknil iz oči javnosti. Še vedno je pokadil po šestdeset cigaret na dan, bil je neozdravljivi hazarder, predvsem konji in konjske dirke so bili že od malega druga strast nesojenega džokeja.
"Alex je imel največ talenta od vseh igralcev, ki sem jih kadarkoli videl igrati. Pokazal nam je, kako bi se ta igra morala igrati."
RONNIE O'SULLIVAN
Štirje milijoni funtov, kolikor je zaslužil v karieri, so kmalu pošli, kot nekoč je za drobiž in cigarete znova igral z vsakim, ki se je bil pripravljen pomeriti z nekdanjim svetovnim prvakom, tudi telo pa je za vsa ta leta stresnega življenja in zlorabe tobaka ter alkohola izstavilo račun.
Konec devetdesetih je zbolel za rakom na grlu, kmalu sta od njega ostala le še kost in koža, čeprav je raka premagal, je ostal brez zob in glasu. Razen kakšnega sendviča tu in tam je bila edina "hrana" v njegovih zadnjih letih dobri stari guinness.
"Mnogi bi ga radi prikazali za večjega pijanca, kot je dejansko bil, mislim, da ga je poleg volje prav to tudi obdržalo pri življenju ves ta čas. Vsi ti guinnessi," je dejal White, čemur do neke mere pritrjuje tudi Higginsova hčerka Lauren: "Moj oče ni bil kroničen pijanec, bil je zmeren pivec, kar najbrž spada k poslu, s katerim se je ukvarjal. Stavljenje je bil po mojem mnenju tisti večji problem."
Stavil je bojda na vse in vsakogar. In izgubljal. "Po navadi je stavil vse, kar je imel v žepu, vključno z drobižem. Na koncu večera si je po navadi moral sposoditi denar za vlak, bil je obupen hazarder, mislim, da ni dobil ene same samcate stave v življenju," se spominja menedžer Barry Hearn.
Tako kot zvesti "komapnjon" Reed se je poslovil v 61. letu starosti. Ko so ga 24. julija 2010 našli mrtvega, je truplo tehtalo bojda le 38 kilogramov. Kakor je živel, bi izžel dve telesi, ne le enega. Na ulicah Belfasta se mu je med pogrebnim sprevodom podobno kot pet let pred tem ob smrti Georgea Besta še zadnjič poklonilo in mu zaploskalo več deset tisoč rojakov.
Konec devetdesetih je zbolel za rakom na grlu, kmalu sta od njega ostala le še kost in koža, čeprav je raka premagal, je ostal brez zob in glasu. Razen kakšnega sendviča tu in tam je bila edina "hrana" v njegovih zadnjih letih dobri stari guinness.
"Mnogi bi ga radi prikazali za večjega pijanca, kot je dejansko bil, mislim, da ga je poleg volje prav to tudi obdržalo pri življenju ves ta čas. Vsi ti guinnessi," je dejal White, čemur do neke mere pritrjuje tudi Higginsova hčerka Lauren: "Moj oče ni bil kroničen pijanec, bil je zmeren pivec, kar najbrž spada k poslu, s katerim se je ukvarjal. Stavljenje je bil po mojem mnenju tisti večji problem."
Stavil je bojda na vse in vsakogar. In izgubljal. "Po navadi je stavil vse, kar je imel v žepu, vključno z drobižem. Na koncu večera si je po navadi moral sposoditi denar za vlak, bil je obupen hazarder, mislim, da ni dobil ene same samcate stave v življenju," se spominja menedžer Barry Hearn.
Tako kot zvesti "komapnjon" Reed se je poslovil v 61. letu starosti. Ko so ga 24. julija 2010 našli mrtvega, je truplo tehtalo bojda le 38 kilogramov. Kakor je živel, bi izžel dve telesi, ne le enega. Na ulicah Belfasta se mu je med pogrebnim sprevodom podobno kot pet let pred tem ob smrti Georgea Besta še zadnjič poklonilo in mu zaploskalo več deset tisoč rojakov.
