Peterico dirk, spomladanske Milan–San Remo, Po Flandriji, Pariz–Roubaix in Liege–Bastogne–Liege ter jesensko Po Lombardiji. Vsaka zgodba zase, vsaka s svojimi junaki in legendami, le trojica pa ve, kako je zmagati na vseh petih.
Od festivalskega San Rema do neizprosnih granitnih kock Belgije in Francije, brutalnih ardenskih vzpetin in obupnega vremena, pa do jesenske dirke padajočega listja. Z vsem spoštovanjem do Gira, Vuelte in seveda matere vseh dirk, tritedenskega spektakla, imenovanega Tour de France, a za marsikaterega ljubitelja kolesarstva so prav te enodnevne klasike tista prava stvar.
Najboljši slovenski rezultat ima še vedno v lasti Jani Brajković, ki je jeseni 2008 dirko Po Lombardiji končal na drugem mestu, zaostal je le za Italijanom Damainom Cunegom.
Že z zmago na eni se za vedno vpišeš v kolesarske anale, zmage na vseh petih monumentih, neke vrste kolesarska različica teniškega grand slama oziroma osvojitev vseh štirinajstih osemtisočakov, če se izrazimo še v alpinističnem žargonu, pa ima le peščica kolesarjev.
Pravzaprav primerjava ni ravno najboljša, medtem ko se je na vseh štirinajst osemtisočakov do danes povzpelo 33 posameznikov in se s kariernim teniškim grand slamom ponaša sedemnajsterica ljudi, ima vseh pet monumentov za pasom zgolj trojica kolesarskih velikanov. Zanimivo ali pa tudi ne, glede na to da gre za veliko kolesarsko nacijo, vsi trije so po narodnosti Belgijci. Legende, katerih imena so sama po sebi dovolj zgovorna in ki sama po sebi morda še najbolj zgovorno pričajo, za kakšen dosežek epskih razsežnosti dejansko gre.
Zgodba zase je bil seveda Merckx, ki ima v svojih vitrinah kar 19 zmag z monumentov, ne le to, je edini, ki je osvojil tri v eni sezoni, še več, ta za današnje čase nestvaren dosežek mu je uspel kar štirikrat (1969, 1971, 1972, 1975). Bil je edini, ki je lahko v eni sezoni oziroma v razmiku le nekaj tednov zmagal na dveh tako različnih dirkah, kot sta Pariz–Roubaix in Liege–Bastogne–Liege.
Nihče mu ni prišel niti blizu, je največji vseh časov, tudi kar zadeva klasike, tisti bolj zlobnih jezikov pa bi ob tem pomenljivo dejali, da je imel tudi oziroma predvsem najmočnejši želodec, da je lahko prebavil marsikaj.
Še nekateri so bili blizu temu kolesarskemu grand slamu, boleče blizu, nihče pa najbrž ne bolj kot Irec Sean Kelly, še en jekleni mož, čigar težko zamenljiv – in včasih tudi težko razumljiv – glas lahko dandanes slišite med prenosom kolesarskih dirk na Eurosportu. Kralj klasik v osemdesetih letih prejšnjega stoletja ima v svojem bogatem življenjepisu, reci in piši, devet monumentov, a eden izmed peterice se mu je vztrajno izmikal.
Kar je bil za Ivana Lendla Wimbledon, če se še enkrat vrnemo na teniške terene, to je bila za na neizprosni irski kmetiji vzgojenega Kellyja dirka Po Flandriji. Žilav možak jeklene volje, o katerem je krožila anekdota, mit, da si je, medtem ko so drugi zjutraj pred dirko preklinjali ob pogledu na slabo vreme, od zadovoljstva mel roke, kar leta pozneje sicer vidi malce drugače.
"Vladalo je prepričanje, da sem si želel slabo vreme, da sem celo užival v njem, a seveda ni bilo tako. Nihče ne mara biti premražen in premočen, le moje telo se je bolje spoprijemalo s tovrstnimi pogoji kot marsikatero drugo. Tudi jaz sem bil v slabem vremenu nesrečen in zagrenjen, a kljub temu sem lahko pošteno pritiskal na pedala," se v svoji avtobiografiji Lakota spominja danes 58-letni Irec.
Nekajkrat je bil blizu, da bi sklenil krog in se prebil v posvečeni krog, nikoli pa bolj kot leta 1984, ko je v taktičnem boju z domačini Belgijci potegnil kratko in v cilj pripeljal "samo" kot drugi. Pa potem še enkrat leta 1986 in še enkrat leta 1987, kolesarski bogovi mu niso dovolili, ni mu bilo usojeno.
Specializacija je naredila svoje, na granitnih kockah krvavi pot potijo v veliki meri drugi kolesarji kot pa tisti, ki se nato nekaj tednov pozneje spopadajo z ardenskimi klanci in nemalokrat brutalnim vremenom. Povedano drugače, čeprav so Tornado Tom Boonen (7 zmag), Spartak Fabian Cancellara (7) in ardenski merjasec Philippe Gilbert (3) znali pustošiti na nekaterih monumentih, pa se z drugimi niso nikoli resneje spogledovali oziroma so se jim izognili v velikem loku.
Nekateri upe zdaj polagajo v noge 27-letnega Norvežana Alexandra Kristoffa, ki je zmagi na lanski dirki Milan–San Remo v nedeljo na impresiven način dodal še dirko Po Flandriji in je med favoriti tudi za nedeljski pekel severa, kot se glasi eden izmed številnih vzdevkov razvpite dirke po neštetokrat prekletih kockah od Pariza do Roubaixa.
Je pa seveda po drugi strani veliko vprašanje, kako se bo oziroma bi se robustni severnjak odrezal na bolj hribovitih dirkah Liege–Bastogne–Liege in Po Lombardiji, ko na svoj račun pridejo bistveno lažji in vožnje navkreber vajeni kolesarji. Spet drugi verjamejo, da bi četrti z vsemi petimi nekoč lahko bil Peter Sagan, a Slovak kljub nespornemu potencialu in sedmim uvrstitvam med najboljših šest nima še niti ene zmage in do danes ni upravičil ne visokih pričakovanj ne ene najvišjih plač v svetu kolesarstva.
In čeprav so rekordi zato, da se jih ruši, mejniki pa zato, da se jih prestavlja, belgijski trio iz prejšnjega stoletja še nekaj časa ne bo dobil družbe. "Ne," možnost, da bi se kakšen od aktualnih kolesarjev prebil v posvečeni krog, odločno zavrača tudi Martin Hvastija. "Dirke so si preprosto preveč različne, specializacija je naredila svoje. Tam zunaj ni enega takšnega absolutnega kolesarja."
"Nisem sicer nastopil na vseh, dirke Liege–Bastogne–Liege denimo nisem nikoli vozil, tudi za moj profil kolesarja je bila pretežka (smeh). Ostale sem, največja je Po Flandriji, o tem ni dvoma, najtežja oziroma najtežja za zmagati je zaradi svoje surovosti, brutalnosti sicer Pariz–Roubaix, a vzdušja se ne da primerjati," še dodaja športni direktor reprezentance, ki tudi ne verjame, da bi lahko kdo izmed slovenskih kolesarjev v bližnji prihodnosti izboljšal drugo mesto Janija Brajkoviča na dirki Po Lombardiji iz leta 2008, kar je najboljša slovenska uvrstitev na monumentih. "Veliko sem v preteklosti računal na Grego Boleta, a očitno v zadnjih letih ni prišel do te ravni oziroma je krenil v neko drugo smer. Težko rečem, morda Simon Špilak, a v poštev pride seveda samo Liege–Bastogne–Liege in morda še dirka Po Lombardiji, drugod ne. Mogoče v prihodnosti Luka Piberbnik, a 21-letnik seveda potrebuje še nekaj let kaljenja."
Kdorkoli že bo, moral bo biti kolesar ekstra kategorije. Z veliko naklonjenostjo boginje Fortune. Vseeno pa se zdi v tem trenutku neprimerno večja verjetnost, da bo Slovenec zmagal na eni izmed petih klasik, kot pa da bo eden izmed kolesarjev zmagal na vseh petih klasikah.
Kanibal Eddy Merckx
Profesionalna kariera: 1965–1978
Skupaj monumentov: 19
Zmage na dirki Milan–San Remo: 7 (1966, 1967, 1969, 1971, 1972, 1975, 1976)
Zmage na dirki Po Flandriji: 2 (1969, 1975)
Zmage na dirki Pariz–Roubaix: 3 (1968, 1970, 1973)
Zmage na dirki Liege–Bastogne–Liege: 5 (1969, 1971, 1972, 1973, 1975)
Zmage na dirki Po Lombardiji: 2 (1971, 1972)
Brez dvoma največji vseh časov, osvojil je vse, kar se je osvojiti dalo, marsikatero dirko tudi večkrat. Zaradi nepotešljive lakote po zmagovanju so mu pravili Kanibal, v celotni zgodovini ni bilo bolj dominantnega kolesarja, kot pa je bil Belgijec, ki je v svojih najboljših letih zmagal na več kot tretjini dirk, na katerih je startal. Prvo veliko zmago je vknjižil na Milan–San Remo leta 1966, zadnjo veliko pa na isti dirki desetletje pozneje, vmes ... Vmes pa vse in še več. Njegovi rekordi bodo še leta in leta ostali nedotakljivi.
Cigan Roger De Vlaeminck
Profesionalna kariera: 1969–1984
Skupaj monumentov: 11
Zmage na dirki Milan–San Remo: 3 (1973, 1978, 1979)
Zmage na dirki Po Flandriji: 1 (1977)
Zmage na dirki Pariz–Roubaix: 4 (1972, 1974, 1975, 1977)
Zmage na dirki Liege–Bastogne–Liege: 1 (1970)
Zmage na dirki Po Lombardiji: 2 (1974, 1976)
Specialist za klasike, bržkone največji v svoji generaciji. Rojen v družini potujočih trgovcev z oblačili, zaradi česar se ga je oprijel vzdevek Gypsy, Cigan, še bolj zgovoren pa je vzdevek, ki ga je dobil leta pozneje. Gospod Pariz Roubaix, ni bilo namreč kolesarja, ki bi na peklu severa beležil boljše rezultate, pravzaprav se zdi njegova statistika na morda celo najbolj razvpiti klasiki nestvarna. Prevozil jo je štirinajstkrat, odstopil le enkrat, bil štirikrat prvi, štirikrat drugi in enkrat tretji, nikoli pa ni bil slabši kot sedmi. Skrivnost uspeha? Sijajno obvladovanje kolesa, izjemne fizične sposobnosti in seveda nemala naklonjenost boginje Fortune.
Rik II. Rik Van Looy
Profesionalna kariera: 1953–1970
Skupaj monumentov: 8
Zmage na dirki Milan–San Remo: 1 (1958)
Zmage na dirki Po Flandriji: 1 (1977)
Zmage na dirki Pariz–Roubaix: 3 (1961, 1962, 1965)
Zmage na dirki Liege–Bastogne–Liege: 1 (1961)
Zmage na dirki Po Lombardiji: 1 (1959)
Prvi, ki mu je uspelo zmagati na vseh monumentih. Kralj klasik, zmagal je na praktično vsaki omembe vredni enodnevni dirki, ob tem pa je zbral še 37 etapnih zmag na Touru, Giru in Vuelti. Njegova kariera je bila stisnjena med dve drugi belgijski kolesarski legendi, Rika Van Steenbergena in Eddyja Merckxa, urbana legenda pa pravi, da je prav zaradi prvega tudi zaplul v profesionalne vode. Ko je namreč v domačem kraju na kolesu razvažal časopis, naj bi ga sosedje zaradi podobnega imena zbadali s slovitim predhodnikom. In iz tega zbadanja se je rodil Rik II.
