Sobotna dežurstva so bila že skoraj povsem sivolasemu uradniku najbolj neznosna, toda tolažil se je, da si bo lahko kmalu privoščil mlado tuno, počasi kuhano v sladko-kisli omaki s čebulo in kisom; torej čisto pravo kalabrijsko poslastico.
Ko je pospravil mizo in v roko že prijel klobuk je, tik preden bi slednjega poveznil na glavo, zazvonil telefon. "Ah, kaj je zdaj," je nejevoljno zamrmral. "Signor, incidente stradale. Abbiamo bisogno di lei. C'e una salma sulla strada," je hitel razlagati glas na drugi strani telefonske linije.
Toda nogometaševa družina se ni predala. Leta in leta so ob pomoči številnih enako mislečih zbirali dokaze, preiskovali nesrečneževo smrt in lani dosegli, kar so želeli: policija je na novo odprla primer, temeljito proučila zbrane dokumente in prišla do drugačnega sklepa. Bergamini ni storil samomora.
Prometna nesreča. Truplo na cesti. "Res me potrebujejo," si je dejal, si nadel plašč in odhitel v hladno, deževno noč. Kar je tistega davnega leta 1989 nekomu pokvarilo sobotni večer, je pozneje postala ena največjih skrivnosti italijanskega nogometa, ki – dobrih 25 let pozneje – še naprej ostaja brez odgovora. Kaj se je torej zares zgodilo na 401. kilometru avtoceste SS 106 Jonica med Reggio di Calabrio in Tarantom?
Devetdeseta leta preteklega stoletja so bila zlata leta italijanskega nogometa. Številna okolja po vsem Apeninskem polotoku so cvetela, klubi so se kopali v denarju, nogometaši so bili drago plačani zvezdniki, ki so se prevažali v najelitnejših avtomobilih.
Leta 1988 je čisto prava nogometna evforija zajela tudi Cosenzo, mesto na jugu Italije, saj se je tamkajšnja ekipa po dolgih 27 letih spet prebila v drugo italijansko ligo. Za klub, ki nikdar ni igral med elito, je bil to odmeven dosežek. Na odločilni tekmi v tretjeligaški konkurenci je bilo kar 24 tisoč gledalcev, na krilih evforije pa so nogometaši leteli tudi v naslednji sezoni.
Tedaj je Cosenza med vsemi klubi zbrala največ zmag, a vseeno zasedla "le" šesto mesto in tudi po zaslugi ogromno nesrečnih dogodkov ostala brez dosežka, ki bi za vse večne čase ostal zapisan v zgodovino. Ne glede na vse je optimizem po sezoni, ki še danes velja za morda najboljšo v zgodovini kluba, še naprej preveval krajane tega mesta v Kalabriji.
Ob vnovičnem ogledu kraja dogodka, je v oči bodlo še nekaj: na kraju, kjer naj bi tovornjak zbil 27-letnika, je bilo bolj malo krvi. Precej več pa na počivališču, kjer je nogometaš parkiral svojega maseratija.
"Naslednja sezona bo naša!" so se hrabrili. Dokler se 18. novembra 1989 ni zgodilo nekaj, kar je prijetno, sproščeno in z nogometom zasvojeno mesto pahnilo v depresijo, nočno moro, ki se za nekatere niti danes, skoraj tri desetletja pozneje, še vedno ni končala.
ČISTO PRAVA SRHLJIVKA
Eden tistih, ki so bili tedaj najzaslužnejši za občuten in do danes bržčas zadnji takšen dvig nogometne evforije v Cosenzi, je bil tudi Donato Bergamini. Ali Denis, kot so ga klicali vsi – sorodniki, prijatelji, soigralci, navijači. Svetlolasi in dolgonogi vezist iz Argente na severu Italije je bil pridna mravljica, zanj nobena žoga ni bila izgubljena.
Ne, res ni bil zvezdnik v pravem pomenu besede, a so ga imeli v Cosenzi radi. In nadrejeni in navijači. Pa tudi soigralci; bil je namreč zabavljač, ki je bil takoj za vsako neumnost. Nekoč je pred eno od tekem vsem soigralcem odrezal spodnji del nogavic …
Toda tisti, ki so mu bili najbližje, so poleti leta 1989 opazili, da se je praktično čez noč spremenil. Postal naj bi mirnejši, bolj zaprt vase. Večkrat naj bi ga zalotili, kako zatopljen v svoje misli zre nekam predse. Na "prvo žogo" je bil odgovor preprost: jezen je, ker je uprava Cosenze zavrnila ponudbi Parme in Fiorentine za njegov sanjski prestop v prvo ligo.
Carlo Petrini je mnogo let pozneje napisal knjigo o Bergaminiju, v kateri zagovarja tezo, da je nesrečnež tako ali drugače vedel preveč, za kar je plačal najvišji mogoči davek. Umorili so ga in to prikazali kot samomor, zatrjuje.
A ko so nato tiste deževne sobote sredi novembra na avtocesti nedaleč stran od idiličnega turističnega kraja Roseto Capo Spulico našli povoženo moško truplo in ko je malce zatem postalo jasno, da je nesrečnež zvezdnik Cosenze Bergamini, se je začel pisati triler oziroma čisto prava srhljivka, ki pa toliko in toliko let pozneje še vedno ni dobila epiloga.
SRCE, NE TELO
Sprva se je zdelo, da gre za preprosto zadevo. Bergamini je izgubil voljo do življenja, na prometni avtocesti smrti (tak vzdevek so ji nadeli zaradi neverjetno visokega števila prometnih nesreč) je prestopil ograjo in se vrgel pod tovornjak znamke Fiat Iveco 180. Ta ga je nato za seboj vlekel slabih sto metrov, ko se je ustavil, nesrečnežu ni bilo več pomoči. Ko je postalo jasno, da obstaja celo priča, ki lahko potrdi takšno zgodbo, je bilo dvomov še manj.
"Zadrl se je, da mi zapušča srce, ne telo, in se vrgel pod kamion," je v solzah razlagala priča, mlado dekle po imenu Isabella Interno. Z Bergaminijem je bila v ljubezenskem razmerju, zato je bila v očeh odgovornih kredibilna priča.
Verjeli so ji in o njeni zgodbi ni podvomil skoraj nihče. Dejala je, da se je Bergamini naveličal življenja v Italiji, igranja nogometa za Cosenzo. Tistega usodnega dne ji je dejal, da se želi dobiti z njo na samem in se pogovoriti o nečem resnem. Ko sta se z njegovim prestižnim maseratijem ustavila na obcestnem počivališču, jo je začel prepričevati: "Pobegni z mano. Greva iz Italije. Ti se z avtom vrni v Cosenzo, jaz bom stopal do Taranta. Dobiva se v Grčiji."
SOIGRALEC, KI JE VRSTO LET POZNEJE PRISTAL V ZAPORU
"Če bi mi Denis vsaj zaupal, kaj ga je mučilo. Poznam vplivne ljudi, ki bi v trenutku poskrbeli, da bi njegove težave izginile," naj bi na pogrebu nesrečnega Donata Bergaminija njegovemu očetu Domiziu dejal Michele Padovano. Slednji je tedaj veljal za izjemnega napadalca, ki je po slovesu od Cosenze dejansko naredil dobro kariero. Bil je celo v Juventusu, igral je v Angliji, enkrat je nastopil za italijansko reprezentanco. Toda leta 2006 si je povsem uničil na igrišču ustvarjen ugled: policija ga je aretirala zaradi tihotapljenja ogromnih količin hašiša, zaradi česar je bil nato obsojen na skoraj devet let zaporne kazni.
Toda Isabella nad tem ni bila navdušena. Prepričevala ga je, naj si premisli, naj ostane, da se bo vse uredilo. Ko je imel vsega dovolj, naj bi po njenih besedah stopil iz avta in se kljub dežju brez plašča zapodil proti bližnji cesti. Sprva je mislila, da bo poskušal dobiti prevoz do Taranta, nakar ji je zakričal tiste zlovešče besede in se vrgel pod tovornjak.
Šofer slednjega Raffaele Pisano je predstavil svojo plat in bolj ali manj potrdil njene besede: "Ko sem ga opazil, sem divje pohodil zavoro, ampak bilo je prepozno. Ko se je tovornjak ustavil, sem stekel ven in nesrečnežu poskušal pomagati, toda zaman." Policija je hitro prišla do zaključka: samomor.
KLIC, KI GA JE PRETRESEL
Vse lepo in prav, a kaj ko se je na prvi pogled čisto prava tragična zgodba depresivnega možakarja dokaj hitro začela neverjetno zapletati. Sprva so sumničavi postali nogometaševi najbližji. Ko so se želeli še zadnjič posloviti od svojega ljubljenega Denisa, so jim svetovali, naj raje ne dvigujejo rjuhe, s katero je pokrit, saj so poškodbe grozljive. Ampak glej ga, zlomka: menda ga je zbil tovornjak, menda ga je za seboj vlekel skoraj sto metrov, toda na obrazu niti praske!
Ko so nato očetu predali sinovo lastnino, se je najbolj začudil ob pogledu na uro, ki se kljub silovitemu trku ni razbila in je še naprej normalno delovala, in verižico, ki je bila brez ene praske. Pa čevlji … Povsem čisti, čeprav naj bi v dežju brodil po blatu ob cesti.
"Kako je to mogoče?!" si je oče belil glavo in si sam pri sebi ves čas ponavljal: "Nekaj ni v redu, nekaj smrdi." Ob vnovičnem ogledu kraja dogodka, je v oči bodlo še nekaj: na kraju, kjer naj bi tovornjak zbil 27-letnika, je bilo bolj malo krvi. Precej več pa na počivališču, kjer je nogometaš parkiral svojega maseratija.
Ko se je nato javil še Bergaminijev soigralec in njegov tedaj najboljši prijatelj Michele Padovano, je vse skupaj postalo še bolj sumljivo: "Bili smo v karanteni, popoldne smo načrtovali ogled filma v kinu. Vse je bilo povsem normalno, dokler ni prejel klica. Ko je odložil slušalko, je bil bled v obraz. Nekaj ga je vidno pretreslo, bil je zmeden, jecljal je. Kmalu zatem je odhitel neznano kam. In nikdar več ga nisem videl."
Padovano je policiji zaupal, da je telefon zazvonil okoli 15.30, drugi soigralec Sergio Galeazzi je dodal, da je Bergamini bazo zapustil okoli 16. ure. Menda celo v družbi dveh neznanih moških. Nogometaševo dekle pa je trdilo drugače.
NAVIJAČI COSENZE GA NISO POZABILI
Del tribune stadiona v Cosenzi, na katerem so najzvestejši navijači, nosi ime po Donatu Bergaminiju. V garderobnih prostorih stoji nogometašev kip, že večkrat v zadnjih letih so navijači paradirali po Cosenzi in od odgovornih zahtevali natančnejše odgovore o nenavadni smrti nogometaša. Njegova podoba hkrati krasi številne grafite po Cosenzi, navijači pa med tekmami še vedno prepevajo pesmi, s katerimi skrbijo, da spomin na Donata Bergaminija nikdar ne bo zbledel.
Pojasnilo je, da je bil Bergamini tisti, ki je okoli 16. ure poklical njo. Prosil jo je, ali bi se lahko dobila, češ da ji mora povedati nekaj pomembnega. Malce zatem jo je pobral in nato naj bi bila skupaj do približno 19.15, ko naj bi se zgodilo, kar naj bi se.
In kljub vsem sumom je ostalo pri tem. Skoraj trideset let pozneje danes poročena mati dveh otrok Isabella še naprej vztraja pri svoji zgodbi. Kakor voznik tovornjaka z mandarinami Raffaele, ki so ga dvakrat obtožili uboja iz malomarnosti, a niti enkrat obsodili.
MENDA JE VEDEL PREVEČ
Toda nogometaševa družina se ni predala. Leta in leta je ob pomoči številnih enako mislečih zbirala dokaze, preiskovala nesrečneževo smrt in lani dosegla, kar je želela: policija je na novo odprla primer, temeljito proučila zbrane dokumente in prišla do drugačnega sklepa: Bergamini ni storil samomora.
Ko ga je povozil tovornjak, je bil že mrtev! Toda kaj to pomeni? Ga je nekdo umoril že pred tem? In kdo? In kako? Hja, na to pa še vedno nihče nima odgovora. Ni bil samomor, kaj se je zgodilo, pa nihče ne ve.
A po Kalabriji že vrsto let kroži nekaj morebitnih scenarijev. Eden gre nekako takole: Bergaminijevo dekle je bilo tesno povezano z lokalnim kriminalcem Francescom Sprovierijem. Ko je želel nogometaš po več mesecih prerekanja prekiniti zvezo z njo, tega ni mogla prenesti. Poklicala je prijatelja in ga prosila za krvavo uslugo. In jo dobila. Sprovieri naj bi Bergaminija umoril in "rešil dekletovo čast".
Govori se tudi, da naj bi Bergamini nekaj let tesno sodeloval s kriminalci in jim pomagal tihotapiti prepovedana mamila na gostovanjih po vsej Italiji oziroma predvsem na bogatem severu. Ko naj bi imel tega dovolj, je menda zagrozil, da bo vse razkril policiji, za kar so ga dokončno utišali.
A to še ni vse; tretja teorija zarote pravi, da je Bergamini izvedel, da nekateri njegovi soigralci iz Cosenze pomagajo kriminalcem pri prirejanju rezultatov. Medse naj bi vabili tudi Bergaminija, toda slednji naj bi želel namesto tega obvestiti odgovorne in razkrinkati nepridiprave. Pa so mu "nadeli zanko okoli vratu in jo zategnili".
Carlo Petrini je mnogo let pozneje napisal knjigo o Bergaminiju, v kateri zagovarja tezo, da je nesrečnež tako ali drugače vedel preveč, za kar je plačal najvišji mogoči davek. Umorili so ga in to prikazali kot samomor, zatrjuje. Celo v Kalabriji se že vrsto let širi ustno izročilo, da je Bergaminija "pospravila" mafija. Toda zakaj? Toda kdo? Toda kako?
Vse to skoraj trideset let pozneje še vedno ostaja zavito v gosto meglo skrivnosti. Nihče nič ne ve, nihče noče ničesar povedati, vsi vpleteni že ves čas ponavljajo iste besede. Morda res zato, ker je nesrečnež pač storil samomor? Ali pa se v ozadju dejansko skriva zarota?
Marsikdo je prepričan, da pravega odgovora ne bomo dobili nikdar. In da bo Bergaminijeva usoda za vse večne čase ostala ena največjih skrivnosti italijanskega nogometa.
