Petinštiridesetletni Polzeljan se je po koncu kariere odločil za trenerski posel in od leta 2007 v domovini vodil Dravo, Domžale, Olimpijo, Muro, Dravinjo, Rudarja, Radomlje in Aluminij. Pred začetkom letošnje sezone se je odpravil s trebuhom za kruhom in prevzel vodenje poljskega tretjeligaša Legionovie. Ta domuje v mestu z imenom Legionowo, ki leži v bližini Varšave. To ni njegova prva izkušnja s tujino, saj je v prvi polovici leta 2012 delal v Makedoniji, kjer je bil šef strokovnega štaba pri Rabotničkem iz Skopja.
Kako je prišlo do tega, da ste se pred začetkom sezone odločili kariero nadaljevati na Poljskem?
Prek menedžerja sem bil že dalj časa v igri za odhod v poljsko tretjeligaško tekmovanje, ampak se to sprva ni zgodilo. Zdaj pa je prišlo do realizacije dogovora in takoj sem zavihal rokave ter začel delati.
V preteklosti je na Poljskem delovalo precej košarkarskih trenerjev, zato slovenski strokovnjaki tam niso neznanka.
Res je. Dejstvo je, da je Poljakov 42 milijonov, potem vemo, koliko je nogometnih trenerjev, ki jih je tako ali tako največ po vsem svetu, zato se je zelo težko prebiti sem. Na Poljskem je od košarkarskih trenerjev trenutno Sašo Filipovski, ki dela v Zieloni Gori, kjer je direktor Walter Jeklin.
Se Slovenci kaj družite med sabo?
Imam Walterjevo številko, ampak ga še nisem utegnil poklicati. Poznava se že s Polzele. Ko sem prišel, sem imel zelo veliko dela, ker se je ekipa na novo oblikovala. V petih tednih sem imel na voljo 63 igralcev, ki sem jih moral selekcionirati. Lahko si mislite, da takrat nisem imel časa za nič drugega.
ROBERT PEVNIK
rojen: 18. februar 1969
država: Poljska (Legionowo)
šport: nogomet
klub: Legionovia
Ste imeli v tistem času tudi kakšne druge ponudbe?
Nekaj se je dogajalo v Sloveniji in tudi drugih državah, ampak poljska ponudba je bila najbolj konkretna. Ko se je to dogajalo, sem bil ravno z družino na morju. Zato je bilo vse skupaj malo težko. Ko sem se odločil, ni bilo več vrnitve.
Kako ste se navadili na življenje v Legionowu, se precej razlikuje od življenja v Sloveniji?
Življenje je zelo podobno kot v Sloveniji. Prva dva meseca nisem imel časa za privajanje na novo okolje, saj sem bil ves čas na relaciji stanovanje–trening. Ko se je začelo prvenstvo, sem imel nekaj več časa tudi za druge stvari in za obisk bližnje Varšave. Dobro sem se navadil in prilagodil na tukajšnje življenje. V primerjavi s Slovenijo obstaja ena očitna razlika, in sicer je tu življenje veliko cenejše kot pri nas. Nisem pa pričakoval, da se je Poljska tako razvila, nad tem sem kar malo presenečen. Vendar nisem prišel sem, da bi igral turista, prišel sem, da bi si ustvari ime in se prebil naprej.
Ste imeli kaj težav s komunikacijo?
Seveda sem imel težave. Učil sem se nemščino in angleščino, v klubu pa bolj malo znajo angleško. Vendar zdaj težav ni več, že kar dobro sem se naučil poljščine, tudi na novinarskih konferencah sem se trudil govoriti v njihovem jeziku. Ko mi je malo zmanjkalo, sem si pomagal z angleščino, malo sem mešal, ampak zdaj je tudi to že za mano. Lahko povem, da imam danes dve uri poljščine in da mi jezik ne predstavlja več problema. Treba je napredovati in prva stvar je, da se naučiš jezika države, v kateri delaš. Če bi vedel, da bom šel na Poljsko, bi se poljščino naučil že prej. Ko domačini vidijo, da se trudiš z njihovim jezikom, te bolj spoštujejo, tudi če narediš kakšno napako. Poljščine sicer še ne obvladam povsem, ampak lahko v njej dam intervju in po tekmi povem bistvo. Pa tudi bolje je, da ne filozofiram preveč. Še skregati se ne znam, kar je pa še boljše. (smeh)
Se da normalno preživeti z angleščino ali nemščino?
V prvi ligi je verjetno nekoliko drugače, tam več govorijo angleško. Tukaj imamo veliko mladih igralcev, zato je nekaj malega možnosti, da se da preživeti z angleščino, z nemščino pa ne. Še najbolje je, da se naučiš poljsko. (smeh)
Kakšno mesto je Legionowo?
Legionowo leži na obrobju Varšave, je novo mesto, moderno, na novo zgrajeno, ki ima tudi stari del. Zelo močno je na športnem področju. Poleg nas so tu še rokometaši, ki se borijo za uvrstitev v prvo ligo, odbojkarice pa so že v njej. Naš stadion sprejme 2250 ljudi, zdaj čakajo, da ga pokrijejo in namestijo reflektorje. Poleg njega je dvorana, ki sprejme 4500 ljudi.
Najpopularnejši šport v državi je nogomet.
Res je, zelo priljubljena je tudi odbojka, sploh odkar so Poljaki postali svetovni prvaki. V Legionowu je največ zanimanja za odbojko, ampak tudi mi imamo svoje navijače, nogomet je bil vedno med pomembnejšimi. Poleg naštetega sta na Poljskem priljubljena še košarka in spidvej.
V katerem delu mesta živite?
Živim bolj na obrobju mesta, v novozgrajenem naselju dva kilometra iz Legionowa.
Živite v stanovanju ali hiši?
Imam zelo lepo stanovanje v bloku. Do Varšave pa imam približno 15 kilometrov.
Vam je stanovanje priskrbel klub ali ste ga morali poiskati sami?
To mi je uredil klub, ki tudi plačuje najemnino.
Legionowo leži na obrobju Varšave, je novo mesto, moderno, na novo zgrajeno, ki ima tudi stari del. Zelo močno je na športnem področju.
Kako veliko je stanovanje in koliko znaša najemnina?
Stanovanje je veliko 66 kvadratnih metrov, glede najemnine pa nimam pojma, saj je ta povsem v domeni kluba.
Ali sosedi vedo, da ste nogometni trener?
Seveda vedo, naše tekme se prenašajo na lokalni televiziji in prek spleta. Tako da vedo. Kadar izgubljamo, me malo čudno gledajo, kadar zmagujemo, me pa pozdravijo in povabijo na kavico. (smeh)
Vas ljudje prepoznajo, če se sprehodite po mestu?
Seveda, to je majhno mesto in vedo, kam hodiš na kavo ali če greš na pivo, zato je treba biti pazljiv. Ampak po navadi, če se kam gre, se gre v Varšavo, v milijonskem mestu si pa le eden izmed obrazov. (smeh)
Imate na voljo klubski avto?
Da.
Kakšni vozniki so Poljaki?
Mislim, da se je tukaj promet kar umiril, včasih je bilo bolj divje. Gradijo se nove avtoceste. Zdi se mi, da je tu policija precej bolj rigorozna. Ljudje se veliko vozijo s taksiji, ne privoščijo si, da bi se vinjeni usedli za volan. Treba je biti pazljiv in pri tem policija nima milosti.
So vas že kdaj ustavili policisti?
Ne, niso me še ustavili.
Koliko stane liter bencina?
Mislim, da je liter bencina za okoli 30 centov cenejši kot pri nas, vendar cena goriva ni enaka na vseh bencinskih servisih. Treba je vedeti, kam se splača iti po gorivo.
Kako so urejene ceste po državi?
V Sloveniji niso povsod v najboljšem stanju in tako je tudi na Poljskem. Glavne povezave proti Nemčiji, Češki, Ukrajini so zelo urejene. Izboljšujejo pa tudi druge ceste. Na primer avtoceste Varšava–Gdansk, Varšava–Vroclav, Varšava–Poznan so trenutno brezplačne, na njih se ne plača cestnine. Plača se jo le na glavni cesti proti Nemčiji, pa še to ni drago.
Nič neprijetnega se mi ni zgodilo, kar je res dobro. Še najbolj neprijetna izkušnja je, ko izgubiš tekmo. (smeh)
Ste se na Poljskem srečali s kriminalom? Ste doživeli kakšno neprijetno izkušnjo, ki ni povezana z nogometom?
Za zdaj se mi ni zgodilo nič takega. Ne vem, ali tukaj tega ni ali pa sem samo imel srečo. Nič neprijetnega se mi ni zgodilo, kar je res dobro. Še najbolj neprijetna izkušnja je, ko izgubiš tekmo. (smeh)
Se močno pozna gospodarska kriza? Je na ulicah dosti brezdomcev, beračev?
Poljaki še niso sprejeli evra, zato imajo veliko prednost. Cene v trgovinah in restavracijah so za nas zelo nizke. Drugače je le v središču Varšave, kjer so take kot pri nas. Lahko rečem, da je Ljubljana precej dražja od Varšave. Vsepovsod so reveži, na Poljskem pa je zelo močen srednji sloj in brezdomcev niti nisem videl.
Ali obstaja kakšna poljska jed, ki vam je še posebej pri srcu?
Poljska hrana mi ustreza, všeč so mi vse oblike zelja, piroge. Mislim, da je kuhinja podobna naši. Ko greš v Varšavo, pa imaš na voljo še več različnih svetovnih kuhinj. Če si zaželiš balkanske hrane, je tam restavracija Banja Luka, imajo še neke novopazarske čevapčiče. Vse se najde. (smeh)
Ste v trgovinah naleteli na kakšne slovenske izdelke?
Za zdaj še nisem naletel na slovenski izdelek, ampak to ne pomeni, da jih tukaj ni.
Če kdo iz Slovenije pride k vam na obisk, kaj želi najprej videti oziroma kaj mu najprej pokažete?
Legionowo je znan po zelo velikem jezeru z imenom Zegrze. Ob njem je zelo velika peščena plaža, veliko hotelov. Ljudje, ki ne gredo na morje, pridejo sem. Poleti je tu zelo velika gneča, ker pridejo ljudje iz Varšave. Kaj več pa tu v Legionowu niti ne poznam. Zato pa vsi vemo, kaj ponujajo Varšava in ostala večja poljska mesta.
Kakšno je nočno življenje v Legionowu?
Če povem po pravici, sploh še nisem bil zunaj v Legionowu. Edinkrat sem šel, ko sta na obisk prišla Denis Popovič in Milan Anđelković, ki igrata v Grudziadzu. Takrat smo šli malo v Varšavo.
Poljaki so zelo zaupljivi, obenem pa tudi zelo zamerljivi in občutljivi. Treba je znati plavati med temi stvarmi.
Se družite tudi z ljudmi zunaj nogometnih krogov?
Da, spoznal sem prijatelje zunaj nogometnih krogov, med katerimi so tudi Slovenci. Zanimivo je, da sem tu pred dvorano srečal človeka, s katerim sva v Žalcu igrala mali nogomet, in sploh nisem vedel, da v Legionowu živi že od leta 1987. Njegov sin tu igra rokomet.
Kako Poljaki poznajo Slovenijo?
Dosti nas menjajo s Slovaki. Eni nas poznajo zelo dobro, spet drugi pravijo, da smo Slovaki, tretji bi nas dali kar tja k Balkanu, ampak večinoma nas kar poznajo.
Ali berete poljske časopise?
Tudi, večinoma športne strani. Prelistam, preberem, sicer imam še malo težav, ampak gre. Seveda je zanimivo malo pogledati, kaj pišejo o nas. (smeh) Vedno je dobrodošlo, da malo preveriš, kaj se dogaja okoli tebe, in da si na tekočem tudi z dogajanjem na Poljskem.
Morda poslušate poljsko glasbo?
Poljska glasba je zanimiva. Imajo veliko svoje produkcije, vse zvrsti glasbe. Podobna je kot pri nas, le da je v poljščini. (smeh)
Ste se že navadili na to, da so filmi na televiziji sinhronizirani in da vse bere le en človek?
To pa je čudo. (smeh) Ampak ta stvar je za nekaj tudi dobra. Čeprav mi je to šlo včasih močno na živce, sem se na ta način naučil veliko jezika. Postalo mi je zanimivo, čeprav ni dobro. Zdi se mi celo, da je ista oseba na vseh programih. Ima dobro pogodbo. (smeh)
Kako bi opisali Poljake?
So zelo zaupljivi, obenem pa tudi zelo zamerljivi in občutljivi. Treba je znati plavati med temi stvarmi. Moraš biti karakter in imeti avtoriteto in hkrati vedeti, do katere meje lahko greš. Balkanski sistem tu ni uspešen. Avtoriteto si ustvariš z dobrimi treningi ter pedagoško in pozitivno komunikacijo. Tako v zasebnem kot poslovnem življenju moraš natančno vedeti, do katere mere lahko greš. Hitro se namreč zgodi, da so užaljeni.
Kakšne so Poljakinje?
Poljakinje so lepe, ampak upam, da mi ne bo moja Katja zamerila. (smeh) Na tem mestu bi se ji še zahvalil, ker mi je omogočila, da sploh lahko delam, kar me najbolj veseli.
Kaj vas je najbolj navdušilo na Poljskem?
Navdušili so me organizacija, kakovost življenja in zaupanje ljudi, ko ti gre slabo. Takrat, ko nam je šlo slabo, smo vsi stopili skupaj, pokazali so zaupanje vame, kar mi je bilo najbolj všeč. Navdušen sem tudi nad kakovostjo življenja, česar nisem pričakoval, in nad Poljaki, ki sprejmejo vsakogar. Če se znaš obnašati, te sprejmejo kot svojega. Dodal bi še zaupanje ljudi in držanje dogovorov.
Delo trenerja je tako, da nimaš veliko izbire. Greš ali ne greš, sprejmeš izziv ali pa ga ne sprejmeš.
Je kaj takega, kar vas tam moti ali pogrešate?
Naravno je, da človeka zmeraj kaj zmoti in bi to spremenil. Ampak za zdaj ni bilo nič takega, kar bi me res motilo.
Stari ste 45 let, kakšni so vaši cilji za prihodnost?
V tujino sem prišel, da se dokažem. Poljsko prvenstvo spremlja veliko menedžerjev, ki gledajo tako igralce kot trenerje. Rad bi se dokazal s svojim delom in odprl vrata tudi drugim trenerjem iz Slovenije. Rad bi prevzel kakšnega poljskega ekstraligaša ali pa prvoligaša v kateri od drugih držav. Neke stvari se dogajajo, a sem trenutno povsem osredotočen na delo v Legionovii.
Ste kdaj razmišljali o tem, da bi po končani karieri živeli na Poljskem?
O tem nisem razmišljal. Čeprav sem veliko hvalil Poljsko, je jasno, da je Slovenija samo ena in se je ne da zamenjati. Ampak delo trenerja je tako, da nimaš veliko izbire. Greš ali ne greš, sprejmeš izziv ali pa ga ne sprejmeš.
