Ovčja moda? Morda ... Opera? Nikoli!

Ste vedeli, da se je v zadnjih petih letih kar za 2000 odstotkov povišalo število operativnih posegov, s katerimi so moškim pomanjšali prsi?

Da, prav ste prebrali – moškim. Prsi! Strokovnjaki pravijo, da je to povezano s hormoni: predvsem zaradi napačne prehrane moška telesa proizvajajo preveč inzulina, ki nato blokira nastajanje spolnega hormona testosterona. Nekateri strokovnjaki pravijo, da se ljudje čez nekaj tisoč let na pogled sploh več ne bomo ločili na moške in ženske, vsi si bomo neverjetno podobni. Pravim moškim naj bi odklenkalo, vsi bomo ... ženske.

ZA MEVŽE NI BILO PROSTORA
Nekoč je bilo seveda drugače. Če bi pred desetletji moškemu predlagali, naj si obrije prsni koš, pristriže dlačice v nosu in natre kožo z vlažilno kremo, bi jih dobili s pestjo v obraz. Nekoč so bili pravi moški vidni že od daleč, njihovi prepoznavni znaki so bili izstopajoči. Tudi oziroma še zlasti v nogometu. Pred desetletji v svetu brcanja žoge ni bilo prostora za mevže.

Danes nogometna javnost obsoja že vsak malce hujši start, vsak malce bolj grob nalet, danes se z igralci dela kot s krhkimi balerinami. Nekoč pa so bili to robustneži, ki so se dobesedno pretepali v boju za vsako žogo. Grobi starti so bili nekaj vsakdanjega, kdor je znal tekmeca zaustaviti tako, da mu je ob tem prizadejal še kakšno modrico ali dve, to ni bilo obsojanja vredno, to je bila vrlina, za katero so bili klubi pripravljeni dobro plačati.

Če je bilo treba, so se tudi stepli. Če je bilo treba, tudi med seboj. Gary Lineker je nekoč izjavil, da je najbolj varen način spremljanja tekem Wimbledona prek – teleteksta!

POTI DO BOKSARSKEGA RINGA ZAVILI V NAPAČNO ULICO
Takšni "kerlci" so bili v drugi polovici preteklega stoletja močno priljubljeni in cenjeni predvsem v Veliki Britaniji, kjer je bil nogomet na splošno še kako povezan s takšnimi in drugačnimi oblikami nasilja. Če ga danes ni prvenstva, v katerem bi bilo več zvezdnikov kot v angleškem, je tedaj ni bilo lige, v kateri bi bilo več brezsrčnih pretepačev, ki so v nogomet zašli bolj ali manj po naključju: ker so na poti do boksarskega ringa zavili v napačno ulico. A so ostali, ker so ugotovili, da lahko tudi na nogometnih zelenicah v miru napenjajo svoje mišice in so za nameček za to še dobro plačani.

NORA TOLPA, ČISTO PRAVI DIVJAKI
Če bi želeli našteti vse razgrajače, ki so dolga leta strašili po angleških nogometnih zelenicah, bi potrebovali preveč časa, porabili bi preveč prostora. Toda v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja je skupina čisto pravih moških tako zelo terorizirala otoški nogomet, da bi bil greh, če ne bi pobližje osvetlili njihove zgodbe. Še zlasti ker so si delili isto garderobo. Bili so nora tolpa, bili so čisto pravi divjaki, bili so strah in trepet, bili so pobalini, pokvarjenci, nasilneži, pretepači in še kaj hujšega, a bili so tudi uspešni.

SUROVO MESTO ZA ZAJTRK
Čeprav večina od njih z žogo ni bila ravno na ti, so dosegali rezultate, ki so jih iz obskurnosti pripeljali na naslovnice vseh časopisov. Razgrajači, zbobnani skupaj na enem od stadionov v jugozahodnem Londonu, so danes nedelujoči Wimbledon Football Club v nekaj letih z dna spravili na vrh. To so bili dedci, ki so za zajtrk jedli surovo meso in za večerjo popili na litre hladnega piva, vmes pa na igrišču žogo v mrežo tekmecev zabijali tako, da so pred tem vse nasprotnike spodili s poti proti njihovemu golu. Njihov slog igre je bil, milo rečeno, abstrakten, milo rečeno, so bili tehnično malce slabše podkovani, a so to nadoknadili z borbenostjo.

Skorajšnja ponovitev leta 1988

AFC Wimbledon že res ni pravni naslednik Wimbledona, je pa prevzel bazo navijačev slednjega. Zaradi tega britanski mediji pred dnevi tudi niso oklevali: ko je žreb parov tretjega kroga pokala FA poskrbel za to, da bo AFC Wimbledon doma gostil Liverpool, so mirne vesti zapisali, da bo to ponovitev finala iz lega 1988. Tedaj so slavili Londončani, zdaj bi bila njihova zmaga še večji čudež. Ob tem kot zanimivost povejmo, da je uprava AFC Wimbledona sprejela odločitev, da kljub gostovanju velikana ne bo povišala cene vstopnic, kot to v takšnih primerih storijo številni drugi klubi.

Realno povedano, pa je bilo njihovo najmočnejše orožje zastraševanje tekmecev, realno povedano, pa niso bili borbeni, ampak predvsem grobi. Nasilni. Če je bilo treba, so se tudi stepli. Če je bilo treba, tudi med seboj. Gary Lineker je nekoč izjavil, da je najbolj varen način spremljanja tekem Wimbledona prek – teleteksta!

OPERA IN OVČJA MODA
Pri tem pa je zanimivo še nekaj: njihovi nadrejeni so jih celo spodbujali k takšnemu obnašanju. Dolgoletni lastnik kluba Sam Hammam je bil ekscentričen človek v vseh pogledih. Nekoč je po igrišču paradiral na slonu, napadalcu Deanu Holdsworthu je obljubil kamelo za 20 golov v eni sezoni, igralcem pa je grozil z obiskom opere in s tem, da jim bo postregel ovčja moda, če bodo prejeli preveč golov. Na to so mu nogometaši odgovorili, da moda še morda, opere pač nikoli in nikdar.

TAKTIKA, KAKŠNA TAKTIKA?
Nepozabna generacija nogometnih pretepačev je svoj vrhunec dosegla leta 1988, ko so bili v Angliji priča enemu največjih šokov v zgodovini. V finalu kultnega pokala FA sta se na Wembleyju pred 98.203 gledalci pomerila absolutni favorit Liverpool, v tistem trenutku eden najboljših klubov na svetu, in divja banda iz Wimbledona. Lawrie Sanchez je v 37. minuti žogo poslal za hrbet Brucea Grobbelaarja, Dave Beasant je pozneje postal prvi vratar z ubranjeno enajstmetrovko v finalu pokala FA, ko je ustavil strel Johna Aldridgea, in ko je sodnik Brian Hill zapiskal konec, se je Wimbledon veselil svoje edine res bleščeče lovorike v zgodovini. Nogometaši Liverpoola so z igrišča odšli poraženi, potolčeni in pretepeni.

"Nora tolpa je premagala kultni klub," je z besedami, ki so zaznamovale uspešno generacijo nogometnih nasilnežev, postregel komentator BBC-ja John Motson. Trenerju Bobbyju Gouldu je uspelo, čeprav se je njegova razlaga taktičnega pristopa Wimbledona začela in končala s stavkom "ključ do uspeha je vratar, ki zna žogo brcniti 80 metrov in do 190 centimetrov visokega hrusta v napadu".

Ko so Fashanuja, ki je po ločitvi staršev z bratom odraščal v rejniški družini, vprašali, ali kaj obžaluje glede tega spora, je na kratko odgovoril: "Da. To, da Sancheza nisem udaril že prej."

Za to je imel na voljo dejansko idealne kandidate: Vinnie Jones je bil obrambni vezist, mimo katerega je žoga lahko šla, tekmec pač ne. Danes 49-letni dokaj uspešni filmski igralec, ki je drugo kariero zgradil prav po zaslugi imidža z nogometnih zelenic, je bil namazan z vsemi žavbami.

STISKANJE ZA MEDNOŽJE
Kultna je fotografija, ki prikazuje, kako je na eni od tekem za mednožje stisnil Paula Gascoigna. Ko je zamahnil z roko, je večkrat kaj zlomil; najraje kakšen nos. Da o kričanju z nekaj milimetrov – tudi na sodnika, če je bilo treba – niti ne govorimo. John Fashanu je bil lastnik črnega pasa iz karateja, ki je novince v ekipi rad pozdravilo tako, da jih je v garderobi zavrtel po zraku in vrgel nekaj metrov stran. Nekoč je mladega fanta tako poškodoval, da so mu morali razparano stegensko mišico zakrpati z več kot 30 šivi.

"ZOPRN MALI DREK"
Na eni od tekem je v zračnem dvoboju Garyju Mabbuttu iz Tottenhama strl očesno jamico in poskrbel, da je v bolnišnico odšel še s počeno lobanjo. Pravijo, da je na igrišču celil frustracije zaradi tega, ker je bil njegov starejši brat Justin istospolno usmerjen. Tudi Justin Fashanu je bil nogometaš, toda ko je "stopil iz omare", se je nekaj let zatem zlomil pod pritiskom. Obesil se je v garaži. Brat John se mu je odrekel, a pozneje priznal, da to še danes obžaluje.

Po koncu razvpite kariere je postal televizijski komentator in si precej "opral" ime zaradi svojega prijaznega nastopa. Dennis Wise je na prvi pogled deloval kot idealni zet. Bil je simpatičnega, otroškega, že skoraj nežnega obraza, hkrati tudi precej nizke rasti in na "prvo žogo" bi mu vsak pripisal vlogo pridnega šolarja. Toda bil je "zoprn mali drek", kot ga je nekoč opisal eden od tekmecev. Ker je imel ob sebi robustne "dvometraše", ga ni bilo strah, in kadar je bilo treba, se je v ožigosanega nasprotnika začel zaletavati kot razjarjeni pitbul. A bil je tudi eden tistih, ki so dejansko znali igrati nogomet, zato je bil še toliko bolj cenjen.

Trojica je skupaj s številnimi drugimi, sebi podobnimi, poskrbela za goro anekdot, ki so še vedno žive. "Rekel bom takole: hitro sem se privadil na to, da so se v naši garderobi dogajale zelo nenavadne in predvsem nevsakdanje stvari," pojasnjuje nekdanji branilec Wimbledona John Scales. Čeprav pri 188 centimetrih ni veljal ravno za mehkužca, je po koncu kariere priznal, da bi ga uvodni meseci v Wimbledonu skoraj psihično zlomili.

Po propadu nastala dva kluba

Propad Wimbledona je zapletena zgodba, ki gre na kratko nekako takole: ko je konzorcij podjetnikov želel dobiti klub, ki bi domoval v Milton Keynesu, področju okoli 50 kilometrov severno od Londona, so "preselitev" ponudili kar nekaj kolektivom. Na koncu so s svojo idejo prepričali tedanje vodstvo Wimbledona, kar pa so navijači sprejeli z ogorčenjem. Leto po propadu Wimbledona je z njegovo tekmovalno licenco zaživel MK Dons, navijači pa so že pred tem ustanovili AFC Wimbledon. Slednji danes nastopa v četrti ligi, MK Dons v tretji, leta 2012 pa sta se udarila tudi med seboj. V pokalu FA je slavil MK Dons, pred skoraj 17 tisoč gledalci je tekmeca premagal z 2:1. Letos sta se tekmeca v enem od pokalov za nižjeligaše spet udarila med seboj, oktobra se je AFC Wimbledon veselil svoje sploh prve zmage nad MK Dons.

DEBELE SOLZE ZARADI PRITISKA
"Spomnim se, kako sem uvodnih šest mesecev praktično pred vsakim treningom sedel v avtomobilu in se psihično pripravljal na to, kar me je čakalo. Če bi le za trenutek pokazal kanček slabosti, bi me nora tolpa prežvečila in izpljunila," je priznal Scales, še en nekdanji branilec kluba Terry Phelan je dodal: "Dejansko sem večkrat videl igralce, ki so točili debele solze zaradi pritiska, ki so ga na njih vršili vodje garderobe. Psihično so se zlomili in zajokali kot majhni otroki. Te barabe so bile kot volkovi, ki iščejo kri. Ne, to ni bilo normalno. V socialnem in čustvenem smislu je bilo mojih prvih šest mesecev v Wimbledonu zelo temačnih. Kot nogometaš imaš sanje, toda v teh šestih mesecih jih nisem imel. Posedal sem na postelji in si govoril: 'Moje kariere je konec. Kam lahko grem po nečem takšnem?'"

LJUDJE SO SE NAS BALI
Valižan Jones, eden tistih, ki so imeli v garderobi glavno besedo, je priznal: "Če nisi okrepil hrbtenice, si propadel kot oseba. Ni te bilo, uničili smo te. Dejansko je bilo v naši garderobi noro. Wally Downes je bil vodja, on je bil tisti, ki nas je spodbujal. Videl je, kaj smo in iz česa smo. Dejansko smo potrebovali le vžigalico in eksplodirali smo."

O tem, kaj vse se je dogajalo, je spregovoril tudi Fashanu: "Bili smo nori. Večina nas je prihajala iz težkih okolij, morali smo prebroditi marsikaj, da smo prišli do uspeha. Kot nogometaši smo bili dejansko uspešni, ker smo s seboj nosili tudi elemente strahu. Ljudje so se nas bali. In lahko rečem, da upravičeno."

Dolgoletni lastnik kluba Sam Hammam je bil ekscentričen človek v vseh pogledih. Nekoč je po igrišču paradiral na slonu, napadalcu Deanu Holdsworthu je obljubil kamelo za 20 golov v eni sezoni, igralcem pa je grozil z obiskom opere in s tem, da jim bo postregel ovčja moda, če bodo v obrambi premalo trdni.

OBŽALUJE, KER GA
NI UDARIL ŽE PREJ
A kot že rečeno, v garderobi Wimbledona so se kdaj udarili tudi med seboj. Epsko sta si v lase skočila Fashanu (njegov vzdevek je bil Fash the Bash oziroma Fash na gobec) in Sanchez. V garderobi sta se pretepala kot gladiatorja, kri je poškropila zidove, pozneje kljub temu, da sta bila soigralca, dolgih šest let nista spregovorila niti besede, med slavjem zadetkov sta se izogibala drug drugemu, nista se niti pogledala. Ko so Fashanuja, ki je po ločitvi staršev z bratom odraščal v rejniški družini, vprašali, ali kaj obžaluje glede tega spora, je na kratko odgovoril: "Da. To, da Sancheza nisem udaril že prej."

KER SO BILI KOT MALI ČLOVEK
Ampak ne glede na vse je bila to zgodba o uspehu. "Ta skupina ljudi je morala 20 let trdo garati, da si je izborila svoje mesto pod soncem," pravi lastnik Sam Hammam in dodaja: "Ljudje so nas imeli radi, ker smo predstavljali malega človeka, ki nima veliko, a nikdar ne obupa, ampak se ves čas trudi za boljši jutri."

A kot vsake zgodbe je bilo tudi zgodbe Wimbledona konec. Sredi devetdesetih, ko so se postarali, so se krvoločneži umirili, iz leta v leto so bili manj divji, vse bolj predvidljivi. Svoje je dodala tudi uprava, ki je začela celo tržiti ime nora tolpa, nekajkrat se je znašlo celo na uradnih klubskih dresih! Wimbledon je leta 2000 po kar štirinajstih letih izpadel iz premier lige, tri leta pozneje pa dokončno propadel. A spomin na bando iz jugozahodnega Londona je ostal. In spomin na čase, ko so bili moški še pravi moški. Potem pa je prišel David Beckham …