Vseeno pa je bilo na njem tudi veliko drugih športnih dogodkov, pred 53 leti celo tekma v smučarskih skokih.
Kultni stadion je bil zgrajen leta 1923, takrat pod imenom The Empire Stadium. Gradili so ga 300 dni, gradnja je stala 750.000 funtov. Takrat je veljal za največjo športno areno na svetu, zgrajen pa je bil zgolj štiri dni pred finalom angleškega pokala 28. aprila 1923.
Odprl ga je angleški kralj George V., na prvi tekmi omenjenega finala pa sta se pomerili ekipi Bolton Wanderers in West Ham United. Njegova uradna kapaciteta je bila 127 tisoč gledalcev, na to prvo tekmo (z 2:0 so slavili Bolton Wanderers) pa se jih je po nekaterih podatkih nagnetlo kar okrog 240 tisoč, še približno 60 tisoč jih je ostalo pred vrati.
Tekma se je začela s 45-minutno zamudo, saj je policija potrebovala toliko časa, da je ljudi, ki so se razlili po igrišču, vsaj za silo prepodila z njega. To je bila tudi edina tekma v zgodovini Wembleya, za katero gledalcem ni bilo treba plačati vstopnine.
Čeprav je seveda prevladoval nogomet, je bilo na starem Wembleyju tudi obilo drugih športnih prireditev. Posebno mesto na njem je imel spidvej, v katerem so na stadionu dolgo prirejali finalne dirke za svetovno prvenstvo, ko je za razliko od danes svetovnega prvaka odločila le ena dirka.
Prvo dirko na 345 metrov dolgi stezi so organizirali že leta 1929 v tako imenovanem dirt tracku, predhodniku spidveja. Leta 1936 so na Wimbleyu izpeljali prvi uradni finale za svetovno prvenstvo, londonski stadion pa je finalno dirko gostil vsako leto vse do leta 1963, nato pa izmenjaje z drugimi prizorišči še naslednjih 18 let. Takrat, torej leta 1981, si je finale ogledalo 92.500 gledalcev, še 500 več pa že leta 1951.
SKOK ČEZ AVTOBUSE, PASJE DIRKE IN CASSIUS CLAY
Ljubitelji bencinskih športov so na svoj račun prišli tudi leta 1976, ko se je Američan Evel Knievel skušal vpisati v Guinnessovo knjigo rekordov. Takrat je z motorjem želel preskočiti 13 londonskih enonadstropnih avtobusov.
Njegov podvig si je prišlo ogledat kar 90.000 ljudi, a se mu je ponesrečil. Zlomil si je medenico in nekaj reber, in čeprav po padcu ni dovolil, da bi ga odnesli na nosilih, nato podviga ni več skušal ponoviti.
Že med drugo svetovno vojno so na Wembleyju lahko spremljali tudi prvo tekmo v bejzbolu. Pripadniki ameriških in kanadskih vojaških enot so se leta 1942 pred okrog 10 tisoč gledalci pomerili z britanskimi, ekipi pa je pred tekmo prišla pozdravit gospa Clementine Churchill, soproga takratnega britanskega ministrskega predsednika Winstona Churchilla.
Na svoj račun so prišli tudi Irci s tekmami v hurlingu in galskem nogometu, med letoma 1983 in 1993 pa je bilo na kultnem stadionu tudi devet tekem NFL, najmočnejše lige ameriškega nogometa. Stalno mesto na Wembleyju je vselej imel tudi ragbi, s številnimi tako mednarodnimi kot ligaškimi obračuni ter dvema finaloma svetovnega prvenstva. Največ zanimanja v tem športu je pritegnilo finale pokala challenge leta 1985 med Wiganom in Hullom, ki si ga je ogledal 99.801 gledalec s kupljeno vstopnico.
Svoje mesto so na Wembleyju dobile tudi v Angliji od nekdaj popularne pasje dirke. Ko so jih leta 1927 prvič pripravili, si jih je ogledalo 50 tisoč gledalcev, obisk pa tudi pozneje ni bistveno upadel. Organizirali so jih vse do leta 1998, torej kar 71 let.
Leta 1963 je precej pozornosti vzbudil tudi dvoboj med za mnoge najbolj slavnim boksarjem vseh časov Muhammadom Alijem, ki je takrat nastopal še pod svojim pravim imenom Cassius Clay, in takratnim velikim upom britanskega boksa Henryjem Cooperjem.
Ameriški favorit je bil v četrti rundi že pred porazom, saj je imel po seriji Cooperjevih udarcev zaprti obe očesi in rešil ga je le gong za konec runde. Njegov trener Angelo Dundee je izposloval, da si je Clay lahko zamenjal rokavice, ki so bile prerezane, in si vsaj za silo opomogel. V peti rundi mu je nato uspel udarec, s katerim je Cooperju prebil arkado in zaprl oko, tako da je bil sodnik prisiljen dvoboj prekiniti in Claya razglasiti za zmagovalca.
Dvoboj si je ogledalo 40 tisoč gledalcev, avgusta 1992 pa je Wembley gostil tudi tako imenovani poletni veliki slam v wrestlingu, ki je prvič gostoval izven Severne Amerike. Ogledalo si ga je 80.355 gledalcev s plačanimi vstopnicami, kar je bil takrat tretji največji obisk v zgodovini tega športa, ki ga nekateri niti nimajo za pravi šport.
SNEG TOVORILI V VREČAH
Morda najbolj nenavaden dogodek, ki je 31. maja in 1. junija 1961 napolnil in razprodal Wembley, je bila tekma v smučarskih skokih. Organizirala jo je britanska smučarska zveza v pomoč svojim smučarjem, ki jim je zmanjkalo denarja za normalne priprave (morda je to v teh časih lahko ideja tudi za slovensko zvezo). Priprava takšne tekme je terjala kar hud zalogaj, saj London že tako ali tako ni bogat s snegom, temperature pa so takrat znašale med 10 in 12 stopinjami, kar je za začetek junija pravzaprav še zelo malo.
Le dva dni prej so na stadionu priredili pasjo razstavo hrtov, tako da so se delavci morali kar dobro potruditi, da so v roku pripravili 45,7 metra visoko montažno skakalnico iz lesa in jo prekrili s 15 centimetrov debelo snežno površino. Petdeset ton ledu, ki so ga pripeljali iz Norveške in Škotske, so s posebnimi stroji pretvorili v sneg, ki so ga nato v vrečah nanosili na skakalnico in razgrnili po doskočišču.
Konkurenca na tej tekmi revialnega značaja s K-točko pri 30 metrih nikakor ni bila od muh. Finci, Švedi in Norvežani so se je udeležili z vsemi najboljšimi, tekmovali pa so tudi skakalci iz Švice, Francije, Zvezne republike Nemčije, Italije in Avstrije.
Zmagal je Finec Veikko Kankkonen, ki se je tri leta kasneje na OI v Innsbrucku okitil z naslovom olimpijskega zmagovalca, najdaljši skok, dolg 34 metrov in pol, pa je uspel Norvežanu Torgeiru Brandtzagu. Sodelovali so tudi trije Angleži (Eddy 'Eagle' Edwards torej ni bil prvi Anglež na skakalnih smučeh, kot se ga je pogosto predstavljalo), Alex Syke pa je v zadnjem skoku pristal pri 27,4 metra (daljave so sicer merili v stopalih, angleško feets). Bilo je tudi kar nekaj padcev, ki pa jih je slama v izteku precej ublažila.
"Skakalci so po zraku Wembleya leteli s hitrostjo 120 stopal. Vsak nogometni vratar bi bil lahko zelen od zavisti," je o dogodku poročal Pathe News, nekakšna agencija filmskega in dokumentarnega gradiva med letoma 1910 in 1970 v Veliki Britaniji.
NOVI STADION STAR SEDEM LET
Stari stadion Wembley so v Londonu po 80 letih od izgradnje podrli leta 2003. Tekem na njem niso igrali že od leta 2000, zadnja je bilo 7. oktobra tega leta kvalifikacijsko srečanje za uvrstitev na SP 2002 med Anglijo in Nemčijo, ki so ga z 1:0 dobili Nemci, Kevin Keegan pa je zaradi tega poraza izgubil selektorski stolček.
Novi stadion Wembley je bil odprt leta 2007, z 90 tisoč sedeži pa je drugi največji v Evropi, za barcelonskim Camp Nou, ki ima 99.354 sedežev. Prvo uradno tekmo na novem objektu so 24. marca odigrali igralci mladih reprezentanc Anglije in Italije (U21). Končala se je s 3:3, Giampaolo Pazzini pa je že po 28 sekundah zabil prvi uradni zadetek na novem objektu.
Na isti tekmi je postal tudi prvi, ki je dosegel hat-trick. Devetnajstega maja istega leta je v prvem finalu angleškega pokala na novi lepotici Chelsea z zadetkom Didierja Drogbaja z 1:0 premagal Manchester United. Po petih finalih pokala prvakov ali lige prvakov na starem Wembleyju je novi Wembley med drugim gostil dva finala najboljših evropskih ekip (2011 med Barcelono in Manchester Unitedom in 2013 med Bayernom in Borussio iz Dortmunda), številne tekme v ragbiju in ameriškem nogometu, finale olimpijskega nogometnega turnirja in seveda številne koncerte najbolj priljubljenih glasbenih skupin.
