Emil je v Helsinkih v žepu že imel zlati olimpijski kolajni v tekih na 5000 in 10.000 metrov, za nastop v maratonu pa se je odločil v zadnjem trenutku, saj ga pred tem ni tekel še nikoli v življenju. Za prvega favorita je takrat veljal Britanec Jim Peters, britanski šampion in aktualni neuradni svetovni rekorder (v maratonu uradnih svetovnih rekordov zaradi različnih prog nikoli niso priznavali).
Takrat se je na startu prvič seznanil z Zatopkom, za katerega je seveda vedel, kdo je, nikoli pa se z njim še ni srečal osebno. Zato ga je presenetilo, ko je Emil že pred startom maratonskega teka pristopil k njemu in se mu predstavil: "Zdravo, jaz sem Zatopek," mu je dejal ter mu podal roko.
Angleščina mu ni predstavljala težav, saj je bil znan tudi kot poliglot; govoril je kar šest jezikov. Med teki se je pogosto pogovarjal s tekači in z njimi spletel precej prijateljskih stikov, čeprav je bila ta njegova lastnost nekaterim tudi moteča. Britanec je roko sprejel, tekmeca presenečeno pogledal ter mu dal vedeti, da mu ni do pogovora z njim.
Peters je sicer s Čehom tekmoval že na igrah štiri leta prej v Londonu v teku na 10.000 metrov in bil gladko poražen, zato se je odločil, da se bo raje usmeril v maraton. Ker je bil v njem že izkušen rutiner in je le nekaj tednov pred igrami postavil neuradni svetovni rekord, je seveda veljal za favorita. Po drugi strani je bil Zatopek v tem teku velika neznanka, saj je bil to vendarle njegov prvi maraton v življenju.
Ko se je tek začel, je češka lokomotiva, kot se ga je prijel vzdevek, vodenje taktično prepustil Petersu, sam pa je tekel na varni razdalji nekaj metrov za njim. Približno na polovici teka se mu je približal in ga spet ogovoril: "Jim, je ta tempo prehiter?" Angleža je vprašanje razveselilo, saj je menil, da Čeh ne bo mogel hitreje. "Ne, to ni dovolj hitro," je bil odgovor. Pozneje je pojasnil, da mu je to dejal, da bi se z njim malce pošalil.
Zatopek je brez težav nadaljeval, mahal avtobusu s fotografi, z njimi celo izmenjal nekaj besed in zlahka kot prvi pritekel v cilj. Zmagal je z olimpijskim rekordom 2:23,03 in prvega zasledovalca, Argentinca Reinalda Gorna, pustil za sabo za več kot dve minuti in pol. Navdušeno občinstvo na stadionu, kjer je bil cilj, je skandiralo njegovo ime, za častni krog pa so ga na ramena posadili člani zmagovite jamajške štafete 4 x 400 metrov.
V cilju je deloval neverjetno svež, tako da je britanski častnik The Guardian zapisal, da je bil videti kot nekdo, ki se je ravno vrnil z nekoliko bolj živahnega sprehoda po podeželju. Sam je pozneje izjavil, da je maraton pravzaprav zelo dolgočasen tek.
NA PRVI START POD PRISILO
Emil kot otrok in mladenič sploh ni kazal kakšne posebne želje po teku. Rojen leta 1922 v mestu Zlin kot šesti otrok v bolj kot ne revni družini se je že pri 16 letih zaposlil kot delavec v tovarni čevljev Bata, ki je v Zlinu imela svojo podružnico. V mestu so vsako leto organizirali tek po mestnih ulicah, ki pa se krhkemu in suhljatemu fantu sploh ni zdel zanimiv.
Nekega dne je vodja športne enote v podjetju štiri delavce, med katerimi je bil tudi Emil, določil, da morajo nastopiti na tem teku. Ta se je izgovoril, da se ne počuti dobro in da je za tek preslaboten, a je vodja vztrajal in ga poslal na zdravniški pregled. "Zdravnik je ugotovil, da je z mano vse v najlepšem redu in potem sem bil prisiljen startati. Ko sem že moral nastopiti, sem v trenutku začutil željo po zmagi. Nad drugim mestom sem bil potem kar nekoliko razočaran," je pozneje razlagal o tem, kako je sploh začel svojo tekaško kariero.
Dosežek ga je spodbudil k temu, da se je vpisal v lokalni klub in začel sistematično trenirati, ob tem pa tudi proučevati zapiske o do takrat najbolj slavnem atletu, Fincu Paavu Nurmiju. Čeprav ga je pri napredku zaustavila druga svetovna vojna, je že leta 1944 izboljšal rekorde Češkoslovaške na razdaljah od 2000 do 5000 metrov. Po končani vojni se je včlanil v vojsko, kjer so mu omogočili, da se je lahko še bolj posvetil treningom.
Na prvem večjem tekmovanju, EP 1946 v Oslu, je osvojil peto mesto na 5000 metrov, na svojih prvih OI leta 1948 v Londonu pa se je že okitil z zlatom na 10.000 in srebrom na 5000 metrov. Med letoma 1949 in 1951 je zmagal kar na 69 zaporednih tekih in vmes osvojil še naslova evropskega prvaka na 5000 in 10.000 metrov na EP v Bruslju.
Vrhunec njegove kariere so bile OI v Helsinkih, z zlatom in srebrom se je vrnil z EP 1954 v Bernu, njegov zadnji nastop pa je bil maraton na OI 1956 v Melbournu, kjer je branil zmago iz Helsinkov. Na treningu za igre je staknil neugodno poškodbo dimelj in šest tednov preživel v bolnišnici. Že prvi dan po vrnitvi se je lotil treninga, a prave forme ni več uspel ujeti, tako da se je moral zadovoljiti s šestim mestom.
MIGANJE Z GLAVO IN SPAČEN OBRAZ
Vzdevek češka lokomotiva je Emil dobil tudi zaradi malce nenavadnega sloga teka, zlasti opletanja z glavo. Obraz je imel pogosto spačen, njegov trup se je stalno premikal levo in desno, ob tem je tudi glasno sopihal. Takšen slog naj bi bil v nasprotju s tem, kar naj bi pomenilo najhitrejši tek, a sam se na to ni oziral. Ko ga je nekoč eden od novinarjev opomnil na naštete stvari, mu je odvrnil, da tek ni gimnastika ali umetnostno drsanje, kjer se ocenjuje umetniški slog.
Vedno je treniral tudi v slabem vremenu in sneženju, ob slednjem si je raje kot športne copate nadel delovne škornje. "Obstajajo meje bolečine in trpljenja, ki pravega moškega ločujejo od fanta," je nekoč dejal. Tekačem je rad podelil tudi kakšen nasvet. Eden takšnih je bil, naj se med tekom s konico palca rahlo dotikajo konice sredinca, kar naj bi pomagalo, da bosta roki in rameni ostali sproščeni.
ZLATO KOLAJNO PODARIL CLARKU
Dokaz, kako zelo je cenil druge atlete, je, da jih je po koncu svoje kariere pogosto gostil na svojem domu v Pragi. Leta 1968 ga je tako obiskal tudi Avstralec Ron Clark, ki je na njegovih razdaljah postavil kar nekaj svetovnih rekordov, nikoli pa mu ni uspelo osvojiti zlate olimpijske kolajne.
Ob tej priložnosti mu je Emil ob slovesu na letališču podaril lepo zavito darilo ter mu zabičal, da ga lahko odpre šele na letalu. Ko ga je Avstralec odprl, je obnemel: bila je Emilova zlata kolajna v teku na 10.000 metrov z iger v Helsinkih. Opremil jo je z napisom: "Ne zaradi prijateljstva, ampak zato, ker si jo zaslužiš."
PO PRAŠKI POMLADI POSLAN V RUDNIK
Emil Zatopek je bil vse od konca druge svetovne vojne in včlanitve v vojsko član partije, kjer je bil seveda deležen številnih privilegijev. Ves čas pa se je zavzemal za mehkejšo linijo vodenja države in bil velik podpornik vodje praške pomladi Aleksandra Dubčka.
Ko so sovjetski tanki leta 1968 vdrli v Prago, je javno in glasno obsodil to početje in celo sodeloval v uličnih protestih, ki so temu sledili. Čeprav je še mesec pred tem v času OI 1968 v Ciudadu de Mexicu v javnosti nastopal kot nacionalni junak in svetovalec češkoslovaških športnikov, je kazen hitro sledila - takoj so ga izključili tako iz partije kot tudi iz vojske, kjer se je dokopal do čina polkovnika, ki so mu ga seveda odvzeli.
Komunistična partija Sovjetske zveze je svojo odločitev obrazložila kot "Emilovo nerazumevanje temeljnih problemov naše socialistične družbe in potrebe po obrambi njenih načel, ki temeljijo na marksizmu, leninizmu in proletarski revoluciji."
Sprva je celo moral delati kot smetar, nato pa so ga za sedem let poslali na delo v rudnik urana. "Svet ni lep samo od zunaj, ampak tudi on znotraj," je tudi v tem našel nekaj pozitivnega. Rehabilitirali so ga šele po evropski pomladi leta 1990 s prihodom na oblast predsednika Vaclava Havla.
