Kako je prišlo do tega, da ste se odločili kariero nadaljevati v Franciji?
Poklical me je zastopnik, ki mi je predstavil ponudbo, cilje in vizijo kluba, tako da se mi res ni bilo težko odločiti za odhod v Montpellier. Že prej sem vedel, da je to velik klub z bogato tradicijo, in po pravici povedano, nisem veliko razmišljal.
Pred tem ste bili v Gorenju, ste imeli še kakšno drugo ponudbo?
Prav v tistem času sem se pogovarjal s Celjem. V petek sem se že vse dogovoril, v soboto pa me je poklical zastopnik, nato sem se odločil za Montpellier.
MATEJ GABER
rojen: 22. julij 1991
država: Francija (Montpellier)
šport: rokomet
klub: Montpellier
To je vaša prva izkušnja s tujino.
Da, to je moja prva izkušnja z igranjem na tujem in prvo leto je bilo kar težko, saj nisem bil navajen biti tako daleč od doma. Zdaj je že vse v najlepšem redu. Lani smo bili v klubu štirje Slovenci, letos nas je pet, zato je privajanje na novo okolje veliko lažje. Tudi dekle je z mano, tako da mi ni težko.
Kakšna je razlika med slovensko in francosko rokometno ligo?
Moram reči, da je največja razlika v telesni moči. Francozi vse podrejajo prav telesni moči, medtem ko v Sloveniji prednost dajejo taktiki.
Po priljubljenosti je zagotovo na prvem mestu nogomet, kje je rokomet?
Rokomet je zelo priljubljen, sicer pa je v Montpellieru doma več različnih športov. Nogometni klub je zelo uspešen, pred dvema letoma je prišel tudi do svojega prvega naslova francoskega prvaka. Zelo priljubljen je še ragbi, v katerem je Montpellier prav tako državni prvak, ta šport je tu zelo gledan. Rokomet je po mojem na tretjem mestu.
Kako ste se navadili na življenje v Franciji?
Zelo dobro sem se privadil na tukajšnje življenje, saj se ne razlikuje veliko od tistega v Sloveniji. Tudi hrana je enaka, saj kuha dekle, zato tu ni razlike. Zdaj sem se naučil še francoščino, tako da je komunikacija precej lažja. Lani je bilo s sporazumevanjem kar nekaj težav, a zdaj je tudi to urejeno. (smeh)
Koliko francoščine že govorite?
Razumem vse, tudi govorim, ampak vem, da pri tem delam napake. Francoščina ni prav lahka. (smeh)
Ali se z angleščino ne da normalno preživeti?
Zdi se mi, da Francozi bolj nočejo govoriti angleščine, kot da je ne bi znali. Če jim pokažeš, da znaš vsaj malo francoščine, potem sami ponudijo možnost, da se pogovor nadaljuje v angleščini, če je tako lažje. Če pa ne pokažeš niti malo znanja francoščine, potem se tudi oni ne trudijo z angleščino.
Če jim pokažeš, da znaš vsaj malo francoščine, potem sami ponudijo možnost, da se pogovor nadaljuje v angleščini, če je tako lažje.
Kakšno mesto je Montpellier?
Montpellier je zelo lepo in sončno mesto, v njem živi nekje med 250 in 300 tisoč ljudi, tako da ni preveliko in je vse blizu. Tu je res super. Leži ob morju, poleti, ko imam kakšen dan prosto, grem malo na plažo ali na sprehod po mestu.
V katerem delu mesta živite?
Živim na nasprotni strani ceste, kjer je mala dvorana, v kateri treniramo. Do središča mesta imam pet minut vožnje, medtem ko potrebujem do plaže dvajset minut, kar je tudi najdaljša razdalja.
Živite v stanovanju ali v hiši?
Živim v stanovanju v bloku.
Vam ga je priskrbel klub ali ste ga morali poiskati sami?
Stanovanje mi je priskrbel klub, ki tudi plačuje najemnino, tako je dogovorjeno v pogodbi.
Kako veliko je stanovanje in koliko znaša najemnina?
Stanovanje je veliko okoli 75 kvadratnih metrov, najemnina pa znaša 1100 evrov. Dražje je kot v Sloveniji, tudi sicer je cena nepremičnin višja kot pri nas. Za kvadratni meter stanovanja je treba odšteti med tri in štiri tisoč evrov.
Je vaš sosed tudi kateri od vaših soigralcev?
Jure Dolenec je moj sosed, v sosednjem bloku pa živi Dragan Gajić.
Ali drugi sosedi vedo, da ste rokometaš?
Da, sosedi vedo, da sem rokometaš. Ko se srečamo na hodniku, se pozdravimo, hkrati pa mi tudi zaželijo srečo na naslednji tekmi in podobno. Tudi sicer v stanovanjih, v katerih sva Jure in jaz, vedno bivajo rokometaši.
Vas ljudje prepoznajo, če se sprehodite po mestu?
To pa ne, kar mi povsem ustreza, ker tako ne čutim ves čas pritiska.
Imate na voljo klubski avto?
Da, vsi tujci smo dobili klubski avto, medtem ko se domačini vozijo s svojimi.
Pred štirinajstimi dnevi so na naši spletni strani poleg Celja pristavili slovaško zastavo, tako da Slovenije ne poznajo. (smeh)
Kakšni vozniki so Francozi?
Ka-ta-stro-fal-ni! (smeh) Francozi so res zelo slabi vozniki. Kadarkoli kam greš, moraš biti vselej zelo previden, saj lahko hitro kaj poči. Že ko se sprehodiš po parkingu, vidiš, da je vsak avto opraskan na dveh ali treh mestih, pa se sploh ne vznemirjajo. (smeh)
Ste imeli kaj težav pri privajanju na tamkajšnje razmere na cesti?
Ne, na začetku sem bil sicer ves čas nervozen, zdaj sem se pa že povsem navadil. (smeh)
So vas že kdaj ustavili policisti?
Letos so me ustavili prvič in edinkrat. Bilo je, ko sva se z dekletom s klubskim avtom vozila iz Slovenije proti Franciji, približno uro vožnje pred Montpellierom pa so me na avtocesti ustavili zaradi prekoračitve hitrosti.
So vam pogledali skozi prste?
Ne, to pa ne, žal. (smeh)
Kakšen je vozni park v Franciji?
Na cesti lahko vidiš zelo dobre avtomobile in slabe, podobno kot v Sloveniji.
Koliko stane liter bencina?
Liter bencina stane 1,3 evra. Ampak cena ni enaka na vseh bencinskih servisih, na tistih ob avtocesti, denimo, liter bencina stane približno 1,7–1,8 evra. Razlika je kar velika.
Med mesti so velike razdalje, na gostovanja se verjetno vozite z avtobusi in letali, kako so videti gostovanja?
Klub je zelo dobro organiziran, na gostovanja gremo vedno tako, da se lahko zjutraj normalno naspimo. Večinoma potujemo z letalom ali vlakom. Kadar igramo v Parizu, gremo skoraj vedno z vlakom, ki je zelo udoben. V bližini imamo štiri gostovanja, kamor se vozimo z avtobusom, pot pa traja dve ali največ tri ure. Glede tega je res zelo dobro urejeno.
Kako Francozi poznajo Slovenijo?
Konec tedna smo igrali s Celjem, pred štirinajstimi dnevi pa so na naši spletni strani poleg Celja pristavili slovaško zastavo, tako da Slovenije ne poznajo. (smeh) Opozorili smo jih na napako, ki so jo nato popravili, zato zdaj že vsi vedo za Slovenijo. (smeh)
Zanimivo je, da ima vsak brezdomec svojega psa. Na tak način namreč izkoriščajo luknjo v zakonu, saj brezdomca ne smejo odpeljati, ker bi potem pes ostal sam, brez lastnika.
Ste se v Franciji srečali s kriminalom? Ste doživeli kakšno neprijetno izkušnjo, ki ni povezana z rokometom?
Ne, do zdaj nisem imel nobenih slabih izkušenj, moram potrkati. Slišal pa sem, da so Primožu Proštu ukradli denarnico. Mislim, da je pustil odklenjena stanovanjska vrata, ponoči, ko so bili vsi doma, je nekdo vstopil in vzel denarnico.
Se močno pozna gospodarska kriza, je na ulici veliko brezdomcev, beračev?
Ko se sprehodiš po mestu, jih je mogoče videti kar veliko, na vsakem križišču prosijo za denar. Zanimivo je, da ima vsak brezdomec svojega psa. Na tak način namreč izkoriščajo luknjo v zakonu, saj brezdomca ne smejo odpeljati, ker bi potem pes ostal sam, brez lastnika. Zato je po mestu veliko pasjih drekov, sicer jih dokaj hitro očistijo, ampak vseeno.
Dejali ste, da vam kuha dekle, ampak Francozi so znani po svoji kuhinji, kako vam je všeč njihova hrana?
Moram reči, da mi je njihova hrana zelo všeč. Predvsem obožujem steake. Drugače pa nič posebnega, včasih grem ven jesti samo zaradi steakov. Dekletu pa ta hrana ni všeč in raje je doma. (smeh)
Ste se zaradi dobre hrane kaj zredili?
Ne, nisem, paziti moramo na svojo težo. V klubu imamo trenerja, ki nas redno tehta in meri telesno maščobo. Če se zrediš, hitro pristaneš na kolesu. (smeh)
Kakšen delovni čas imajo trgovine, je podoben kot pri nas?
Trgovine so odprte od pol devete ure zjutraj in tja do devete, desete zvečer. Imajo pa zato malo drugačen urnik restavracije. V njih lahko ješ med dvanajsto in drugo uro popoldan ter nato po šesti uri, vmes je kuhinja zaprta. Takrat lahko samo kaj spiješ. Ko sva z Juretom prvič prišla sem, sva hotela okoli tretje ure popoldan nekaj pojesti in sva hodila od restavracije do restavracije, pa nikjer nisva ničesar dobila. Tako sva na koncu pristala v eni od restavracij s hitro prehrano.
Ste v trgovinah naleteli na kakšne slovenske izdelke?
Ravno pred kratkim je dekle v trgovini kupilo krompir, na katerem je bila deklaracija napisana v slovenščini.
Kakšna je razlika v cenah, če jih primerjamo z našimi trgovinami in restavracijami?
Cene so malenkost višje kot v Sloveniji. Nekateri izdelki so precej dražji kot pri nas, spet drugi so cenejši. Ampak ko potegneš črto, se vidi, da je v Franciji malo dražje kot pri nas. Razlika pa ni velika.
Če pridejo k vam na obisk znanci iz Slovenije, kaj želijo najprej videti oziroma kaj jim najprej pokažete?
Gremo v središče mesta, kjer je ploščad, s katere se vidi vse mesto. Potem se še malo sprehodimo po ulicah in se odpravimo na plažo, to pa je bolj ali manj to.
Mesto je zelo živahno, ne glede na to, kateri dan v tednu je. Lokali so vedno polni.
Ali ste okusili nočno življenje v Montpellieru?
Nekajkrat sem šel zvečer malo po mestu in ves čas se nekaj dogaja. Mesto je zelo živahno, ne glede na to, kateri dan v tednu je. Lokali so vedno polni.
Se družite tudi z ljudmi izven rokometnih krogov?
Pred kratkim se mi je razbil telefon in sem ga odnesel na popravilo. Zaradi moje malo slabše francoščine me je človek tam nagovoril in me povprašal, od kod sem, kaj počnem. Tako sva se zapletla v pogovor, dal sem mu tudi vstopnice za tekmo. Drugače pa se bolj ali manj družim z ljudmi iz rokometa. Omeniti moram še zastopnikova očeta in ženo, ki sta Hrvata, a živita v Montpellieru.
Ali berete francoske časopise?
Včasih jih malo prelistam, ampak vseeno mi je še težko brati francoščino. Na primer beseda, ki je zapisana s sedmimi ali osmimi črkami, se nato izgovori s samo dvema, tako da je kar težko. (smeh)
Morda poslušate francosko glasbo?
Ne, francoske glasbe ne poslušam, ni mi blizu, raje poslušam svojo.
Kako bi opisali Francoze?
So zelo slabi vozniki, to je prvo. (smeh) Drugače pa so zelo odprti, radi pomagajo. Z njimi nimam nobene slabe izkušnje, tako da o njih res ne morem povedati nič slabega.
Kakšne so Francozinje?
Takole bom rekel, Slovenke so lepše. (smeh)
Kaj vas je najbolj navdušilo v Franciji?
Najbolj sem navdušen nad urejenostjo kluba. V njem je zaposlenih veliko ljudi, tudi v pisarnah, tako da je za vse stvari zelo dobro poskrbljeno. Kadar kaj potrebuješ, se obrneš na njih in to uredijo. No, vse razen zavarovanja, tega smo lani dobili šele po pol leta. Če pa je povezano z rokometom, ti takoj pomagajo.
Moja največja želja je, da bi z izbrano vrsto Slovenije osvojil medaljo, to je prav gotovo želja številka ena.
Je kaj takega, kar vas moti, ali kaj pogrešate?
Moti me gneča na cesti. Po koncu službe, se pravi okoli pete, šeste ure popoldan, tu vlada pravi kaos, res je noro. Takrat sva z dekletom raje doma.
Stari ste 23 let, kakšni so vaši cilji za prihodnost?
Moja največja želja je, da bi z izbrano vrsto Slovenije osvojil medaljo, to je prav gotovo želja številka ena. Kar zadeva klubsko raven, bi rad igral za klub, ki bi se lahko boril za zmago v ligi prvakov. Verjamem, da bi se lahko zanjo čez dve ali tri leta borili tudi z Montpellierom, ampak za zdaj smo še premladi. Bomo videli, kaj bo prinesel čas.
Bi po končani karieri živeli v Franciji?
Tako daleč še nisem razmišljal, saj ne vem, kam me bo odpeljala rokometna pot. Mogoče tudi v katero drugo državo, tako da za zdaj o tem nisem razmišljal. Vendar bi se v Montpellieru lahko hitro navadil tudi na to.
