V duhu njegovega imena bi lahko opisali tudi njegov značaj, nasmejan in dobre volje je z nami klepetal ob kavi in nam zaupal marsikatero zanimivost iz svojega življenja.
Z njim smo se pri Areni Petrol dobili pred uro slovenščine, ki jo nigerijski nogometaš z veseljem obiskuje, čeprav priznava, da s tako zahtevnim jezikom še ni imel opravka. A kljub temu se trudi naučiti se vsaj nekaj osnovnih izrazov, osvojil je tudi besede, ki se uporabljajo na igrišču, ni pa mu ušla niti kakšna kletvica iz slačilnice, nam je v smehu priznal petindvajsetletni nogometaš, ki je bil sicer rojen v Nigeriji, večino svojega življenja pa je preživel v Španiji.
Čez dan sem se po navadi zelo najedel, nato pa sem se velikokrat zbudil sredi noči, jokal in mamo prosil, naj mi da še več hrane. Preveč obožujem hrano, čeprav se moram zdaj kot nogometaš pravilno prehranjevati.
"Ko sem bil star sedem let, se je družina preselila v Španijo. Najprej sem bil tam s stricem, ki je dobil službo, kasneje sem živel tudi s starejšo sestro. Toda nič se ne more primerjati z domom," je z nekaj nostalgije o svojem zgodnjem otroštvu razpredal Sunny, ki pa se je hitro navadil na življenje v Španiji, kjer še dandanes prebiva z večino svojih družinskih članov.
"V družini je skupno osem otrok, tudi zaradi tega se je vsak od nas naučil, kako se boriti in postaviti zase. Sicer pa sem kot otrok veliko jokal, ker sem pogrešal mamo, ki takrat ni bila z mano v Španiji. Toda nogomet mi je pomagal, da sem tudi to premagal. Mama se je namreč iz Španije veliko vračala v Nigerijo, kjer je bila zaposlena v podjetju Guinness, saj veste, tisti Guinness, ki izdeluje pivo. Sam ga ne maram,« nam je zaupal nogometaš Celja, ki je svojo nogometno pot začel pri šestih letih.
ZANJ SO SKRBELE SESTRE
"S prijatelji smo poleg nogometa igrali še tenis, namizni tenis in tudi košarko." Ko smo ga povprašali, kaj nigerijskega najbolj pogreša v Evropi, je kot iz topa izstrelil: "Hrano! Vsakič, ko obiščem Nigerijo, grem vedno pojest kakšno tipično jed (smeh). Da bi si jo sam skuhal? Ne, to pa ne, preveč je zapleteno, zato to raje prepuščam sestram."
Kar pet jih ima petindvajsetletni nogometaš. In kako je bilo odraščati v tako številčni ženski družbi? "V bistvu zelo dobro, saj so vedno skrbele zame, mi pospravljale posteljo, pripravile oblačila." Kot nam je zaupal, je v otroštvu ušpičil marsikaj neumnega, v spominu pa mu je najbolj ostalo to, da je že kot otrok oboževal hrano. "Čez dan sem se po navadi zelo najedel, nato pa sem se velikokrat zbudil sredi noči, jokal in mamo prosil, naj mi da še več hrane. Preveč obožujem hrano, čeprav se moram zdaj kot nogometaš pravilno prehranjevati. Z leti sem se naučil tudi kuhati, tako znam pripraviti na primer tipično špansko paello. Preizkusil sem tudi hrano v Sloveniji in moram priznati, da je podobna španski, predvsem kakšne kombinacije piščanca in riža."
ŠOK NA SLOVENSKIH TLEH
Ko je pri sedmih letih prvič stopil na španska tla, je bil kar malo izgubljen, saj je za sabo pustil del družine, vse prijatelje, za nameček pa ni znal niti besede špansko. "V Nigeriji znamo angleško in se v šoli nato učimo francosko. Prvo leto je bilo res grozno, toda nato sem osvojil jezik in vse je bilo veliko lažje," nam je priznal zgovorni nogometaš, ki je odrasel v Valladolidu.
"V primerjavi s Celjem je to ogromno mesto, tako da sem bil kar malo šokiran, ko sem stopil na slovenska tla. (smeh)" Sunny prvi dve leti svojega bivanja v novi državi ni treniral nogometa, igral ga je le v okviru šolskih dejavnosti, prav učitelj pa ga je prepričal, da spet začne trenirati in igrati za klub. Poslušal ga je, in to se mu je čez nekaj let tudi obrestovalo, saj so ga opazili v mladinskem pogonu madridskega Reala.
"Ko sem podpisal pogodbo, so se mi uresničile otroške sanje, saj že od malih nog navijam za ta klub, brazilski Ronaldo pa je bil moj največji vzornik, ko sem odraščal. Čeprav sem bil tam le eno sezono, sem imel priložnost videti, kako izjemen klub je pravzaprav to. Na žalost pa nisem nikoli izkusil velikega el clasica, proti Barceloni sem igral kot član Espanyola."
Zgovorni in nasmejani nogometaš nam je postregel s še eno zanimivostjo iz svojega otroštva: "Ko sem bil majhen in sem hodil na nogometne treninge, me starša nista jemala resno, vedno sta mi govorila, da je to samo za šalo. Govorila sta mi, naj grem brcat žogo zato, da bom srečen, nikoli pa nista v tej moji želji videla ničesar resnega. Toda ko sem podpisal za Real, je moj oče dojel, da gre vendarle zares. Moj oče je nor na nogomet, mame pa to ne zanima, pravi da se nogometaši preveč brcajo. (smeh)«
