Sporen in nikoli razjasnjen je že datum rojstva tega boksarskega velikana, ki ga številni uvrščajo med najboljše težkokategornike vseh časov. Trdil je, da je na svet prijokal v mesecu marcu leta 1932, a ni jih bilo malo, ki so ob pogledu nanj menili, da je neprimerno starejši. Da se je rodil že leta 1927 ali celo še prej, kar pa niti ni pomembno, rojstnih dni se pač v črnski družini v Arkansasu v tridesetih letih prejšnjega stoletja tako ali tako ni praznovalo.
Sploh, če si bil 24. po vrsti izmed 25. otrok. V vsakdanjik je sodilo garanje na polju, očetovo neusmiljeno pretepanje, nenehna lakota, pa leta pozneje težave z zakonom, nasilništvo, kriminal, še posebno rad je imel policiste in oni so mu ljubezen seveda vračali. O njem so krožile številne zgodbice, od tega, kako so policaji v rasno striktno razdeljenem St. Louisu, kamor je sledil svoji materi oziroma pobegnil očetu, imeli v avtomobilih prilepljeno njegovo sliko, na njem lomili palice, on pa njim kosti, enega je nekoč z glavo naprej zatlačil kar v smetnjak. Prišlo je tako daleč, da mu je načelnik dal na izbiro; ali mesto zapusti sam od sebe ali pa v krsti.
Nikoli mu niso pogledali skozi prste in on nikoli nikomur ni pogledal skozi prste. Morda je bila prav to rdeča nit tudi pozneje v ringu. Nikomur ni prizanašal, pa tudi on ni pričakoval usmiljenja. Ko je prvič za nekaj let pristal za zapahi, se je pod mentorstvom zaporniškega duhovnika pobližje seznanil s sukanjem pesti.
Ring je bil za neizobraženega, nepismenega, a inteligentnega temnopoltega fanta, ki je rad zadajal bolečino, domače dvorišče. Svet v ringu je bil zelo enostaven, svet izven njega ravno nasprotno. Nasilnež, ki ni bil pretirano hiter in ki se ni ponašal z zavidanja vredno boksarsko tehniko, a ki je s svojima dvema macolama znal udarjati kot le malokdo, je imel morda celo najboljši levi direkt vseh časov.
Zastrašujočega videza, že samo ob pogledu nanj so se marsikomu zašibila kolena, prenekateri boksar pa se ga je izogibal v velikem loku. "V vesternih so dobri in zlobni fantje. Jaz sem zloben fant, a v mojem vesternu zmagujejo prav slednji." V tisku so ga opisovali kot gorilo, ki je v ring prišla z razponom rok 213 centimetrov, obsegom pesti 38 centimetrov in devetnajstimi aretacijami. A znotraj sicer mogočnega telesa se je skrival možakar brez prave identitete, ki so ga preganjali številni demoni.
NIKOGARŠNJI SIN
Bil je največja nočna mora konzervativne bele Amerike, a ne le to, na vrhu, s šampionskim pasom okoli pasu, ga niso želeli videti niti temnopolti rojaki. Gibanja za enakopravnost, ki bi lahko v njem našla svoj svetilnik, so se ga zaradi povezav z mafijo in nasilne preteklosti izogibala v velikem loku. S svojo nasilno naravo je bil stereotip mladega temnopoltega moškega, kot ga je takrat videla bela Amerika – neveden, jezen, moralno neodgovoren črnec s slabimi nameni.
Zastrašujočega videza, že samo ob pogledu nanj so se marsikomu zašibila kolena, prenekateri boksar pa se ga je izogibal v velikem loku. "V vesternih so dobri in zlobni fantje. Jaz sem zloben fant, a v mojem vesternu zmagujejo prav slednji." V tisku so ga opisovali kot gorilo, ki je v ring prišla z razponom rok 213 centimetrov, obsegom pesti 38 centimetrov in devetnajstimi aretacijami. A znotraj sicer mogočnega telesa se je skrival možakar brez prave identitete, ki so ga preganjali številni demoni.
NIKOGARŠNJI SIN
Bil je največja nočna mora konzervativne bele Amerike, a ne le to, na vrhu, s šampionskim pasom okoli pasu, ga niso želeli videti niti temnopolti rojaki. Gibanja za enakopravnost, ki bi lahko v njem našla svoj svetilnik, so se ga zaradi povezav z mafijo in nasilne preteklosti izogibala v velikem loku. S svojo nasilno naravo je bil stereotip mladega temnopoltega moškega, kot ga je takrat videla bela Amerika – neveden, jezen, moralno neodgovoren črnec s slabimi nameni.
GRE ZA NAJPOPULARNEJŠI DVOBOJ, VSE ODKAR STA SE UDARILA HITLER IN STALIN, 180 MILIJONOV AMERIČANOV PA NAVIJA ZA OBOJESTRANSKI NOKAVT.
Jim Murray
Nad njegovo kariero sta v najboljših letih bedela Frankie Carbo, znano ime iz mafijskega podzemlja, ter njegov poročnik Frank Blinky Palermo, ki sta njegovo zastrašujočo osebnost nemalokrat uporabila tudi za ustrahovanje sindikalistov, izterjavo dolgov ... Davek grehov iz preteklosti je plačal leta pozneje, ko je v trenutku svojega največjega zmagoslavja, malo po tistem, ko je po le dveh minutah ob žvižgih celotne dvorane na tla poslal takratnega svetovnega prvaka, uglajenega Floyda Pattersona, prispel nazaj v Filadelfijo in ga je na letališču pričakala le peščica, morda ducat novinarjev, množic, ki bi vzklikale njegovo ime, pa ni bilo od nikoder.
Bil je prvak, ki ga nihče ni maral, bil je »persona non grata« in ljudje blizu njemu so leta pozneje trdili, da je prav tam spoznal. Karkoli bo storil, karkoli bo dosegel, vedno bo le gangster, vedno bo ostal nig..., za mnoge tudi poosebljenje zla.
Njegova smrt je še vedno zavita v tančico skrivnost, do zdaj ni znano, kaj se je dogajalo za zidovi njegovega doma v Las Vegasu v zadnjih urah leta 1970. Krožile so in še vedno krožijo številne teorije zarote. Da so ga ubili, ker je želel svoj delež oziroma svoj teritorij v mafijskih poslih, da je v navalu manične depresije storil samomor, da se je odločil postati žvižgač in svetu razkriti celotno zakulisje sveta boksa, pa ga je na oni svet poslala mafija, še najbolj verjetna pa se zdi teorija, da je bila njegova smrt preprosto – nesreča.
Kakorkoli že, bil je to tragičen konec moža z vzdevkom Medved, ki je še ne desetletje pred tem s svojo zastrašujočo figuro in močjo vladal svetu boksa, bil pravzaprav brez tekmeca, vse dokler mu ni leta 1964 poti prekrižal takrat 22-letni Cassius Clay, ki je pozneje pod imenom Muhammad Ali postal eden največjih boksarjev vseh časov in ena izmed ikon dvajsetega stoletja.
LISTON VERSUS CLAY
A leta 1964 je bil le eden izmed vzpenjajočih se boksarjev, fant, ki je vsaj tako dobro, če ne še bolje kot s pestmi, opletal tudi z jezikom. In šel zaradi tega, pa tudi zaradi vse bolj očitnih povezav z militantno skupino Črni muslimani marsikomu pošteno na živce. Bil je to dvoboj dveh nič kaj priljubljenih, če ne kar osovraženih boksarjev, tako ne čudi, da je bila dvorana v Miamiju le napol polna.
Dvoboj črnca, ki ga povezujejo z Malcolmom X, in dvoboj črnca, ki ga povezujejo z mafijo, za Ameriko v šestdesetih letih je bil to dvoboj, ki si ga je želel le malokdo. Morda je vse skupaj še najbolje ubesedil eden izmed prisotnih novinarjev. "Gre za najpopularnejši dvoboj, vse odkar sta se udarila Hitler in Stalin, 180 milijonov Američanov pa navija za obojestranski nokavt."
A bil je to tudi dvoboj, ki je spremenil zgodovino boksa. Njuna obračuna sta bila vsemu navkljub med najtežje pričakovanimi, najbolj gledanimi in najbolj kontroverznimi dvoboji v zgodovini tega plemenitega športa. Dvoboj dveh slogov, če je Cassius poplesaval kot metulj in pičil kot čebela, je Sonny s svojimi kladami predvsem lomil in razbijal.
Na eni strani gobezdavi zabavljač, na drugi tihi izvršitelj, ki je bil prepričan, da bo s klovnom ekspresno opravil. A Cassius ni bil le zabavljač, s psihološkimi igricami pred dvobojem je tekmeca povsem vrgel s tira, tudi v ringu pa se je izkazal za precej trši oreh od pričakovanj, s svojo hitrostjo in agilnostjo je poplesaval po ringu in Listonu zadajal udarec za udarcem.
Številni so še dandanes prepričani, da so po nekaj rundah, ko so videli, da je vrag odnesel šalo, Listonu v njegovem kotu rokavice namazali z neko snovjo, in ko je ta snov prišla v oči Claya, je ta skoraj povsem oslepel. Ko je na pol slepi Clay bežal po ringu, je bil Liston najbližje zmagi, ko pa se je Clayu povrnil vid, je Listonu dokončno odklenkalo.
MORDA MISLIJO, DA SEM STAREJŠI, KER NIKOLI NISEM BIL MLAD.
Sonny Liston
Pred začetkom sedme runde je z bojda poškodovano ramo obsedel v svojem kotu, svet je dobil novega svetovnega prvaka, ki je že kmalu po dvoboju prestopil v islam in si nadel, kar je pozneje postalo eno najbolj prepoznavnih imen v svetu športa.
LISTON VERSUS ALI
In če je bil njun prvi dvoboj predmet številnih polemik, je tisti drugi 25. maja leta 1965 nemudoma postal del urbane legende, a zaradi povsem napačnih razlogov. Narobe je šlo vse, kar je lahko narobe šlo. Že okoliščine dvoboja so bile posebne, nekaj mesecev pred njim je pod streli padel Malcolm X in v pričakovanju maščevanja njegovih privržencev so priprave v Alijevem taboru potekale v ozračju konstantnega strahu.
Ali je ob razkolu med Malcolmom X in Elijahom Muhammadom ostal zvest slednjemu ter njegovi Islamski naciji (Nation of Islam), ki naj bi bila odgovorna za atentat. Liston je po drugi strani, željan maščevanja, bojda treniral kot še nikoli, a zaradi Alijeve operacije kile so dvoboj morali prestaviti za skoraj pol leta in starost Listona, kakršnakoli je že takrat bila, je počasi prišla do izraza, za nameček pa je v tistih pol leta še enkrat, bogsigavedi katerič, prišel navzkriž z zakonom.
Potem je prišel nov udarec, zaradi suma povezave z organiziranim kriminalom je Boston odrekel gostoljubje dvoboju, pet pred dvanajsto je vskočilo majhno, a odročno mestece Lewiston v zvezni državi Maine, za piko na i pa je Robert Goulet pozabil besedilo ameriške himne. Morda je bila to še zadnja zlovešča napoved tistega, kar je sledilo. V tamkajšnjo dvorano, kjer je svoje tekme igralo mladinsko hokejsko moštvo, so zaradi groženj in posledično poostrenih varnostnih razmer spustili le dva tisoč in še nekaj ljudi, ki pa si še zdaj niso edini, ali so spremljali enega največjih trenutkov v zgodovini boksa ali pa prvovrstno sramoto.
Pravzaprav se številni še niso niti namestili na svojih sedežih, ko je bilo vsega konec. Bilo je sredi prve runde, ko je Ali s tem, česar se je pozneje oprijelo ime fantomski udarec, položil Listona na tla. Po minuti in 44 sekundah dvoboja je bil nekdanji svetovni prvak na tleh, v ringu in ob njem je izbruhnil kaos, Ali pa je stal nad tekmecem in mu bojda zabrusil nekaj v slogu: »Vstani in se bori, pezde!« in po drugi različici: "Vstani in se bori, temu ne bo nihče verjel." Vse skupaj je za vse večne čase v eno najbolj ikonskih fotografij 20. stoletja ovekovečil Neil Leifer.
Ali je poplesaval v ringu, Liston se je počasi pobiral na noge, pa spet padal, sodnik je ob popolni zmedi pozabil šteti, še najbolj sporno pa je morda tisto, kar je sledilo. Boksarja sta že nadaljevala dvoboj, ko je sodnika poklical Nat Fleischer, novinar revije Ring, in mu dejal, da je bil Liston na tleh več kot deset sekund, sodnik pa je na podlagi besed novinarja (!), ki je bil brez vsakršne uradne avtoritete, prekinil dvoboj. Ali je zadržal naslov, dvoboj pa je šel v zgodovino kot eden najbolj nenavadnih oziroma bolje rečeno zloglasnih.
RESNICO ODNESEL V GROB
In če sta bila ta dvoboja dejansko začetek neke velike kariere Muhammada Alija, sta pomenila začetek konca Sonnyja Listona. Priznani novinar William Nack je nekoč zapisal: "V celotni zgodovini težke kategorije ni bilo boksarja, ki bi padel hitreje in globlje, kot je Liston v tistih 15 mesecih, ko ga je Ali iz najbolj zastrašujočega možaka na zemeljski obli spremenil v predmet posmeha ter neslanih šal v pogovornih oddajah."
Čeprav se je še vrnil v ring in denimo v svojem zadnjem dvoboju Chucku Wepnerju za spomin »podaril« 73 šivov in zlomljen nos. A takrat je bil to že bivši boksar, ki so ga preganjali številni duhovi iz preteklosti. Zadnje mesece življenja je preživel v Las Vegasu, bolj kot ne pozabljen od vseh, v sumljivi družbi, kjer ni manjkalo ne alkohola ne drog.
Eden najbolj brutalnih razbijačev, ki pa bo ne glede na vse borbe in ne glede na naslov svetovnega prvaka v spominu ostal predvsem po tistih tridesetih sekundah v mali dvorani v malem mestecu Lewiston, ko po fantomskem udarcu ni hotel/mogel vstati.
Je resnično namenoma izgubil, priredil oziroma prodal dvoboj? Je podlegel pritisku mafije, ji je morda na ta način poplačal dolgove, se je ustrašil groženj Islamske nacije (Nation of Islam) ali pa je imel enostavno vsega dovolj? Vse to so bolj ali manj verjetne teorije, ki krožijo že skoraj pol stoletja. Svojo resnico je odnesel v grob.
Predoziranje, je takrat zapisal mrliški oglednik, a njegove zadnje ure so, kot še marsikaj v njegovem življenju, še dandanes zavite v tančico skrivnosti. Morda jo bodo nekoč odstrli, sem ter tja se še vedno pojavi kdo, ki trdi, da pozna razloge za padec in konec tragične figure, imenovane Sonny Liston. Navsezadnje so pred nekaj tedni do dna prišli eni največjih skrivnosti 19. stoletja, temu, kdo je bil dejansko mož, ki ga je svet poznal pod imenom Jack Razparač.
Kdo je bil dejansko mož, ki ga je svet poznal pod imenom Sonny Liston, pa je morda še najbolj enostavno in najlepše ubesedeno na njegovem nagrobniku. Epitaf namreč pravi: Charles Sonny Liston. 1932–1970. A Man. Mož.
LISTON VERSUS ALI
In če je bil njun prvi dvoboj predmet številnih polemik, je tisti drugi 25. maja leta 1965 nemudoma postal del urbane legende, a zaradi povsem napačnih razlogov. Narobe je šlo vse, kar je lahko narobe šlo. Že okoliščine dvoboja so bile posebne, nekaj mesecev pred njim je pod streli padel Malcolm X in v pričakovanju maščevanja njegovih privržencev so priprave v Alijevem taboru potekale v ozračju konstantnega strahu.
Ali je ob razkolu med Malcolmom X in Elijahom Muhammadom ostal zvest slednjemu ter njegovi Islamski naciji (Nation of Islam), ki naj bi bila odgovorna za atentat. Liston je po drugi strani, željan maščevanja, bojda treniral kot še nikoli, a zaradi Alijeve operacije kile so dvoboj morali prestaviti za skoraj pol leta in starost Listona, kakršnakoli je že takrat bila, je počasi prišla do izraza, za nameček pa je v tistih pol leta še enkrat, bogsigavedi katerič, prišel navzkriž z zakonom.
Potem je prišel nov udarec, zaradi suma povezave z organiziranim kriminalom je Boston odrekel gostoljubje dvoboju, pet pred dvanajsto je vskočilo majhno, a odročno mestece Lewiston v zvezni državi Maine, za piko na i pa je Robert Goulet pozabil besedilo ameriške himne. Morda je bila to še zadnja zlovešča napoved tistega, kar je sledilo. V tamkajšnjo dvorano, kjer je svoje tekme igralo mladinsko hokejsko moštvo, so zaradi groženj in posledično poostrenih varnostnih razmer spustili le dva tisoč in še nekaj ljudi, ki pa si še zdaj niso edini, ali so spremljali enega največjih trenutkov v zgodovini boksa ali pa prvovrstno sramoto.
Pravzaprav se številni še niso niti namestili na svojih sedežih, ko je bilo vsega konec. Bilo je sredi prve runde, ko je Ali s tem, česar se je pozneje oprijelo ime fantomski udarec, položil Listona na tla. Po minuti in 44 sekundah dvoboja je bil nekdanji svetovni prvak na tleh, v ringu in ob njem je izbruhnil kaos, Ali pa je stal nad tekmecem in mu bojda zabrusil nekaj v slogu: »Vstani in se bori, pezde!« in po drugi različici: "Vstani in se bori, temu ne bo nihče verjel." Vse skupaj je za vse večne čase v eno najbolj ikonskih fotografij 20. stoletja ovekovečil Neil Leifer.
Ali je poplesaval v ringu, Liston se je počasi pobiral na noge, pa spet padal, sodnik je ob popolni zmedi pozabil šteti, še najbolj sporno pa je morda tisto, kar je sledilo. Boksarja sta že nadaljevala dvoboj, ko je sodnika poklical Nat Fleischer, novinar revije Ring, in mu dejal, da je bil Liston na tleh več kot deset sekund, sodnik pa je na podlagi besed novinarja (!), ki je bil brez vsakršne uradne avtoritete, prekinil dvoboj. Ali je zadržal naslov, dvoboj pa je šel v zgodovino kot eden najbolj nenavadnih oziroma bolje rečeno zloglasnih.
RESNICO ODNESEL V GROB
In če sta bila ta dvoboja dejansko začetek neke velike kariere Muhammada Alija, sta pomenila začetek konca Sonnyja Listona. Priznani novinar William Nack je nekoč zapisal: "V celotni zgodovini težke kategorije ni bilo boksarja, ki bi padel hitreje in globlje, kot je Liston v tistih 15 mesecih, ko ga je Ali iz najbolj zastrašujočega možaka na zemeljski obli spremenil v predmet posmeha ter neslanih šal v pogovornih oddajah."
Čeprav se je še vrnil v ring in denimo v svojem zadnjem dvoboju Chucku Wepnerju za spomin »podaril« 73 šivov in zlomljen nos. A takrat je bil to že bivši boksar, ki so ga preganjali številni duhovi iz preteklosti. Zadnje mesece življenja je preživel v Las Vegasu, bolj kot ne pozabljen od vseh, v sumljivi družbi, kjer ni manjkalo ne alkohola ne drog.
Eden najbolj brutalnih razbijačev, ki pa bo ne glede na vse borbe in ne glede na naslov svetovnega prvaka v spominu ostal predvsem po tistih tridesetih sekundah v mali dvorani v malem mestecu Lewiston, ko po fantomskem udarcu ni hotel/mogel vstati.
Je resnično namenoma izgubil, priredil oziroma prodal dvoboj? Je podlegel pritisku mafije, ji je morda na ta način poplačal dolgove, se je ustrašil groženj Islamske nacije (Nation of Islam) ali pa je imel enostavno vsega dovolj? Vse to so bolj ali manj verjetne teorije, ki krožijo že skoraj pol stoletja. Svojo resnico je odnesel v grob.
Predoziranje, je takrat zapisal mrliški oglednik, a njegove zadnje ure so, kot še marsikaj v njegovem življenju, še dandanes zavite v tančico skrivnosti. Morda jo bodo nekoč odstrli, sem ter tja se še vedno pojavi kdo, ki trdi, da pozna razloge za padec in konec tragične figure, imenovane Sonny Liston. Navsezadnje so pred nekaj tedni do dna prišli eni največjih skrivnosti 19. stoletja, temu, kdo je bil dejansko mož, ki ga je svet poznal pod imenom Jack Razparač.
Kdo je bil dejansko mož, ki ga je svet poznal pod imenom Sonny Liston, pa je morda še najbolj enostavno in najlepše ubesedeno na njegovem nagrobniku. Epitaf namreč pravi: Charles Sonny Liston. 1932–1970. A Man. Mož.
