V domovini je bil član Triglava, domžalskega Heliosa, Uniona Olimpije in Krke, v tujini pa se je pred odhodom v Turčijo preizkušal v različnih španskih in italijanskih košarkarskih kolektivih. Pred začetkom letošnje sezone je nekoliko presenetljivo podaljšal sodelovanje s turškim "malčkom", ki je bil ustanovljen leta 2007 in šele tretjo sezono nastopa med elito.
DOMEN LORBEK
rojen: 6. marec 1985
šport: košarka
država: Turčija (Gaziantep)
klub: Royal Hali Gaziantep
Kako je prišlo do tega, da ste se odločili kariero nadaljevati v Turčiji?
Po evropskem prvenstvu v Sloveniji sem bil prost igralec. Jure Zdovc je v tistem času prevzel Gaziantep, poklical me je in vprašal, ali bi me zanimalo, da bi igral za ta klub. Seveda me je zanimalo. Poleg tega sem vedel tudi to, da bo verjetno spet vodil reprezentanco. Vse skupaj je postalo samo še vprašanje pogodbe oziroma pogojev sodelovanja.
Pred tem ste bili v Krki, ste imeli še kakšno drugo ponudbo?
Pogovarjali smo se s Krko in Unionom Olimpijo, ponudbo sem imel tudi iz Benetk. Praktično sem bil zelo blizu podpisu pogodbe z Benetkami, a je Jure s svojim klicem takrat poskrbel, da sem se nato odločil za odhod v Turčijo. Želel sem si stopiti na turški trg, saj je ta trenutno najmočnejši in posledično finančno najbolj ugoden.
Kako ste se navadili na življenje v Turčiji?
Življenje v Turčiji je bolj poceni kot v državah Evropske unije. Tu imajo mednarodne šole in mednarodni vrtec, tako da je tudi družina z mano. Starejši sin že hodi v vrtec, lani je šel prvič in smo tudi s tega vidika zelo zadovoljni.
Naredili so umetno reko, okoli nje naselje, tam je tudi nakupovalno središče, vrtec. Zelo zanimiv kompleks, čeprav se moram nanj še navaditi, saj gre v primerjavi z Gaziantepom za povsem drug svet.
Turčija je muslimanska država, na kakšen način najbolj občutite to drugačnost v normalnem življenju?
Pravzaprav se niti ne čuti. Moram priznati, da so ljudje zelo prijazni, z njimi nimam niti ene slabe izkušnje. Zelo radi imajo otroke, na cesti me ustavljajo, se igrajo z mojimi otroki. Na to nisem bil navajen. Ko smo prvič prišli, je nekdo sredi nakupovalnega središča malega vzel v roke in ga dvignil, takrat sem se bil že pripravljen stepsti. (smeh) Ampak sem potem videl, da so samo tako prijazni in da so takšne stvari tam nekaj povsem običajnega.
Ste imeli morda na začetku kakšne težave s komunikacijo?
Te imam še vedno, ker skoraj nihče ne govori angleško, tako da se v Gaziantepu težko sporazumeš s tem jezikom. Pokažeš, kaj hočeš, in nekako gre. Tu in tam najdeš koga, ki spregovori kakšno besedo v angleščini. Drugače pa imamo v klubu ljudi, ki nam pomagajo. Pokličeš, ko kaj potrebuješ, in je stvar urejena.
Koliko turščine že govorite?
Zelo slabo oziroma je ne govorim. (smeh) Težko je, ker turščine ne morem primerjati z nobenim jezikom, morda bom letos uspel 'ujeti' malo več besed. (smeh)
Kakšno mesto je Gaziantep?
Dvomilijonsko mesto, v katerem so tri nova nakupovalna središča. Gradi se na vsakem koraku, tako da mesto ves čas raste. Ravno zdaj sem se vselil v stanovanje v Antepii. Pravzaprav so umetno zgradili mesto malo zunaj Gaziantepa. Naredili so umetno reko, okoli nje naselje, tam je tudi nakupovalno središče, vrtec. Zelo zanimiv kompleks, čeprav se moram nanj še malo navaditi, saj gre v primerjavi z Gaziantepom za povsem drug svet. Vendar še ni dokončan, še kar raste. Gre pa za projekt lastnikov našega kluba.
Zaradi dogodkov v Siriji ni čutiti kakšne posebne napetosti ali kakršnegakoli drugega vpliva. Počutim se zelo varno. V mestu je malo več Sircev.
Mesto leži blizu sirske meje, kakšno je vzdušje v njem zaradi stvari, ki se dogajajo pri sosedih?
Zaradi dogodkov v Siriji ni čutiti kakšne posebne napetosti ali kakršnegakoli drugega vpliva. Počutim se zelo varno. V mestu je malo več Sircev. Med ljudmi ni panike, življenje poteka po ustaljenih tirnicah. Ves čas sprašujemo, ali lahko nastanejo problemi, pa nam vsi zatrjujejo, da za kaj takega ni možnosti in da spor ne bo prestopil meje.
Živite v stanovanju ali v hiši?
Živim v bloku. Potreboval sem malo večje stanovanje, ker imam dva otroka, tako da sem se preselil v Antepio. Vse imam blizu, do nakupovalnega središča je dvajset minut, do dvorane, v kateri treniramo, približno petnajst. Razdalje niso velike.
Kako veliko je stanovanje in koliko znaša najemnina?
Stanovanje je veliko dobrih sto kvadratnih metrov, najemnina pa je približno 1100 dolarjev, kar je dobrih 850 evrov. Antepia je malo dražja, ker je tam vse novo. Lani sem živel v Gaziantepu, stanovanje je bilo veliko od 70 do 80 kvadratnih metrov, mesečna najemnina pa se je gibala med 400 in 500 dolarji.
Je vaš sosed mogoče tudi kateri od vaših soigralcev?
Da, v sosednjem bloku živi Jure, blizu so tudi Stefanos Dedas in novi trije Američani, ki so prišli v klub. Blizu sta še dva turška soigralca, tako da je tu pol ekipe.
Ste že imeli priložnost spoznati sosede, ali vedo, da ste košarkar?
Vselil sem se šele pred nekaj dnevi, tako da še nisem nikogar srečal. Je pa za zdaj tu še precej prazno, ampak se hitro polni.
Tu niso ravno strastni košarkarski navijači. Malo se jim 'zmeša' le, ko prideta Galatasaray in Fenerbahče. (smeh)
Vas ljudje prepoznajo, če se sprehodite po mestu?
Kakor kdo, tu niso ravno strastni košarkarski navijači. Malo se jim 'zmeša' le, ko prideta Galatasaray in Fenerbahče. (smeh) Ko gostujeta ti moštvi, se dvorana skoraj napolni, ampak je tudi tu obisk odvisen od tega, kakšne rezultate imaš. Ko smo zmagovali, jih je bilo veliko več, a mislim, da dvorana, ki sprejme okoli štiri tisoč gledalcev, nikoli ni bila povsem polna. Na tekme hodi od 1500 do dva tisoč ljudi.
Imate na voljo klubski avto?
Da, imam.
Kakšni vozniki so Turki?
Zmešani, džungla, ni pravil. (smeh)
Ste imeli kaj težav pri privajanju na tamkajšnje razmere na cesti?
Ne, ne, saj se hitro privadiš. Je pa res, da moraš biti zelo pazljiv. Lahko se zgodi, da zavijaš desno in nekdo kar pripelje po tvojem pasu. V Gaziantepu zelo radi trobijo za vsako stvar. (smeh)
Kakšen je vozni park v Turčiji?
Mogoče je videti vse vrste avtomobilov, od tistih najdražjih do najcenejših. Tako je tudi v mestu, kjer se da na vsakem koraku videti vse sloje ljudi.
Sicer pa so med mesti velike razdalje, na gostovanja se verjetno vozite z letali, kakšna so in kako so urejena letališča?
Da, vozimo se z letali, letos v tekmovanju nastopa šest ekip iz Istanbula. V Gaziantepu je malo manjše letališče, do Istanbula je ura in pol leta. Na druga gostovanja gremo od Istanbula naprej z avtobusom, razen v Ankaro, kamor gremo neposredno. V tej sezoni bomo igrali le eno tekmo na teden, ker igramo samo v prvenstvu, tako da bodo tudi potovanja lažja. Kar zadeva letala, povem vse, če rečem, da se prevažamo s Turkish Airlinesom. Tudi letališča so dobro urejena.
Za primer lahko povem glede cen superg, isti model je v Sloveniji tudi za 40 evrov dražji kot v Turčiji.
Kako Turki poznajo Slovenijo?
Slabo. (smeh) Ko smo bili dva tedna v Kranjski Gori na pripravah, so ljudje iz kluba dobili malo boljšo predstavo o naši državi. Moram reči, da jim je bilo zelo všeč, sploh nad Kranjsko Goro in Bledom so bili navdušeni. Obiskali so tudi Ljubljano, vendar pravijo, da je pri nas vse drago, saj so navajeni cenejšega življenja.
Ste se v Turčiji morda srečali s kriminalom? Ste morda doživeli kakšno neprijetno izkušnjo, ki ni povezana s košarko?
Ne, do zdaj nisem doživel nič takega in upam, da bo tako tudi vnaprej. Tudi ne vidim možnosti, da bi se mi kaj zgodilo, saj sem ves čas razpet med dvorano, nakupovalnim središčem in domom. V mestu pa tudi ni kakšnih lokalih, v katerih bi se lahko ljudje zadrževali. Če se želiš zabavati, moraš iti v Istanbul. V mestu sta dva lokala, kamor greš lahko na pivo, drugače pa je zunaj težko dobiti alkohol.
Se močno pozna gospodarska kriza, je na ulici veliko brezdomcev, beračev?
Zanimivo je, da nikomur ni izpod časti delati in to karkoli. Težko vidiš koga, ki postopa naokoli. Mislim, da tudi zaradi tega država ni v krizi. V mestu je le nekaj več beguncev iz Sirije, ki prosijo, kar pa je povsem normalno.
Kako je s prehrano? Imate prek kluba obroke urejene v kakšni restavraciji ali morate za to poskrbeti sami?
Za prehrano poskrbim sam. Zdaj, ko ni Tine, jem v restavracijah. Vendar bo kmalu prišla in takrat bo ona vse uredila, tako da bom jedel doma. (smeh)
Kako vam je všeč turška hrana?
Turška hrana je odlična, sploh v Gaziantepu. Znani so po kebabih, baklavah. Sicer je malo bolj začinjena, pekoča hrana, ampak naredijo tudi nepekočo, če jim rečeš. Je pa hrana v tem delu Turčije zelo okusna, ena najboljših v državi. Tudi drugi tako pravijo in moram reči, da se strinjam. (smeh)
Ste se zaradi dobre hrane kaj zredili?
Ne, pazim na to, ne smem se zrediti. Je pa res, da bi hitro pridobil kakšen kilogram, če bi se malce zapustil. (smeh)
Za mesto Gaziantep nisem slišal, vse dokler ni Jure postal trener tukajšnjega moštva. Preden sem šel, sem se spraševal, kam sploh grem, saj mesto leži v bližini sirske meje.
Kakšen delovni čas imajo trgovine, je podoben kot pri nas?
Trgovine so odprte približno tako kot pri nas, nakupovalna središča se odprejo ob desetih dopoldne in so odprta do desetih zvečer. V mestu se najdejo kakšne manjše trgovine, ki so odprte dlje.
Ste morda v trgovinah naleteli na kakšne slovenske izdelke?
Ne, na slovenski izdelek pa še nisem naletel.
Dejali ste, da je življenje v Turčiji cenejše kot pri nas. Je razlika v cenah velika, če jih primerjamo z našimi trgovinami in restavracijami?
Razlika se kar pozna, osnovne dobrine so cenejše. Tudi oblačila so cenejša. Za primer lahko povem glede cen superg, isti model je v Sloveniji tudi za 40 evrov dražji kot v Turčiji. Kar zadeva restavracije, so prav tako cenejše. Ravno včeraj sem jedel juho in zrezke, poleg tega sem še nekaj popil, pa je račun prišel približno osem evrov.
Če nekdo iz Slovenije pride k vam na obisk, kaj želi najprej videti oziroma kaj mu najprej pokažete?
Nujno si je treba ogledati muzej mozaikov, ki je eden najboljših na svetu. Poskusiti njihove baklave in kebab. Blizu je tudi zibelka civilizacije Mezopotamija, ki leži med rekama Evfrat in Tigris, do tja je približno ura vožnje. Sicer še nisem bil, ampak nameravam v kratkem oditi tja z družino. Izplača se pogledati bazar in živalski vrt, tega večkrat obiščem z otrokoma.
Imate prijatelje tudi zunaj košarkarskih krogov?
Ne, družim se samo s soigralci in njihovimi družinami.
Gledate televizijo? Imajo Turki filme sinhronizirane?
Na televiziji imam možnost programe gledati v angleščini. Lani sem veliko spremljal Gorana Dragića, ki je bil s Phoenixom hit v ligi NBA. Sicer pa imajo filme sinhronizirane.
Predstavljal sem si, da bo nekaj takega kot Široki Brijeg, kjer je vas, okoli njega pa ni dobesedno nič.
Morda poslušate turško glasbo?
V avtomobilu poslušam radio in vrtijo turško glasbo. Sicer nisem neki poznavalec srbske glasbe, ampak se mi zdi, da je turška precej podobna.
Kako bi opisali Turke?
Turki so delaven in prijazen narod. So zelo verni, pravi verniki molijo petkrat dnevno. Zelo so disciplinirani.
Kakšne so pa Turkinje?
To je težko reči, ker je večina zavitih. Niti približno ne bi mogel reči, da so lepše od naših, ker mislim, da so pri nas gotovo ene najlepših žensk na svetu. Če sem pošten, se s Turkinjo ne bi poročil. (smeh)
V Gaziantepu je gotovo več zavitih žensk kot na primer v Istanbulu.
Tako je, tu je precej močnejši vpliv Sirije, tako da je veliko več zavitih žensk. V Istanbulu je tega precej manj.
Kaj vas je najbolj navdušilo v Turčiji?
Vse mi je všeč, sploh ni neke stvari, ki bi me tu motila ali bi mi bilo ob njej neprijetno. Življenje tu bi opisal kot zelo lagodno, z veseljem greš med ljudi. Prav navdušen pa sem nad baklavami, ki izvirajo prav od tukaj in so najboljše v Turčiji.
Po glasu sodeč, vas je Turčija očitno zelo pozitivno presenetila.
Res je. Za mesto Gaziantep nisem slišal, vse dokler ni Jure postal trener tukajšnjega moštva. Preden sem šel, sem se spraševal, kam sploh grem, saj mesto leži v bližini sirske meje. Predstavljal sem si, da bo nekaj takega kot Široki Brijeg, kjer je vas, okoli njega pa ni dobesedno nič. Ko sem prišel, me je tu pričakalo dvomilijonsko mesto, kjer lahko počneš marsikaj, poleg tega so še ljudje izjemno prijazni.
Prej ste v tujini igrali še v Italiji in Španiji, kje se najbolje počutite?
Najbolj všeč mi je bila Španija, saj sem živel v takih mestih. Tudi Treviso je bil v redu zaradi bližine doma, ki je od tam oddaljen le dve uri vožnje z avtom. Zdaj, ko sem malo starejši in imam družino, malo drugače gledam na vse skupaj. Če bi zdaj izbiral, bi prav gotovo izbral Turčijo.
Stari ste 29 let, kakšni so vaši cilji za naprej?
Glede na to, da vse bolje igram, je želja priti v katerega od evroligaških klubov ali pa še kaj več. Vendar sem trenutno z glavo povsem pri Gaziantepu. Rad bi nadaljeval predstave, ki sem jih prikazoval v reprezentančnem dresu. Zanimanje po Evropi in svetu obstaja, mogoče se pa kje kaj odpre. Mislim, da je pred mano še vsaj osem let kariere. Če pogledamo, je San Antonio lani premaknil to mejo. Osvojil je naslov prvaka lige NBA, glavno vlogo pa so imeli fantje, stari 36, 37 let. Ni več tiste meje, da moraš končati kariero, ko enkrat dopolniš trideset let. Seveda je vse odvisno od tega, kako skrbiš za svoje telo, kako se počutiš in koliko motivacije imaš. Jaz se počutim odlično, poleg tega nimam težav s poškodbami.
Glede na to, da vse bolje igram, je želja priti v katerega od evroligaških klubov ali pa še kaj več.
Glede na dobro sezono in odlične igre v izbrani vrsti je bilo kar manjše presenečenje, da ste po koncu sezone podaljšali sodelovanje z Gaziantepom.
Ko je Jure podaljšal še za dve leti, je želel, da tudi jaz ostanem. V Gaziantepu sem se zelo dobro počutil, imel sem odlično sezono in tudi pogodba je v redu, tako da sem brez kakršnihkoli zadržkov sprejel ponudbo. Z Juretom imam dogovor, da bi me v Gaziantepu v primeru ponudbe katerega od velikih klubov verjetno pustili oditi. Bil je igralec, tako da te stvari zelo dobro razume.
Bi po končani karieri morda živeli v Turčiji?
Ne, verjetno bom živel v Ljubljani, razen če ne bom delal kje v tujini.
