Nekdanjega specialista v teku na 400 metrov smo obiskali ravno med pripravami na peteroboj pionirskih reprezentanc, ki je bil na sporedu minuli konec tedna, z veseljem pa nam je pripovedoval o raznih prigodah iz otroštva in šolskih dni, o svoji karieri in njenem koncu in še čem.
Za začetek smo seveda nekoliko pobrskali po zdaj že zaprašenih arhivih družine Jagarinec, natančneje sedemindvajset let nazaj, ko je naš sogovornik prijokal na svet. "Celotno moje otroštvo je bilo povezano s športom, v bistvu ni bilo športa, ki ga ne bi preizkusil, od rokometa, košarke, nogometa pa vse do namiznega tenisa in bejzbola. Čeprav smo bili s stalno ekipo prijateljev zelo aktivni, je bilo to zame včasih premalo," nam je na začetku pogovora zaupal Sebastijan, ki je tako doma nekega dne izrazil željo po treniranju atletike.
Ne, ni Maribor na prvem mestu, že od malih nog navijam za madridski Real. Vijoličastim privoščim uspeh, toda tudi zaradi njih smo v atletiki nekoliko zapostavljeni.
"Takrat sem bil star osem let in oče mi sprva ni dal nobenega pozitivnega odgovora, kar pa ne pomeni, da se s tem ni strinjal, temveč je zgolj deloval hladno. Nato pa mi je nekega dne rekel, da greva na obisk k babici, v bistvu pa me je odpeljal na atletski stadion. In takrat se je vse skupaj začelo," je še vedno z velikim navdušenjem razlagal naš sogovornik.
Nad atletiko se je navdušil prek spremljanja tekem mitingov zlate lige na malih zaslonih. "V bistvu sem spremljal vsa največja atletska tekmovanja, najbolj pa sta me navdušila Michael Johnson in Wilson Kipketer. Tudi za disciplino, v kateri sem bil potem najboljši. V otroških letih sem z odprtimi očmi spremljal, kako so atleti dosegali izjemne rezultate, takrat pa si seveda še nisem znal predstavljati, koliko truda in odrekanja je potrebnega za vse to."
Nekaj atletskih genov je Sebastijan nedvomno podedoval od očeta, ki ga je ta šport tudi zanimal, med študijem v Zagrebu pa se je dve leti ukvarjal s tekom na daljše proge.
ZAPOSTAVLJENI TUDI ZARADI MARIBORA
Sebastijan je najmlajši član družine, zanimivo pa je, da je njegova sestra od njega starejša le 9 mesecev in 24 dni. "Dobro sva se razumela, tako kot vsi bratje in sestre pa sva imela tudi midva boljše in slabše trenutke, ko sva se tudi skregala in stepla (smeh)."
Ko je beseda nanesla na razne anekdote in otroške lumparije, se je Sebastijanov list izkazal za bolj ali manj nepopisanega, saj se je, kot nam je sam povedal, veliko raje ukvarjal s športom. Tudi že s prej omenjenim bejzbolom. "Obvladam ga nikakor ne, ga pa veliko spremljam. Lahko rečem, da sem večino pravil že osvojil in da sem navdušen nad tem športom, čeprav ni tako dinamičen, kot mogoče kdo misli. Me pa dovolj pritegne, da sem tudi po tri, štiri ure pred ekranom in spremljam tekmo," nam je razkril navijač ekipe Boston Red Sox.
Prvič se mi je to pripetilo, ko sem v pisarni sedel za računalnikom, in kar naenkrat sem začutil mravljince v zadnjem delu vratu, preselilo pa se je v glavo in oči. Tri mesece sem doživljal podobne napade, vsak gib na treningu, ki sem ga naredil predvsem z zgornjim delom telesa, se je končal z vrtoglavico.In kako je pravzaprav prišlo do tega navdušenja nad športom, ki v Sloveniji ni tako zelo razširjen: "Vse skupaj se je začelo kot igra na igrišču, ko smo s prijatelji namesto kija uporabljali kar teniški lopar in si naredili baze. Zraven našega igrišča je bil tudi blok, tako da je žogica večkrat zletela v okno in komu v stanovanje (smeh). Kasneje smo si kupili tudi palico, ki sicer ni bila profesionalna, a za nas dovolj dobra. Seveda je bilo veliko težje udariti dlje."
Si pa nekdanji atlet še danes rad ogleda številne športne dogodke, od rokometa, košarke in nogometa, povsod pa ima priljubljeno moštvo, za katerega navija. A kljub vsej vijoličasti vročici po uvrstitvi v ligo prvakov njega slednja ni prevzela. "Ne, ni Maribor na prvem mestu, že od malih nog navijam za madridski Real. Vijoličastim privoščim uspeh, toda tudi zaradi njih smo v atletiki nekoliko zapostavljeni."
NAVDUŠEN NAD GLEDALIŠČEM
Prvi šolski dan je naš sogovornik pred dvema desetletjema pričakal pripravljen, saj mu je veliko pomagala že starejša sestra. "Čeprav v mojem razredu ni bilo nobenega prijatelja z igrišča, smo se z novimi sošolci hitro ujeli, tudi učiteljica nas je veliko naučila. Rad sem hodil v šolo, čeprav mi doma učenje ni dišalo. Sem pa zato v razredu poslušal in si veliko zapomnil," nam je zaupal in dodal, da je v osnovni šoli oboževal zemljepis in zgodovino, s sošolcem pa sta pri urah glasbene vzgoje rada zelo naglas zapela.
V srednji šoli je poleg atletike in športa nasploh odkril še eno svojo strast. "Ko sem bil v dijaškem domu, sem se pridružil gledališki skupini v sklopu kulturno-umetniškega društva in jo štiri leta večkrat na teden tudi obiskoval. Moram priznati, da sem zelo užival. Začel sem na prepričevanje vzgojitelja v dijaškem domu, hitro pa mi je postalo zelo všeč. Moje vloge so bile zelo pestre, raznolike in zanimive. V eni predstavi sem bil Jezus in sem pred občinstvom stal le v spodnjicah, v drugi šef mafije, v tretji le kaskader, bil sem tudi Kekec. Tudi zdaj bi se še kdaj preizkusil v čem podobnem, res me veseli," je v smehu razlagal nekdanji atlet, ki si je vedno želel, da bi nekoč nastopal v teku na 400 metrov.
Vse skupaj se je začelo kot igra na igrišču, ko smo s prijatelji namesto bejzbolskega kija uporabljali kar teniški lopar in si naredili baze. Zraven našega igrišča je bil tudi blok, tako da je žogica večkrat zletela v okno in komu v stanovanje.
ZOBOTEHNIK, KI TO NI
Njegovi začetki so bili počasnejši, v sto metrov krajši razdalji se je v osnovni šoli uvrščal v zlato sredino, toda to ga ni ustavilo. "Po biološkem razvoju sem zaostajal za svojimi vrstniki, bil sem majhen in suh. Vedno sem si rekel, da bom, ko bom zrasel, boljši. In tako je bilo v srednji šoli, ko sem bil iz letnika v letnik višji, izboljšali pa so se tudi rezultati," nam je razkril nekdanji dijak srednje šole za farmacijo, kozmetiko in zdravstvo. "Učil sem se za zobotehnika, moram priznati, da je bilo vse skupaj zelo zanimivo, tudi ko smo imeli v vsakem letniku obvezno prakso. Toda največja težava je ta, da si nikakor ne morem predstavljati, da bi več ur na dan sedel v pisarni, potrebujem gibanje."
Ko se je Sebastijan resno posvetil atletiki, je začel hitro spoznavati, da je pot do najboljših zelo trnova. "Res se je težko prebiti med najboljše, zelo si je treba želeti, se odrekati, pravilno trenirati, v atletiki ni prehitevanja in bližnjic. Če si priden, prej ali slej pride tudi nagrada," je še razkril.
In kaj je bila zanj največja nagrada? "To, da mi je uspelo uresničiti otroško željo. Nastopil sem na evropskem prvenstvu za člane, kar je bil moj vrhunec." Zadnja tri leta pa se tem dosežkom ni mogel več približati, zaradi česar se je odločil, da bo sklenil svojo športno pot. Potem ko je v Barceloni tekel svoj osebni rekord, je šlo vse navzdol, to je bil hkrati tudi njegov zadnji uradni nastop.
VRTOGLAVICE, MRAVLJINCI IN POŠKODBE
"Poškodbe z izjemo zadnje niso bile hude, toda ravno dovolj, da nisem mogel stopiti na tekmovališče. Leta 2012 sem imel težave z vrtoglavico. V glavi imam dve cisti, potrebni so vsakoletni pregledi, in če zrasteta, moram na operacijo. Nekateri zdravniki so mi rekli, da to ni povezano z vrtoglavico, drugi spet drugače, tako da še danes ne vem, kaj je s tem. V lanski sezoni sem si na obeh straneh poškodoval zadnji del stegenske mišice nad kolenom. Gre za poškodbo, ki se težko zaceli in po kateri si težko tako dober kot pred njo," je piko na i odločitvi, da konča kariero, pojasnil naš najboljši tekač na 400 metrov.
Izjemno rad poslušam glasbo. Brez tega ne morem, tudi če se sprehajam zunaj, imam vedno slušalke v ušesih. Rad poslušam različne zvrsti, moja najljubša skupina pa je Coldplay.
Razkril nam je še ozadje za skrivnostnimi vrtoglavicami: "Prvič se mi je to pripetilo, ko sem v pisarni sedel za računalnikom, in kar naenkrat sem začutil mravljince v zadnjem delu vratu, preselilo pa se je v glavo in oči. Tri mesece sem doživljal podobne napade, vsak gib na treningu, ki sem ga naredil predvsem z zgornjim delom telesa, se je končal z vrtoglavico, podobno je bilo tudi s počasnim tekom."
In kakšne posledice so ta tri nič kaj lahka leta pustila? "Vse skupaj nisem jemal zelo resno, vedno me je nekaj gnalo naprej. Po prvih dveh sezonah se nisem vdal, po zadnji poškodbi pa je bilo vse skupaj preveč. To je bila odločitev, ki sem jo sprejel v trenutku, toda ničesar ne obžalujem."
Pred nekaj meseci je na atletskem mitingu odtekel še svojo zadnjo tekmo, v takšno slovo so ga prepričali predvsem prijatelji in kolegi. "Občutki so bili res fenomenalni, užival sem v vsakem metru posebej. To je bil konec, kakršnega sem si želel." Med tekom se je spomnil tudi na nekaj lepih trenutkov iz svoje kariere, ki jih ni bilo malo. Med njimi so tudi potovanja in redko tudi spoznavanje novih mest in kulture. V spomin sta se mu najbolj zapisala Barcelona in Bangkok.
COLDPLAY IN UŽIVANJE Z NEČAKINJO
Vseh potovanj pa kljub temu ne bo preveč pogrešal, saj trenutno pri AK Poljane uživa v delu z otroki, ki jih skozi igro spoznava z osnovami atletike, sodeluje tudi pri šoli teka in opravlja individualne treninge, zaradi česar so njegovi dnevi od ponedeljka do sobote zelo zasedeni. "Tako nekega pravega prostega časa nimam. Če pa že, ga izkoristim za druženje s prijatelji, izjemno rad poslušam glasbo. Brez tega ne morem, tudi če se sprehajam zunaj, imam vedno slušalke v ušesih. Rad poslušam različne zvrsti, moja najljubša skupina pa je Coldplay. Imam tudi tri leta in sedem mesecev staro nečakinjo, s katero se zelo rad družim in crkljam, rada pleševa in pojeva, včasih pride tudi na stadion."
Za konec smo tudi zanj prihranili najzahtevnejši del intervjuja, in sicer smo ga prosili, naj se v nekaj besedah opiše: "Miren, sproščen, če pa me kdo razjezi, znam tudi eksplodirati. Včasih rad tudi kaj preslišim, še posebej če pride kdo od staršev in sprašuje, kdaj se bodo lahko doma odločili, ali bo njihov otrok tekmoval na 100 metrov ali v skoku v daljino," je še pristavil zdaj že nekdanji atlet, ki upa, da bo tudi v starih letih del kraljice športov.
