Pisal se je 14. marec 1989 in v finalu zdaj že vrsto let pokojnega Pokala pokalnih zmagovalcev sta si nasproti stala madridski Real in italijanski Snaidero iz Caserte. Bil je to na evropskih tleh ne prej ne pozneje videni strelski spopad. Morda se danes, sploh mlajšim ljubiteljem košarke, sliši nenavadno, a takrat je bilo povsem dovolj reči Dražen proti Oscarju in spektakel je bil zagotovljen. Bili so to tako ali tako neki drugi časi, neka druga košarka. Romantična košarka, v kateri je bilo znanje, »šut«, »finta«, vic, tista poteza več pomembnejše od surove moči in fizike. Metanje na koš je bilo (še) pomembnejše od premetavanja železja v sobi za fitnes.
V tistih 45 minutah pred dvanajsttisočglavo množico sta na sceno stopila dva izmed najvidnejših predstavnikov romantične košarke, že takrat počasi izumirajoče vrste. Zdaj žal že več kot dve desetletji pokojni Dražen Petrović, neponovljivi Mozart iz Šibenika v svoji prvi in hkrati zadnji sezoni v dresu madridskega Reala na eni strani, in Oscar Schmidt, Mão Santo oziroma Božja roka iz Brazilije na drugi.
Noben pridevnik, noben superlativ ne bi bil pretiravanje, a če bomo zapisali, da je šlo za največjega sina brvaške in evropske košarke proti največjemu sinu brazilske in južnoameriške košarke, zagotovo ne bomo prav dosti, če sploh kaj, zgrešili. Morda sta bila to, in to ob vsem dolžnem spoštovanju do Radivoja Koraća, Nikosa Galisa, Reggija Millerja in ostalih velemojstrov trganja mrežice, celo najbolj čistokrvna strelca, šuterja v tistem prvinskem pomenu besede, ki sta kadarkoli stopila na košarkarska igrišča. Genija, za katera je bila meja le nebo, člana Dvorane slavnih, za katera je bilo trideset točk običajen, če ne kar povprečen večer. Pravzaprav sta začela šteti šele, ko sta presegla trideset. In tistega večera, pred skoraj tridesetimi leti, sta se dodobra naštela.
OBRAČUN PRI OK CORALLU
Vse pa se je pravzaprav začelo že precej pred finalom v Pireju. Bilo je namreč že v skupinskem delu tekmovanja, ko sta se tidve moštvi in tadva velika košarkarja prvič srečala. Real je sicer dobil obe tekmi (109:92 v Madridu in 95:94 v Caserti), a Dražen in Oscar sta si izkupiček razdelila. Petrović je dosegel po 43 in 31 točk, njegov veliki rival Schmidt pa 36 in 37. Zgodba in poslastica zase sta bila tudi oba polfinala, Real je izločil Draženov nekdanji klub Cibono, Snaidero pa Žalgiris s še eno vzhajajočo zvezdo z one strani železne zavese Arvydasom Sabonisom. Vse našteto pa je bil le svojevrsten preludij nepozabnega večera v Pireju, ko sta se znova srečala.
Realovci Jose Biriukov, Johny Rogers in Fernando Martin ter Snaiderovci Georgi Gluškov, mladi Nando Gentile in Sandro dell Agnelo so bili več kot pa le zelo spodoben spremljevalni orkester, sploh zasedba Madridčanov je veljala za eno (naj)boljših na stari celini, a vse oči so bile v dvorani Miru in prijateljstva vendarle uprte v dvojec Dražen - Oscar. Tako podobna, a hkrati tako različna. Imela sta tudi že večje večere in večje tekme, ne nazadnje je šlo za moža, ki sta podirala rekorde in mejnike, navsezadnje je tri leta pred tem Dražen Olimpiji denimo nasul kar 112 točk, Oscar pa je imel slabe pol leta pred Pirejem na olimpijskih igrah v Seulu povprečje neverjetnih 42 točk (!) na tekmo. A to je bilo vendarle druga zgodba, finale, tu je šlo za lovoriko, tu sta si zrla iz oči v oči, neke vrste košarkarski obračun pri OK Corallu.
Oscar vs. Dražen
44 točk 62
44 minut 45
16/17 prosti meti 14/15
5/19 za dve 12/14
6/11 za tri 8/16
Metala sta povsod in od vsepovsod, v serijah. Izpod koša, iz prodora, s črte prostih metov, pa seveda z osmih, devetih, metrov. Prvi je začel Schmidt, Dražen je potreboval par minut, da je prebil led, ob razpoloženem Rogersu se mu niti ni mudilo, a ko je enkrat krenil ... Niti drugi niso zaostajali, predvsem takrat komaj 22-letni Nando Gentile je imel svoj večer, padalo je z vseh strani, festival košev, o čemer navsezadnje najbolje govori rezultat, ki zveni nestvarno za današnjo evropsko košarko. Ob polčasu je Real vodil s 60:57, Schmidt je pol minute pred koncem z devetih metrov zadel za 102:102 in tekmo odpeljal v podaljške, po dodatnih petih minutah pa je semafor kazal 117:113 v korist kraljevega kluba. Draženovih 63 proti Schmidtovim »le« 44, enega največjih strelskih obračunov v zgodovini evropske košarke je dobil hrvaški oziroma takrat še jugoslovanski Mozart, ni pa dosti manjkalo, da bi pravzaprav postal tragičen junak.
Osem sekund pred koncem je izgubil žogo, ob Gentilovem poskusu v zadnji sekundi pa se sodniška piščalka ni oglasila, pa čeprav bi se morda morala. V podaljšku se je Petrović, ki je na parketu prebil celotno tekmo - Lolu Sainzu najbrž niti na misel ni prišlo, da bi ga zamenjal, - potem seveda odkupil. Zaradi tiste napake bržkone le še bolj odločen je vzel stvari dokončno v svoje roke in z enajstimi točkami postavil piko na i veličastni, na evropskih igriščih ne prej ne pozneje videni individualni predstavi. In še eni evropski lovoriki.
NETSI SKUPNA TOČKA
Tekma je že zdavnaj postala del legende, poti glavnih akterjev tistega večera so se takrat ločile, pozneje pa še nekajkrat prepletle, veliki karieri sta imeli namreč še kar nekaj skupnih točk. Dražen se je še istega leta poslovil od evropskih igrišč in se podal onkraj luže največjemu izzivu v že takrat veličastni karieri naproti. Rick Adelman je storil eno redkih napak v svoji trenerski karieri in ga je v Portlandu ob Clydu Drexlerju ter Terryju Porterju posadil ter pozabil na klopi, šele v Netsih je Mozart dočakal pravo priložnost, vse ostalo je zgodovina. Taistih Netsih, ki so že leta 1984 na naboru kot sploh prvega igralca izven ZDA izbrali Oscarja Schmidta, a Oscar ni nikoli zaigral v najmočnejši ligi, pa čeprav so ga vztrajno snubili. Stranska vloga mu ni dišala, odreči pa bi se moral tudi amaterskemu statusu in s tem dresu državne reprezentance, kar pa je bilo seveda zanj nepredstavljivo. Dres z državnim grbom je bil pač tako za Oscarja kot za Dražena svetinja. Kot že rečeno, bili so to neki drugi časi.
Bila sta to dva košarkarska velikana, ki sta morda košarki dala precej več, kot pa je ona dala njima. Ko je bog delil talent, sta bila morda tam nekje na sredi kolone, ko je bilo treba garati, sta bila, predvsem Dražen, na njenem čelu, daleč pred vsemi. "Delo, delo in samo delo. Talent je en procent, vse ostalo je delo," je bil legendarni moto edinstvenega in neponovljivega fanta iz Šibenika. Dražena že dve desetletji ni več med nami, vsega je bilo konec nekega junijskega popoldneva leta 1993 v razbitinah golfa nekje v bližini Ingolstada na Bavarskem. Oscar se je po drugi strani po 26 letih in rekordnih, skoraj 50 tisoč doseženih točkah upokojil leta 2006, zdaj pa se predvsem bojuje za lastno zdravje.
Sicer vse bolj zdelani videozapisi VHS, vse bolj obledele fotografije in nostalgični zapisi, kot je denimo pričujoči, pa še vedno zgovorno prikazujejo, za kakšna velikana je šlo. Bili so nekoč košarkarji in bilo je nekoč v Pireju.
