Naš najboljši kajtar prihaja iz našega največjega obalnega mesta, še bolj natančno iz Semedele. Tonijeva družina je tam zelo znana, kajti v Kopru imajo Vodiškovi dva hotela: hotel Vodišek in hotel Capodistria. Lanski svetovni prvak in prej še evropski prvak ter evropski podprvak je sicer tretja generacija hotelirske družine. "Stari starši so se naprej ukvarjali z lestenci, nona jih je izdelovala, nono pa prodajal. A mislim, da so že takrat oddajali sobe, in lahko bi rekel, da smo v tem poslu že sto let," je družinsko podjetnost opisal Toni, ki je v hotelirstvo vpet že od malega. "Od nekdaj sem pomagal. Ko so prijatelji doma med vikendi gledali risanke, sem bil jaz v hotelu in pomival krožnike. (smeh) Hitro so me doma vpregli. Bil sem še premajhen, da bi segel do korita, pa sem dobil pručko. Hitro smo rešili to zagato," se je v smehu spominjal simpatični Primorec.
ZA ELEKTRIKO RAJE KOGA POČAKAM
Na začetku našega druženja nam je razložil, kako si je skozi leta dela v hotelu prislužil naziv hišnik. Že od mladih nog je namreč z očetom hodil po sobah in mu pomagal popravljati, kar je bilo popraviti treba. "Nekega dne, star sem bil 12 let, pa mi je oče rekel samo 'sam popravi to', čeprav nisem znal. Rekel mi je še 'bumbar', se mi nasmehnil in dodal, da grem lahko domov, ko bom končal. Takrat so se ravno pojavili pametni telefoni, zato mi je oče rekel 'uporabi ga, saj si pameten'," je opisal eno od prigod in prikimal, ko smo ga vprašali, ali je bil uspešen. "Danes znam praktično vse popraviti, vsega sem se priučil. Se pa kdaj vsekakor bojim delati z elektriko, raje koga počakam. (smeh) Ni ravno najlepše, če te strese elektrika. Če poliješ vodo, boš imel malo poplave, a boš pobrisal in to je to," je iskrivo dejal in dodal, da rad tudi sprejema goste, pri čemer mu zelo pomaga znanje angleškega, italijanskega, španskega in hrvaškega jezika, uči se tudi francosko.
VATERPOLSKI REPREZENTANT
Ljubezen do kajtanja je nasledil od očeta Rajka, enega od pionirjev tega športa pri nas, ki je s kajtom tudi tekmoval. Od prvih kajtarskih vzponov, ki jih je naredil pri šestih letih, je oče tudi Tonijev največji sponzor. "Odkar se spomnim, sem imel nad seboj padalo," je povedal od nekdaj zelo aktivni Koprčan, ki se je kot kratkohlačnik preizkusil v smučanju in deskanju na vodi in snegu, v nogometu, gimnastiki ter vaterpolu, kjer je bil član reprezentance do 16 let. "To mi je verjetno uspelo, ker sva z najboljšim prijateljem po treningu vedno še eno uro po ukazu trenerja plavala. Kazensko seveda," je s širokim nasmeškom priznal tudi vse resnejši jadralni padalec, ki ima tudi v tej panogi tekmovalne ambicije, a jih je zaradi OI trenutno postavil na stran.
PREMAGAL TUDI DISLEKSIJO
V otroštvu je veljal za hiperaktivnega, a mu nikoli ni bilo dolgčas tudi zaradi leto in pol mlajše sestre Marine, prav tako kajtarke. "Imava se rada, zanjo bi naredil vse, a najlepši opis najinega odnosa v otroštvu je, da sva bila kot pes in mačka. Jaz sem bil seveda angelček, ona pa je bila hudič," je svojo stran predstavil naš kajter in hahljaje dodal, da bi bila sestrina različica opisa verjetno ravno obratna.
"Če vprašate mene, sem bil kot učenec super, kakšna učiteljica pa bi gotovo rekla, da je bila najbolj vesela, ko sem bil na tekmi," je v svojem šaljivem slogu nadaljeval športnik, ki je zaradi kajtanja zamudil veliko pouka. "Vedno sem dvomil o vsem, kar so učiteljice povedale. Če ima ona to napisano v svojem zvezku, še ne pomeni, da je to resnično. Veliko stvari je danes povsem drugačnih, kot je bilo v mojem času osnovne šole," je pojasnil ljubitelj matematike, čigar šolanje je močno zaznamovala disleksija. Tudi zaradi nje nikoli ni veliko ali rad bral, se je pa z njo naučil živeti. "Že tako me ni bilo veliko v šoli, ko sem bil, pa nisem hotel iti k pouku," je ob nasmehu skomignil z rameni in dodal, da so edino, kar danes prime v roke, japonski stripi Mange.
V osnovni šoli je obiskoval pevski zbor, še raje je hodil k "sestavljalnemu" krožku, kjer je iz lesa izdelal jadrnico in podobne stvari. V Kopru se je potem šolal za ekonomskega tehnika, naredil dva letnika, nato pa je zaradi treningov, zaradi izredno veliko odsotnosti, izbral on-line šolanje. Tega je tudi končal in se celo vpisal na on-line marketinško smer na fakulteti Doba. "A nisem imel niti toliko časa, da bi spletno stran fakultete odprl," je priznal človek, ki je od mladih nog sicer sanjal o tem, da bo sam svoj šef. "Zelo nerad poslušam druge, ki mi pravijo, kaj moram delati. (smeh) Na koncu mi je skoraj vseeno, kaj bom počel, želim si le delati zase. Moj največji cilj pa je, da se zabavam."
ANTARKTIKA, A KAJ KO JE TAM MRAZ
Zaradi narave svojega športa in navkljub temu, da ima šele 23 let, je Vodišek, ki se je opisal kot zelo tekmovalen, že obiskal vse konce sveta. "Videl sem vse plaže našega sveta, hkrati pa nikoli nisem bil turist, šele zdaj se tega 'učim' in grem na kakšen sprehod po mestu," je pojasnil.
Na dopust praviloma ne hodi, po več letih je to poletje teden dni preživel na Hrvaškem. "Za dopust bo čas po olimpijskih igrah," je zatrdil. Pred meseci ga je čakala pot v avstralski Brisbane: "Tam še nisem bil, sem pa bil v Perthu, kjer je bilo na milijone muh, bilo je grozno. Slabih izkušenj sicer ni veliko, najslabše pa so povezane s slabim vremenom oziroma odsotnostjo vetra."
Kot edino željo, kam bi še šel, je navedel Antarktiko. "Čeprav me tja hkrati res ne vleče zelo, ker je mraz," se je po sekundnem premisleku spet nasmehnil in dodal, da je v naši mali Sloveniji res najlepše.
NAJBOLJ ADRENALINSKI ŠPORT JE ZAFRKAVANJE PUNCE
Toni se v svoji karieri še zdaleč ni izognil poškodbam, rama in koleno sta že pošteno nastradala, nazadnje je na olimpijskem prizorišču v Marseillu utrpel poškodbo glave. Voda pri hitrostih, ki jih v zraku dosegajo kajtarji – to je okoli 70 do 80 km/h –, namreč ni več voda, temveč asfalt. "Padel sem in za minuto izgubil zavest. Ne vem, kaj je bilo. Zavedel sem se sam, šele 10 minut pozneje so prišli drugi do mene. Ne vem, kako sem ostal zunaj vode," se še danes sprašuje in točno ve, da bi se lahko končalo zelo drugače.
A to tveganje in še kakšno več je pripravljen sprejeti. Ob iglah, ki se jih neznansko boji, ga je strah le izgube nadzora. "No, najbolj adrenalinski šport pa je gotovo 'zafrkavanje punce', to je res nevarno," se je krohotal in še vedno smejoč izustil: "Da, da, žal sem zaseden."
Da je spoznal rokometašico Izole Niko, je krivo športno plezanje. Znašla sta se na isti tribuni, ko je lani Janja Garnbret s kolegi tekmovala v Kopru. "Napisal sem ji sporočilo, na katerega ni odgovorila. Med tekmo sem se zelo zabaval v družbi njene mame, skupaj sva navijala." Nikina mama je nato posredovala, kajti njena Nika je Toniju odpisala šele, ko ji je to povedala mama, ki ga je zelo pohvalila, je razložil Toni: "Hvala, Mojca!"
V OPERO Z VZGLAVNIKOM
V svojih slušalkah najraje sliši glasbo raperja Eminema in zvrst lofi hip hop, a koncerti ga ne privlačijo. Je pa pred kratkim Niko za njen rojstni dan peljal na koncert Beyonce v Belgijo. V gledališče gre, če ga povabijo, drugače je z opero. "V operi nisem bil nikoli, mislim, da bi bilo v tem primeru smiselno, da bi s seboj prinesel kakšen mehak vzglavnik za spanje," se je spet slikovito in iskreno ter z nasmeškom izrazil. "Naj mi teh besed ljubitelji opere ne zamerijo, sem le človek, ki s kombijem lovi veter."
VSI, KI JO IGRAMO, JO SOVRAŽIMO
"Škrt bom glede vsega, res vsega, a na hrani nikoli ne bom varčeval," nam je za sveto zatrdil Toni, ko smo se dotaknili okusov. Na njegovem meniju je sicer veliko mesa in zelo malo zelenjave, priznava, da je zelo izbirčen. Najraje je picanho, ki ji mnogi pravijo kraljica steakov. Gre za spodnji del hrbta in zgornji del kravine zadnjice. "Pripravlja se na žaru, znotraj mora biti meso krvavo, mora se topiti v ustih. Nikoli se ne pripravlja na ponvi! Če je tako, bom prišel k vam domov in vam jo odpeljal," je zagrozil 23-letni Koprčan, ki v prostem času rad lovi ribe, jadra s padalom in igra računalniške igrice, največkrat League of Legends. "Največ jo igram, a hkrati jo vsi, ki jo igramo, sovražimo. Ti, ki jo poznajo, vedo, zakaj sem to rekel, zakaj je nihče ne mara," je zatrdil ljubitelj košarkarske lige NBA, ki si rad ogleda tudi X-games, na televiziji pa sta ga nazadnje najbolj navdušila Jurij Zrnec in ekipa v seriji Ja, Chef.
DVE PODGANI, KI TO NISTA
Doma se kratkočasi tudi z dvema podganama, kot ju je sam poimenoval, in povzročil, da smo kar zastrigli z ušesi. Izkazalo pa se je, da Vodiškovi nimajo podgan, temveč maltežana in korgija. "Sta 'dosadni' mali živali, ki ju imamo najraje na svetu," je spet z navihanim pogledom pojasnil Toni in dodal, da imajo maltežana kakšnih 14 let, korgi pa je pri Tonijevi družini pol leta. "Zamenjal je pet družin, nihče ga ni hotel, in da ni šel v zavetišče, smo ga vzeli mi."
SAJ VIDITE, DA SEM KOT OBELIX
Nekega dne ve, da se bo moral kot tekmovalni kajter upokojiti, a pravi, da kajtati ne bo nikoli nehal. "Imel sem prijatelja Nemca Fitza, s katerim smo se srečevali na jugu Italije, a se mu je letos pri 86 letih na kajtu ustavilo srce," je povedal policist športne čete in tako nakazal, da leta niso omejitev.
Ko razmišlja o času po koncu kajtarske kariere, ima trenutno le eno željo. "S sestro želiva starša spraviti v pokoj. Za naju sta že toliko naredila, več, kot je bilo treba. Zaslužita si oddih, in dokler sta v dobrih letih, še kaj doživeti. Razmišljam o svojih poslovnih idejah, rad bi nekega dne imel družino," se je za nas Vodišek ozrl v prihodnost.
Pa stara leta? "Nika tega ne bo vesela, ko bo prebrala tole, oziroma me bo najbrž kar ubila … (smeh), a nekega dne želim nadeti 'wingsuit' z motorji in postati superman. Če bom to lahko naredil, in se ob tem mogoče ubil, bo v redu," nam je svojo veliko željo še razkril mladenič, ki bi rad vedno živel ob morju, pa čeprav vročine ne prenaša. "Saj me vidite, potim se kot Obelix," nas je še stotič v dobri uri našega druženja nasmejal Toni Vodišek.
