Težki trenutki Dušana Kosića: Ko sem to videl, sem mislil, da bo konec sveta in da me bo zdaj nekdo 'ubil'

Trener, nekdanji nogometaš, kratek čas tudi reprezentant, na splošno pa človek, za katerega smo ob večurnem pitju kratke kave dobili potrditev, da je dejansko v celoti prežet z nogometom. Priznava, da se od njega nadvse težko odklopi in da zaradi tega predvsem trpi njegova družina. Nadvse zgovornega Dušana Kosića smo vseeno v določeni smeri uspeli odtrgati od športne ljubezni in spoznati tudi njegove druge karakteristike, o katerih je do zdaj le redkokdaj ali pa sploh ni govoril.

Otrok Štepanjskega naselja, prvorojenec priseljencev iz okolice Banjaluke, ki pa sta se našla in zaljubila v Ljubljani ter se odločila, da se v njej ustalita – oče je bil voznik za Ljubljanske mlekarne, mama je delala v likvidaturi v kliničnem centru – in ustvarita družino. To so njegovi osnovni temelji, hitro pa je eden od njih postal tudi nogomet, v katerem je z vrstniki tisti čas videl priložnost za kariero. Vsi so sanjali o tem, da bi nekega dne zaigrali za Olimpijo, on, njen otrok, tudi je.

Kot osnovnošolec je hitro pokazal talent za tekanje za okroglim usnjem, hitro je dobil vabilo za resnejše treniranje na Slovanu, a obenem je v osnovni šoli igral badminton, namizni tenis, rokomet, košarko, atletiko. »Ne vem, ali si danes mladina lahko sploh predstavlja, da smo morali mi večino časa igrati pred bloki, na ploščadi, ker so bila igrišča tako zelo zasedena. Bogi sosedje. Danes je tukaj mir. Večkrat smo sosedu razbili okno in je bilo zelo hudo,« se je spominjal in dodal, da je bilo v tem okolju zelo pestro, še posebej ko so se ob zelenicah ob blokih igrale tekme med ulicami. »Fantje so se včasih stepli in kot otroci smo gledali te ravse,« je priznal majajoč z glavo.

Odraščal je v času Jugoslavije, v svetu, neprimerljivo drugačnem od današnjega. »Manjkalo nam je vse,« je s kislim nasmeškom dejal. Vedno so hrepeneli po stvareh z druge strani meje, imel pa je srečo, da je mejo zaradi tekem lahko prestopil in se domov vračal z darili. »Kilogram kave je zadostoval za vso družino. Ne znam opisati občutka, ko sem dobil kavbojke ali pločevinko Fante, ki je bila tako dragocena, da je v hladilniku ostala več mesecev. Milke z lešniki nisem pojedel na en dah, temveč zelo počasi,« je opisoval.

Ker so starši veliko delali, je bila večina otrok v njegovi soseski prepuščena sami sebi in je hitro razvila čut za odgovornost. S krivicami so se soočali sami, niso hodili jokat domov. Dule pravi, da sicer nikoli ni bil težaven otrok, pogosto je bil tisti, ki je pazil na štiri leta mlajšega brata Dragana, in nam v povezavi s tem povedal anekdoto. »Enkrat se je zgodilo, da sem se zbudil, prestrašen, da sem zaspal, in videl, da je bila bratova posteljica prazna. Nekako mu je uspelo splezati ven, priti do omare s čevlji in najti črno kremo za čevlje. Z njo se je namazal po obrazu in ves linolej okoli sebe. Ko sem to videl, sem mislil, da bo konec sveta, da me bo zdaj nekdo 'ubil', ker sem zamočil, ker sem zaspal. Vse sem pospravil, brata umil,« je opisal dogodek in dodal, da se ne spomni, ali so ga zaradi tega kaznovali ...

IZJEMNO ZANIMIV POGOVOR Z DUŠANOM KOSIĆEM SI V CELOTI LAHKO PREBERETE SAMO V SOBOTNI ŠTEVILKI EKIPE SN IN NA TRAFIKA24.SI.