Pri petnajstih letih je doživel prvo veliko življenjsko prelomnico – iz mladinskih vrst Domžal se je preselil v Maribor in prvič tudi živel sam. »Prva dva meseca, preden sem dobil stanovanje, sta me pod svojo streho vzela Zlatko Zahović in njegova družina, za kar sem jim še danes neizmerno hvaležen. Zlatko ni želel, da bi sam živel v hotelu,« je poudaril Hotić in dodal, da mu je bil nekdanji športni direktor Maribora kot drugi oče. »Ko sem podpisal za Maribor, je bila seveda mama najbolj zaskrbljena, saj je to pomenilo, da me ne bo več doma. A vsi skupaj smo se odločili za ta korak in ni mi žal,« selitve v štajersko prestolnico pri zgolj petnajstih letih ne obžaluje Dino. »Zdaj, ko sem šel v Belgijo, je bilo slovo težko, saj sem bil zelo navezan na njih. Zlatko pa je poglavje zase, on je zaslužen za to, da sem sploh prišel v Maribor. Velikokrat je bil jezen name, se drl name, a sem se od njega ogromno naučil. V Mariboru sem doživel vse, vedno se rad vračam sem. Še zdaj se spominjam poti, ki sem jo vsakodnevno prehodi. Prek tega mostu (je pokazal s prstom, op. p.) do stadiona, po treningu smo s soigralci vedno šli kaj pojest, nato sem šel domov, kjer sem večinoma igral igrice ali se družil s prijatelji. Vse je bilo podrejeno temu, da uspem,« je povedal Dino. Zaradi te izkušnje je hitreje odrasel, hitreje je dojel, kaj je zares pomembno v življenju, in tudi zato si je za trenutne razmere zgodaj ustvaril družino. »V tem obdobju sem se naučil oprati perilo, čeprav sem včasih 'zafrknil' kakšno oblačilo. Naučil sem se tudi kuhati. Na začetku so bile to polomije, zdaj pa rad kaj skuham in spečem. Sicer traja, da kaj naredim, moja punca je medtem že lačna,« (smeh) je priznal.
Seveda nismo mogli mimo več kot osemletnega obdobja, ki ga je preživel v vijoličastem dresu. »V tem obdobju sem se res spremenil. Bilo je veliko vzponov in padcev. Prej sem veliko razmišljal o nogometu, o tem, kaj je šlo narobe. Velikokrat sem prišel domov jezen, tudi joka ni manjkalo. Preprosto se nisem želel z nikomer pogovarjati, nikoli nisem klical domov in jamral. Ko sem prestopil med člane, mi je bilo najtežje. Malo sem igral, potem spet ne … A po tem sem bil še močnejši. V klubu me ni nihče božal, trdo sem moral garati,« je razkril Dino, ki je s prestopom v tujino požel sadove tega trdega dela. Poleg težkih trenutkov pa je v Mariboru – klubu in mestu – doživel ogromno lepih trenutkov. Če pogleda skozi prizmo kariere, je bila to uvrstitev v ligo prvakov, v zasebnem življenju pa vsekakor sinovo rojstvo. Njegova ponovna vrnitev v štajersko prestolnico je bila čustvena: »Peljal sem se mimo stadiona, pa sem dojel, da to ni več stadion, na katerega vsakodnevno prihajam na treninge.«
