Čeprav se v novi Gorici v letošnji sezoni ne igra prvoligaški nogomet, ozračje okrog stadiona ni nič manj nogometno. Primorci so namreč odločeni, da se bodo v naslednji sezoni vrnili tja, kamor po njihovem mnenju tudi spadajo – v prvo slovensko ligo. Ekipa je doživela nekaj sprememb, med drugim se je dolgoletni vratar Grega Sorčan preselil v Domžale, njegovo mesto pa je sedel nogometaš, ki je bil izbran za najboljšega nogometaša prejšnje sezone v drugi slovenski ligi. Govorimo o Darku Marjanoviću, ki ima za sabo trnovo ter v mnogih pogledih tudi bolečo nogometno in življenjsko pot, a ga ta ni spremenila, ampak le utrdila in naredila še močnejšega. Zdaj je odločen, da bo pri 25 letih naredil tisti korak naprej, o katerem je sanjal že vso kariero. Tudi zanj, za svojega brata Damjana, ki je pred tremi leti, natančneje 2. avgusta 2016, izgubil življenje v prometni nesreči, ko se je skupaj s tremi soigralci iz B-ekipe Maribora vračal s treninga.
Darko je svoje prve korake, tudi tiste nogometne, naredil v Novem mestu, ko se je kot fantič, poln energije, najraje podil med bloki, se družil s prijatelji, v rokah pa je imel vedno kakšno žogo. Če ta ni bila nogometna, jo je zamenjala košarkarska. To na Dolenjskem glede na tradicijo, ki jo ima košarka, ni niti malo presenetljivo.
"Spomnim se, da sem že od mladih nog skakal okrog z žogo, od nekdaj je bila prisotna v mojem življenju, ne predstavljam si dneva brez žoge," je na začetku pogovora smeje dejal 25-letni Darko Marjanović, ki je pred slabima dvema mesecema Novo mesto zamenjal za Novo Gorico. Ta strast do športa, do nogometa, ga je prevevala že od otroštva, čeprav niti mama niti oče nista bila profesionalna športnika in svoja sinova nista usmerjala v šport. Zgodilo se je samo od sebe. "Ko zdaj pomislim na tisto obdobje življenja, lahko rečem le eno: bilo je super. Bilo je veliko otrok, ki smo se družili med bloki, večjih, manjših, starejših, v takšnem okolju potem tudi hitro odrasteš,"je povedal Darko.
Ko je bil star skoraj tri leta, je Darko dobil mlajšega brata Damjana. "Glede na to, da je bila razlika v letih tri leta, pozneje v otroštvu nisva več imela skupne družbe. Nisem bil tiste vrste brat, ki bi ga vedno vzel s sabo. Nisem maral, da je vedno z mano in da mi začne 'pametovati'," se je ob tem spominu na otroštvo zasmejal 25-letni vratar. Damjan mu je nato sledil po nogometni poti, tudi on je svojo pot začel v nogometnem klubu Krka, igral je na položaju desnega bočnega branilca. "Eno sezono sva skupaj odigrala tudi v članski konkurenci, toda takrat se v klubu ni dobro počutil, zato se je vrnil v Maribor," je povedal Darko. Ko je beseda nanesla na njegovega mlajšega brata Damjana nismo mogli mimo najbolj boleče teme – bratove smrti. Verjetno ni nogometnega navdušenca, ki ne bi poznal tragične zgodbe štirih nogometašev B-ekipe Maribora. Ti so se 2. avgusta pred tremi leti vračali s treninga, ko se je zgodila huda nesreča. Damjan in njegov soigralec Zoran Baljak nesreče nista preživela.
"Zdaj, ko je od nesreče minilo toliko časa, ne želim razmišljati o tem. Niti ko sem sam niti ko sem doma. Tudi na pokopališče ne hodim, izogibam se ga, na bratovem grobu sem bil morda enkrat ali dvakrat. Ničesar ne morem spremeniti. Mislil sem, da mi bo v Novi Gorici še hujše, ker sem sam, toda poskušam vse skupaj odmisliti, ne želim razmišljati o tem. Veliko težje bi mi bilo, če bi razmišljal o njegovi smrti, nesreči. Želim se posvetiti nogometu, tako zaradi njega kot zaradi sebe," je Darko povedal v izjemno čustveni izpovedi. Dejal je, da tega dogodka ne bo nikoli prebolel, kamorkoli bo šel in karkoli bo počel, bo vedno ostal spomin na Damjana. "Nekako poskušaš preboleti, živeti naprej. Tudi doma se ne pogovarjamo veliko o tem, tudi mami in očetu ne dovolim..."
CELOTEN ZELO ČUSTVEN POGOVOR Z DARKOM MARJANOVIĆEM SI LAHKO PREBERETE V PONEDELJKOVI TISKANI IZDAJI EKIPE SN IN NA TRAFIKA24.SI.
