natasa ralijan tic gasper Odkrito.si

Bivša partnerica Gašperja Tiča nikogar ne ...

horoskop_astrologija_zodiak Svet24.si

Horoskop za torek, 23. aprila

ženska Petisvet.si

9 stvari, ki lahko naš dom uničijo, ali pa ...

potres, filipini, 22. 3 Svet24.si

FOTO: »Mogoče jih je slišati, kako kričijo od ...

Britney Spears Svet24.si

FOTO: Ujeli Britney Spears, čeprav jo je skušal ...

filip-flisar_bobo_08.01.17 Njena.si

Filip Flisar se je skoraj zaletel v jadrnico

gašper hafner Njena.si

Dvojno presenečenje na posestvu Hafner

Tamara Kedačič
Tamara Kedačič
0 10.04.2019 12:57:42

Čustvena IZPOVED 'izginulega' BOBANA JOVIĆA: Nekdanji KAPETAN OLIMPIJE je dosegel DNO, zdaj pa ...

Jurij Kodrun
Leto in pol je minilo od dne, ko je Boban Jović nazadnje oblekel dres in odigral uradno tekmo.

Bilo je v Turčiji, v Bursasporju, od takrat pa je njegovo nogometno življenje prava kalvarija. Z njim smo več kot uro sedeli ob skodelici kave v njegovem rojstnem Celju, v intervjuju pa je odprl dušo: spregovoril je o posledicah vojne, o njegovem posebnem rojstnem dnevu, o tem, kako ga je vloga očeta pri 21 letih spremenila, in še marsičem drugem.


Že kar nekaj časa je preteklo od tega, ko se je Boban Jović nazadnje pojavil v medijih, in prav tako od dne, ko je zadnjič oblekel dres v uradnem tekmovanju. Če smo natančnejši, pisal se je 25. avgust 2017, ko je nekdanji kapetan Olimpije začel tekmo sedmega kroga poljskega prvenstva v dresu Slaska iz Vroclava in odigral vseh 90 minut. Takrat se je veselil zmage nad Cracovio iz Krakova, toda niti v najhujših sanjah si ni predstavljal, da bo to njegova zadnja tekma do danes. Njegovo življenje je bilo od takrat zaznamovano s poškodbama ahilove tetive in sramne kosti, zdaj pa se v domačem Celju pripravlja na nove izzive. Želi spet stopiti na igrišče in sebi ter drugim dokazati, da še ni pozabil igrati nogometa in da še ni za odpis. Pred njim je, če bo uspel poškodbe potisniti v preteklost, še nekaj let kariere, junija letos bo namreč dopolnil 28 let, prav njegov dan rojstva pa je nekaj posebnega. Rodil se je 25. junija 1991, torej na dan, ko je Slovenija postala samostojna država. »Veliko mi pomeni to, da sem se rodil na dan, ko je država razglasila samostojnost. Spomnim se, da je bila država prvih pet let zelo pozorna na nas, ki smo bili rojeni na ta dan, prav tako mi je ostalo v spominu, da so nas velikokrat snemali. Pri petem letu sem se tako prvič srečal s kamero,« je uvodoma povedal naš sogovornik, ki je svoje otroštvo preživel v blokovskem naselju v Celju. Njegova starša sta se v knežje mesto preselila iz Bosne in Hercegovine ter na neki način ubežala krutim vojnim razmeram, ki so terjale veliko takšnih in drugačnih žrtev tudi v Bobanovi družini. »Oče se je v Slovenijo preselil v 80. letih in tu našel svoj mir. Družina je sicer občutila hude posledice vojne, morala se je razseliti, nekatere žrtve so bile res hude, tudi smrtne.« A kljub vsemu sta se mama in oče iz dneva v dan trudila, da sta imela Boban in njegov pet let starejši brat normalno otroštvo. »Imel se predvsem mirno otroštvo, ni bilo nasilja in vojn. Živeli smo v blokovskem naselju, kjer je bilo veliko športnikov in glasbenikov, med tistimi, ki so res uspeli, lahko izpostavim rokometaša Dragana Gajića,« nam je zaupal rojeni Celjan, ki se je v otroštvu velikokrat vračal v domovino svojih staršev. »Praktično vsako poletje smo avgusta šli v Bosno, tam imamo veliko družino in lahko rečem, da sem po eni strani vesel, da se mi ni bilo treba ukvarjati s stvarmi, s katerimi se je morala moja družina v Bosni. Močno so občutili posledice vojne in še dandanes niso našli svojega miru,« je z grenkobo v glasu pripovedoval Boban.

Rokomet? Oče ni imel posluha za te želje
Tako Boban kot njegov starejši brat sta bila od otroštva povezana z nogometom, življenjska pot pa ju je na koncu odpeljala v različne smeri. Nekdanji kapetan Olimpije je postal profesionalni nogometaš, njegov brat pa je moral po poškodbi kolena v najstniških letih odnehati. To je bil sicer povod za bratovo zanimanje za medicino, trenutno pa je zdravnik v Mariboru. »Jaz sem bil od obeh otrok bolj živahen, verjetno ker sem bil drugi po vrsti,« se je zasmejal Boban in nadaljeval: »Zanimalo me je vse, kar je počel brat s svojo družbo. Ko so si začeli urejati frizure, smo jih mlajši posnemali, prav tako tudi, ko so se začeli oblačiti po določeni modi (smeh).«
V času Bobanovega odraščanja je bil rokometni klub iz Celja evropski velikan, ki je rušil vse pred sabo, zato je bilo primerno vprašanje, ali ga je kdaj zamikalo, da bi se preizkusil kot rokometaš. »Ko smo rokomet igrali na medšolskih igrah, sem v nekem trenutku pomislil, da bi treniral rokomet. Povedal sem očetu, a ni imel posluha za moje želje,« je v smehu razkril 27-letni Celjan. V družini je namreč prevladovala ljubezen do nogometa, tudi Bobanov oče je bil amaterski malonogometaš, tako da je na koncu tudi mlajši od obeh otrok v družini pristal v nogometnih vodah. Zelo kmalu v najstniškem obdobju pa je Boban doživel enega od svojih najtežjih trenutkov v karieri.

boban jovic 2 jk
Jurij Kodrun



Zaradi Antonia in Roberta v Ljubljano
Če je bila osnovna šola zanj prijetna, saj jo je obiskoval skupaj s prijatelji iz vrtca, pa je bilo povsem drugače v srednji šoli. Odločil se je namreč za odhod v Ljubljano, v nogometni razred na Gimnaziji Šiška. »Razlog za odhod sta bila moja nogometna prijatelja Antonio Delamea Mlinar in Robert Berić, ki sta že od prvega letnika obiskovala to šolo, jaz pa zaradi finančnih zahtev nisem mogel iti tja. Dokler se ni pojavil Aluminij, ki mi je omogočil šolanje in mi plačeval štipendijo,« je povedal 27-letni nogometaš. In čeprav mu je šola dala veliko tudi v nogometnem pogledu, je imel kar nekaj težav z domotožjem, preskok je bil ogromen. Kar naenkrat se je sam znašel v drugem mestu z novimi ljudmi in na začetku je živel za petke, ko se je lahko odpravil domov. Na srečo je imel ob sebi dva dobra prijatelja, prav tako izjemna nogometaša. Antonia pozna že od mladih nog, saj je prav tako treniral nogomet v Celju, njuni poti sta bili zelo povezani z odhodom v Aluminij in nato Olimpijo, Roberta pa je spoznal pri 12 letih, ko so skupaj igrali za »reprezentanco« celjske regije. »Onadva in Nik Omladič so ljudje, ki bodo ostali vedno moji prijatelji. Nenehno smo v stiku, pogovarjamo se o težavah, tujini, lepih stvareh … Se pa zdaj res težko ujamemo v živo, med igranjem v tujini je namreč prostega časa zelo malo, takrat se po navadi vsi odpravimo na kakšen dopust, preživimo nekaj dni z družino, nato pa se že moramo vrniti v klube.«


Še zdaj ne vem, kaj je videla Olimpija
Življenje se mu je po odhodu v gimnazijo v Šiški hitro obrnilo na glavo, še v najbolj norih sanjah si ni mogel zamisliti, da se bo kmalu po igranju za Aluminij zanj ogrela Olimpija. Ko mu je bila pri 17 letih ponujena prva profesionalna pogodba, ni okleval. Leta 2009 je postal član Olimpije, ki se je v tisti sezoni vrnila v prvo ligo, in v zelenem dresu igral vse do leta 2015, ko se je prvič odločil za odhod v tujino. »V Olimpijo me je pripeljal Simon Sešlar, ki je bil športni direktor. Bil sem mlad in ne tako velik fantič, a očitno so prepoznali talent. Še vedno se sprašujem, kje so me našli,« se je nasmehnil Boban, ki se je hitro razvil v enega najboljših desnih bočnih branilcev v Sloveniji, zbral je tudi nekaj nastopov za člansko izbrano vrsto. V Ljubljani se mu je življenje povsem spremenilo, ne le nogometno, temveč tudi zasebno. Tam je spoznal svojo zdajšnjo soprogo, pri 22 letih pa je prvič postal očka. »Moram priznati, da me je ta vloga kar spremenila. Mnogi so mi rekli, da sem prehitro postal oče, saj sem bil že ob desetih v postelji (smeh). Toda ko zdaj pogledam nazaj, je otrok večji uspeh kot kakršenkoli podpis pogodbe,« se tega zaveda Boban, ki je pred nekaj meseci še drugič postal oče, tokrat se je družini pridružila deklica. Podpora najbližjih je Bobanu vedno pomenila največ, pred vsakim podpisom pogodbe v tujini se je posvetoval z družino, soproga in sin pa sta bila skoraj ves čas ob njem: »Žena je svoje cilje postavila na stranski tir in se je podredila meni, družina živi življenje športnika.«

boban jovic 4 jk
Jurij Kodrun


Po letu dni že intervjuji v poljščini, Auschwitz se ga je dotaknil
Njegova prva izkušnja s tujino je bila tudi najlepša, dve leti, ki ju je preživel v Wisli v Krakovu, mu bosta vedno ostali v lepem spominu. Prepričali so ga že z odnosom pred podpisom pogodbe, ko so mu ponudili, da mu razkažejo mesto, prostore za trening, tudi v sistem dela se je hitro vklopil. Njegova velika želja je bila, da bi uspel osvojiti naslov prvaka, a je do danes ostala neizpolnjena. Tudi z vidika zasebnega življenja je v Krakovu res užival. »Pred odhodom nisem imel predstave o tem, kako velika je Poljska, niti kako je organizirana. Krakov bi lahko kot mesto primerjal z Zagrebom, ljudje pa so res odprti in prijazni,« je razlagal naš sogovornik, ki je zelo hitro osvojil tudi jezik, po enem letu je v poljščini že dajal intervjuje, tudi sin se je naučil jezika v vrtcu. Ena od stvari, ki ga je s kulturnega vidika najbolj presenetila, je dejstvo, da Poljaki zelo obožujejo suši, največji vtis pa je nanj pustil obisk Auschwitza. »Zelo me zanima zgodovina in nisem imel predstave, kaj vse je obsegalo to koncentracijsko taborišče. O tem smo se sicer učili v šoli, a to je bilo le znanje iz učbenikov. Nekajkrat sem si ga ogledal, saj je oddaljen le uro vožnje iz Krakova,« nam je razkril.
Po dveh letih ga je pot peljala v Turčijo, ki je bila za mnoge nogometaše obljubljena dežela, v kateri se cedita med in mleko, Boban pa je žal izkusil tisto najtemnejšo plat nogometa. »Tudi kar zadeva Turčijo kot državo, sem doživel kulturni šok. Imel sem srečo, da je Bursa trimilijonsko, dokaj odprto mesto, a vse skupaj ni niti malo podobno življenju v Sloveniji,« je razlagal in na vprašanje, kaj mu je bilo najtežje, je odgovoril: »Tujci se sploh nismo mogli prilagoditi, prišel sem v obdobju, ko razmere niso bile dobre, pritiski pa veliki. Bursaspor je edini klub v mestu, navijači so fanatični, trenerje in igralce so menjali kot po tekočem traku.« Tudi on se je znašel v nemilosti vodstva kluba, zaradi slabih razmer je želel na vsak način zapustiti Turčijo, ni bilo rednega plačila. Odločil se je za enoletno posojo na Poljskem, da bi začel na novo, a je doživel udarec v obliki poškodb.

boban jovic 1 jk
Jurij Kodrun


Kot otrok sem bil bolj nasmejan
Zadnji dve leti sta bili zanj vse prej kot prijetni, zato niti ni tako presenetljivo njegovo spogledovanje s koncem kariere. A se ne predaja, trenutno je v obdobju, ko si je dal še eno priložnost, da se vrne in uspe. »Dno sem že doživel in to je za mano. Vse skupaj se je začelo v Turčiji, saj sem že od prej imel negativne izkušnje iz Olimpije. Nikoli nisem imel težav s pritiskom rezultata, to lahko prenesem, toda ko se začne spuščati na osebno raven, moram reagirati. Ko sem bral intervjuje športnikov, ki so v svoji karieri že marsikaj doživeli, ali pa se z njimi pogovarjal, sem vedno mislil, da je fraza 'razmišljal sem o koncu kariere' le floskula za novinarje. Toda tudi jaz sem razmišljal o tem, dal pa sem si še eno priložnost, sem na začetku neke nove zgodbe,« je odločen 27-letni nogometaš. Vrnitve na velika vrata ne želi napovedovati, ravno nasprotno, trenutno se z individualnimi treningi vrača v formo, daleč od oči javnosti, poleti pa bo videl, ali se mu bo ponudila kakšna priložnost. Vrnitev bo vse prej kot lahka, saj že leto in pol ni odigral tekme, vmes je prestal poškodbi ahilove tetive in sramne kosti, opravil je nešteto terapij, da je lahko vse skupaj saniral. Eden od najhujših občutkov v tem obdobju je bil ta, da kar naenkrat ni imel nobenih obveznosti, nobenih treningov. »Že od otroštva sem bil praktično navajen na neki ritem treningov, tekmovanj, nato pa sem se kar naenkrat znašel doma, nisem imel treningov, nisem bil zdrav, nisem se počutil kot nogometaš. V Turčiji so nas tujce odstranili iz ekipe, nismo imeli pravice treningov, nismo dobili plačila. Tako sem si bil primoran narediti svoj ritem, zjutraj peljem sina v vrtec, grem na terapije, treniram, toda to ni to,« je z grenkim nasmehom priznal Boban, ki ima noro voljo, da se vrne na igrišče. K tej nori volji po vrnitvi je veliko pripomogla tudi družina, ki mu ves čas stoji ob strani. »Pogledal sem si intervju nogometaša iz serie A, ki je, ko je bil odstranjen iz ekipe, začel uživati droge, alkohol … Zame sta otroka prava terapija, saj velikokrat nimam časa razmišljati o bolečini, o poškodbah,« je priznal. Ko smo ga povprašali o tem, kakšen je po značaju, je ob koncu pogovora dejal: »Rekli so mi, da sem bil kot otrok bolj nasmejan. Zaradi nogometa in določenih izkušenj pa sem se nekoliko povlekel nazaj.«

Članki iz rubrike