Zaradi zgoraj omenjene zapletenosti nam je seveda košarkar Krke uvodoma pojasnil svojo geografsko zgodovino. Povedal nam je, da je njegova družina stara sarajevska družina, toda zaradi dogajanja v devetdesetih letih prejšnjega stoletja na področju nekdanje Jugoslavije Marko ni »originalni« Sarajevčan. Rodil se je namreč v Čačku, na katerega je posledično vezano njegovo otroštvo, kjer je živel svojih prvih 14 let, nakar so se Jošilovi preselili v Beograd. »Da, veliko smo se selili. Nekaj časa je moj oče delal tudi v Banjaluki in tako sem kar nekaj poletnih počitnic preživel tam,« je še en kraj svoji zgodbi dodal naš sogovornik. Že kot kratkohlačnik je bil zelo družabno bitje in bil najbolj srečen, če je lahko v rokah imel žogo, v družbi katere je v vseh krajih, kjer je živel, hitro in brez težav sklepal nova prijateljstva.
Na začetku vojne smo izgubili vse
Čeprav je bil rojen leta 1992, ravno na začetku vojne na Balkanu, smo vedeli, da se tega ne spominja, čeprav to ne pomeni, da nanj, njegovo življenje vojna ni vplivala. »Neke stvari vem. Moja družina je iz Sarajeva, iz vojne pobegnila, bili smo begunci. Povsem na začetku vojne smo izgubili vse, naša hiša je povsem zgorela. To so grozljive stvari, ki si jih danes mnogi sploh ne morejo predstavljati,« je povedal in nadaljeval s sijajno primerjavo: »Danes se doma nameniš speč neko sladico, in ker nimaš vaniljevega sladkorja, si rečeš, ah, ne bom pekel. V tem pogledu je neverjetno dojeti, da takrat ljudje niso imeli ničesar, ne elektrike, ne vode, ničesar. Če danes doma pol ure nimamo interneta, vsi zaženemo pravo paniko. Bolj se moramo začeti zavedati, kako res srečni smo, ker imamo vse.«
Preprosto sta postala borca
Jošilovi so imeli po drugi strani srečo, saj je podjetje, kjer je delal njegov oče, imelo trgovino tudi v Čačku in tako so zaradi njegove službe tam dobili priložnost za nov začetek. »O tem času starša govorita kot o obdobju, ko sta v enem trenutku imela vse, hišo, službo, prijatelje, mirno življenje, do trenutka, ko sta ostala brez vsega. Vedela sta, da imata dve možnosti. Ali se bosta borila naprej ali pa bosta pogorela. Takrat so mnogi dojeli, da si morajo pomagati sami, da država ne bo za nikogar storila nič, da moraš enostavno postati borec in poskrbeti za svojo družino. In tako sta začela življenje graditi na novo. Nikoli nista delala panike. Sam zase ne morem reči, da sem kadarkoli občutil strah zaradi vojne, bombardiranja, še posebej, ko so leta 1999 bombardirali Srbijo, česar se spomnim. Ni me bilo strah, ker sta bila moja starša vedno optimista. Verjela sta, da bo vse v redu, in tega sem se nalezel.«
Do košarke prek plesa
Marko ima tudi šest let starejšo sestro Jovano, ki danes v Beogradu na eni od šol dela kot profesorica angleškega in španskega jezika. »Ko sem se rodil, je bila zelo ljubosumna. Prav tako je mislila, da bom jaz njena nova igrača, a sem prehitro rasel (smeh). Danes se super razumeva in se podpirava, zelo sem ponosen nanjo. Ko sva bila mlajša, je bila mogoče malo preveč zaščitniška do mene,« je dejal košarkar, ki se je v košarko »prebil« prek plesa. Da, prav ste prebrali, plesa.
Pojasnil je, da je bil v prvem razredu zelo zadržan. Učiteljice so staršema povedale, da skoraj nič ne govori, zato so jima predlagale, naj ga vpišejo v plesni tečaj, ki so ga takrat v šoli organizirali, da bi se malo bolj odprl. »Dva meseca sem plesal. V skupini sva bila dva fanta in 20 deklic, a ples mi ni bil kdo ve kako všeč, in ko sem v šoli videl plakat za treninge košarke, sem starša prepričal, da me vpišeta tja, in tako je tudi bilo,« je razložil dvometraš in dodal, da je takoj postalo jasno, da je talentiran za igro z oranžno žogo: »Za ples sem bil pravi antitalent. Še danes je tako (smeh).«
Nadarjeni recitator
Kot otrok je nekaj let sanjal o tem, da bo nekega dne policist specialec, a bolj kot je igral košarko, bolj se je tudi v prihodnosti videl v svetu profesionalnega športa ...
CELOTEN POGOVOR Z MARKOM JOŠILOM SI LAHKO PREBERETE SAMO V PONEDELJKOVI TISKANI IZDAJI EKIPE SN, KI JE NA VOLJO TUDI NA TRAFIKA24.SI!
