Dolgo časa ga ni bilo nikjer, v zadnjih letih se je dolgo boril tudi s poškodbami, na začetku kariere pa predvsem s samim sabo, a naposled je Dejan Milić s pomočjo vztrajnosti in pravih ljudi ob sebi uspel priti do položaja prvega vratarja Domžal in do tega, da uživa v vsakem treningu, v vsaki tekmi. Njegova življenjska pot, na neki način tudi nogometna, se je začela v ljubljanskih Fužinah, ki so dale že toliko odličnih nogometašev in slovenskih reprezentantov.
»Moji prvi spomini na otroštvo so povezani z žogo, ki sem jo nosil, kamorkoli sem šel, še v vrtec nisem želel iti brez nje. Velikokrat sem sam brcal v kakšno steno in čakal, da se mi pridruži kakšen prijatelji,« se je nasmejal izkušeni čuvaj mreže, ki mu je nogomet pomenil vse. Enkrat se je želel preizkusiti tudi v karateju, toda njegov prvi in hkrati tudi zadnji trening se ni dobro končal. »V bistvu me vse skupaj ni niti malo zanimalo, tja sem šel samo zato, ker je na treninge hodilo veliko mojih prijateljev, toda že na začetku treninga sem se začel jokati in sem zbežal,« je z nami delil to zanimivo anekdoto, Dejanu pa pozneje ni bilo niti malo žal, da se je razpletlo tako, kot se je.
Pri šestih letih je namreč prvič obiskal nogometni trening na Slovanu, v spominu so mu najbolj ostale takratne razmere na stadionu, ko so kot nadobudni malčki trenirali na oranžnem pesku. Pestro je bilo tudi med fužinskimi bloki, kjer je Dejan preživljal svoj prosti čas in kjer so se dogajale tudi stvari, ki so jih staršem raje prikrili. »Žoga je bila glavna. Z njo smo izumljali različne igre, od tega, da je bil eden na gugalnici in je moral z glavo odbijati žogo, do skrivalnic z žogo. Ko smo bili mlajši, smo se igrali skrivalnice v bloku, nagajali smo tudi sosedom, tako da smo pozvonili na vsakih vratih, nato smo zbežali, pa še kakšno šipo smo razbili,« se je nasmejal 33-letni nogometaš Domžal in nadaljeval: »Najbolj pozitivna anekdota, ki se je spomnim iz tistega obdobja, je bila, ko smo šli s klubom na turnir v Francijo. Tam smo igrali nogomet, uživali v ogledu mesta, res je bilo lepo.«
Mama je imela dve, tri službe, da nas je preživljala
Bili so tudi trenutki, ki se jih ne spominja rad in na katere danes kot oče šestnajstmesečne malčice ni najbolj ponosen. »V osmem razredu sem se stepel s hišnikom. Že dan ali dva prej je ta okregal mojega prijatelja, zato sem ga zafrkaval, nato pa me je prijel in sva se stepla. Na šolo je prišel policist, ki me je nadrl, in takrat sem se res ustrašil,« je povedal Dejan in priznal, da je bil poln energije, velikokrat tudi vzkipljiv in da so se zaradi tega dogajale številne neumnosti.
Najbolj težaven je bil prehod iz osnovne v srednjo trgovsko šolo, ki jo je obiskoval. »Ko nas je oče zapustil, je mama sama skrbela zame in za leto dni starejšo sestro in res je bilo težko. Že prej so bile določene težave, zato sta se odločila, da gresta narazen. Največja težava je bila, da je celotno breme preživljanja družine padlo na mamo, imela je tudi dve, tri službe, da nas je lahko preživljala. Zaradi tega še veliko bolj cenim to, kar je storila za vso družino. Z očetom dolgo časa nisem imel stika, šele pred nekaj leti, preden je umrl, sem vzpostavil stik z njim zaradi sebe, da sem se pogovoril z njim in da imam čisto vest,« je izlil dušo. Dejan je priznal, da je bilo to zanj izjemno težko obdobje ...
