Pravljica se je v hipu spremenila v tragedijo, nesrečo je od 77 potnikov preživela le šesterica, med njimi tudi trije nogometaši. Alan Ruschel, Jakson Follmann in Neto. To je njihova zgodba, to je njihov spomin na tiste usodne ure, minute. Iz prve roke, up close & personal. Od blizu in zelo osebno. Pretresljiva in srce parajoča pripoved, ki so jo pred dnevi razgrnili na sijajnem spletnem portalu The Players Tribune. Njihova različica sijajne knjige Živi, ki je brutalno čudovito in čudovito brutalno popisala kalvarijo Čudeža v Andih, kot so pravili preživelim članom urugvajske ragbi ekipe, ki je leta 1972 strmoglavila v Andih. Pripoved, ki ne potrebuje dodatnih besed, spremnega teksta, komentarja ...
Neto (branilec/32 let)
»Sanjal sem, da se bo zgodilo. Nekaj dni preden smo odšli na finalno tekmo pokala Sudamericana v Kolumbijo, sem imel strašno nočno moro. Ko sem se prebudil, sem povedal svoji ženi, da smo imel letalsko nesrečo. Bilo je ponoči, lilo je kot iz škafa. Letalo je ugasnilo in strmoglavilo z neba. A nekako sem se uspel dvigniti iz razbitin, splazil sem se na prosto in se sredi noči znašel na gori. Bilo je temno. To je vse, kar se spomnim iz sanj.«
Nočna mora postane resničnost
»Na dan našega odhoda v Kolumbijo si nočne more nikakor nisem mogel izbiti iz glave. Sanje so bile tako žive, da so se mi vseskozi vračale v misli. Z letala sem zato poslal sporočilo svoji ženi. Prosil sem jo, naj moli k Bogu, da me varuje pred temi sanjami. Nisem želel, nisem mogel verjeti, da bi se to res lahko zgodilo. A vseeno sem jo prosil, da moli zame.«
»In potem sem lahko videl, kako so sanje postale resničnost ...«
»Letalo je ugasnilo. Zmanjkalo je elektrike. Bil sem popolnoma buden. Potem je letalo padlo z neba. To je bilo izven našega človeškega dojemanja.«
»Spomnim se svojih zadnjih besed na letalu. Molil sem, molil in molil. Na glas. Ko sem videl, da bo letalo čisto zares strmoglavilo, sem dejal: 'Jezus, Jezus, v svetem pismu sem bral, da si naredil toliko čudežev. Prosim, prosim, bodi milosten tudi do nas. Pazi na nas. Pomagaj nam. Pomagaj pilotu. Pomagaj vsem nam v tem letalu. Bodi milostljiv. Prosim, Jezus, pomagaj nam.' A ko sem gledal na položaj skozi človeške oči, sem vedel, da je tudi molitev k Bogu, ki je vsemogočen, zaman. Moje zadnje in edino zatočišče je bila molitev.
»Potem je vse postalo črno.«
Doktor, kakšen je rezultat?
»Ko sem se prebudil v bolnišnici, se o nesreči nisem spomnil ničesar. Žena mi je kasneje dejala, da so bile moje prve besede, ko sem se prebudil iz kome: 'Deus estava comigo o tempo todo.' (Bog je bil z menoj ves čas.) A spomnil se nisem nič. Zdravniki mi o nesreči še niso želeli povedati, želeli so, da prej okrevam.«
»Skušal sem prepoznati prostor, v katerem sem se nahajal. Vedel sem, da je bolnišnica, a je nisem prepoznal. Zaposlenih v bolnišnici prav tako ne. Govorili so špansko, zato sem bil precej zmeden.«
»Ko sem uzrl zdravnika Chapecoenseja, sem se spomnil, da bi morali igrati v finalu. Dejal sem: 'Doktor, kaj se je zgodilo na tekmi? Sem se poškodoval?' 'Da, Neto, poškodoval si se na tekmi,' je odvrnil. Vprašal sem, kakšen je bil rezultat, on pa mi je odvrnil, da ne ve, saj sem se res hudo poškodoval in je nemudoma prišel za menoj. Verjel sem mu. Mislil sem, da tekma še vedno traja, in bil sem jezen na Boga. Mislil sem si, kako si mi lahko vzel finale?! Moral bi biti s svojimi brati.«
Tudi ti ne bi smel biti živ
»Nekega dne sem se prebudil na intenzivni negi in mi ni bilo nič jasno. Gledal sem svoje telo, ki je bilo celo porezano. Uhelj mi je bingljal in se komaj še držal glave. Sam pri sebi sem pomislil, da takšnih poškodb ni mogoče dobiti na tekmi. Nekaj je narobe.«
»Ležal sem tam in razmišljal, kaj bi se mi lahko zgodilo. Zdravnika sem celo vprašal, kako velik je bil človek, ki me je poškodoval. Moral je biti zelo velik?!«
»Ogromno stvari mi je rojilo po glavi. Mislil sem, da so morda navijači vdrli na igrišče in nas napadli. Mislil sem, da me je pred tekmo na parkirišču zbil avto. Nikoli pa nisem pomislil na letalo. Kako bi si sploh lahko zamisli kaj takšnega?!«
»Prebujal sem se, pa potem vedno znova padal v spanec. Ko sem se enkrat znova prebudil, sem zraven postelje videl sedeti očeta, ki je jokal. Takrat sem vedel, da so mi lagali. Potem so nekega dne vsi zdravniki, moja mama, oče in sestra, psiholog ter duhovnik prišli v mojo sobo. Dejali so, da mi morajo nekaj povedati.«
»Oče mi je dejal: 'Se spomniš sanj, ki si jih imel?' Seveda se jih spomnim. Povedal sem jih svoji ženi. Bil sem na letalu, bila je noč, lilo je kot iz škafa. Letalo je ugasnilo. In padlo. Lahko sem vstal iz razbitin in stopil na prosto. Bila je noč in bil sem na gori. Vse je bil temno.«
»Ko sem jim razlagal o svojih sanjah, se je zgodilo nekaj nenavadnega. Psiholog je v solzah zapustil sobo. Moja mati je jokala. Zdravnik pa mi je dejal: 'Neto, veš, to niso bile sanje. Vse je res. Letalo Chapecoenseja je strmoglavilo.'«
»To je bil eden najtežjih trenutkov v mojem življenju. Nisem želel verjeti. Mislim sem, da je nor. To ne more biti res. Potem sem pomislil, OK, če se je to res zgodilo in sem jaz živ, potem so živi vsi.«
»Vprašal sem: 'Kako je potem z drugimi? Kje so?' Zdravnik mi je odvrnil, da smo preživeli samo jaz, Alan in Follmann. Tega nisem mogel verjeti. Ni mogoče. Če sem sam živ, kako so potemtakem moji prijatelji mrtvi? Kako sem lahko preživel letalsko nesrečo? To nima smisla. Če sem strmoglavil z letalom, potem sem mrtev. Mrtev sem, vse to ni res. Zdravnik pa mi je rekel: 'Tudi ti ne bi smel biti živ. Živ si samo, ker je tako želel Bog.'«
Tiho bodi, nekaj slišim
»Bil sem zadnji, ki so ga našli. Pod razbitinami sem bil osem ur. Reševalci so mi kasneje povedali, kaj se je zgodilo. V zgodnjih jutranjih urah je večina reševalcev že zapustila območje. Policija je bila tam, a zgolj zato, da je varovala trupla in zbirala našo lastnino. Kar naenkrat pa je nekdo rekel: 'Hej, nekaj slišim.' Kolega mu je odvrnil, da je to nemogoče, saj je minilo že osem ur, ampak on je vztrajal. 'Ne, ne, tiho bodi, nekaj slišim!' Slišal je moje tarnanje in vsi so pohiteli proti zvoku. Iz žepa je vzel mobilni telefon, da bil osvetlil razbitine. Začeli so premetavati razbitine in policaj je uzrl moj obraz. Bil sem v zelo slabem stanju, bil sem zlomljen. Naložili so me v avto, bojda sem bil videti mrtev, a nekako sem še dihal. Povedali so mi, da nihče ni verjel, da bom preživel.«
»Ko sem se prebudil iz kome, ko sem prišel k sebi, me je obiskala medicinska sestra, ki je bila takrat z mano v avtomobilu. V nejeveri je stala pri vratih in me gledala. Ko me je objela, se je treslo njeno celotno telo. Otipavala je moje rame in roke. 'No credo, no credo,' je ponavljala. (Ne morem verjeti, ne morem verjeti.) Takrat sem spoznal, kako neverjetno je, da sem še živ.«
Alan Ruschel (branilec/28 let)
»Izvajal sem neke trike s kartami. To sem vedno rad počel. Vsi smo se smejali in poslušali pagode (brazilska samba glasba). Bili smo skupina ljudi, ki je bila zelo vesela, da je pisala zgodovino. Ne glede na to, ali bi postali prvaki ali ne. Klub iz malega brazilskega mesta smo popeljali v finale južnoameriškega pokala. Res smo bili srečni.«
»Od časa do časa se poskušam spomniti trenutka, a se ne morem. Verjetno možgani sami od sebe blokirajo take spomine.«
Strmenje v prazno
»Oče pravi, da sem ga v bolnišnici, ko sem se prebudil, najprej vprašal: 'Ali je res?' Oče pa mi je po nasvetu zdravnikov odgovoril, da je moralo letalo zasilno pristati, a da smo jaz, Neto in Follmann v redu. V tistem trenutku sem mislil, da smo bili mi trije edini poškodovani. Mislil sem, da bo tekma naslednji dan, zato me je skrbelo samo to. Tekma.«
»Prebujal sem se, pa vedno znova zaspal. V spominu imam, da sta mi dekle in oče na mobilnih telefonih kazala videoposnetke družine in prijateljev. Spodbujali so me ter mi sporočali, da molijo zame. Zdelo se je, kot da sanjam.«
»Naslednji dan je v sobo stopilo več zdravnikov, ki so se prišli pogovorit z menoj. Dejali so, da mi ne želijo več dajati pomirjeval, vendar moram ostati miren. Rekel sem OK. Takrat so mi povedali resnico. Da ni bil zasilni pristanek, temveč strmoglavljenje. Samo šest preživelih. Jaz, Jackson, Neto, novinar in dve stevardesi.«
»Takrat se mi je podrl svet. Žena pravi, da sem cel dan samo strmel v prazno. Govoril sem si, da je to le nočna mora. Laž. Imam grde sanje in se bom kmalu prebudil.«
Enostavno ni razlage
»Nekaj milimetrov je manjkalo in postal bi kvadraplegik. Kost je pritiskala na kostni mozeg, a ga ni predrla. Če bi reševalci hiteli in naredili napako, bi kost lahko predrla mozeg in to bi bilo to. Da sem bil rešen, se je poklopilo veliko stvari. Svoje življenje dolgujem številnim ljudem. Doktor, ki me je operiral po nesreči, je eden najboljših kirurgov v Južni Ameriki. Od vseh doktorjev da je bil prav on takrat v Kolumbiji ... In sedež na letalu sem zamenjal zaradi Jacksona na njegovo prigovarjanje. Za vse to enostavno ni razlage. Je nemogoče. Čudež.«
»Najtežji trenutki so nastopili, ko sem se začel počasi zavedati, kaj se je zgodilo. Ko sem začel okrevati in ko nisem bil več pod vplivom zdravil, takrat sem začel šele zares opažati, da ljudi, ki sem jih imel rad, ni več tu. Z Danilom, našim vratarjem, sva si bila res blizu. Danilo, njegova žena Leticia in njun sin Lorenzo. Ko sem resnično spoznal, da Danila ni več ... Najbolj boleč trenutek zame. Ne da se opisati. Danilo je bil res posebna oseba v moje življenju, nanj mislim vsak dan.«
»Zame je živeti, častiti življenje postala najpomembnejša stvar. Če me je nesreča naučila kakšne lekcije, je to vsekakor ta, da ne veš, kaj se bo zgodilo čez deset minut. Ne vem, kaj se bo zgodilo, ko bom zapustil to sobo. Moje sporočilo vsem, ki tole berejo, je, sledite svojim sanjam. Če si nekaj res želite storiti, potem storite to. Živite življenje, saj ne veste, kaj prinaša jutri.«
Jakson Follmann (vratar/25 let)
»Tisti dan je bilo na letalu precej dobre volje. Igrali smo karte, igrala je glasba ... Bil je sproščen let, vse dokler niso ugasnile vse luči. Takrat je nastala popolna tišina. Kar naenkrat so se vsi posedli na svoje sedeže. Ljudje so želeli vedeti, kaj se dogaja, toda nihče od osebja nam ni povedal ničesar. Nato je nekaj minut, preden smo strmoglavili, mimo nas prišla stevardesa in dejala: 'Pripnite si pasove, ker bomo pristali.'«
»Bilo je mirno, spokojno. Nihče ni ničesar najavil po mikrofonu. Potem smo začeli padati. Ni veliko ljudi na svetu, ki so doživeli kaj takšnega. V nekem trenutku si na poti k uresničitvi sanj, vsi prijatelji so s tabo in vsi so srečni, v naslednjem trenutku pa ugasnejo luči in začneš padati z neba.«
»Imel sem le še toliko časa, da sem molil in prosil Boga, da me varuje. Znotraj letala ne moreš narediti ničesar. Ne moreš bežati, ne moreš jokati, ne moreš nikogar prositi za pomoč, ne moreš vprašati, zakaj. Lahko samo moliš in svoje življenje predaš v božje roke.«
»Veliko ljudi je začelo naglas moliti. V minutah, preden smo padli, so ljudje pred menoj začeli spraševati, kaj se dogaja. Kričali so: 'Naj nam nekdo kaj pove! Dajte nam kakšne informacije!'«
»Spomnim se teh besed, teh krikov, potem se ne spomnim ničesar več.«
Klici na pomoč so utihnili
»Prebudil sem se v gozdu. Odprl sem oči, a bilo je temno kot v rogu. Deževalo je. In bilo je res res mrzlo. Ničesar nisem videl, lahko sem samo slišal, poslušal. Veliko ljudi je stokalo, prosilo za pomoč. Tudi sam sem začel klicati na pomoč, a nisem imel pojma, kje sem. Nisem imel pojma, da smo strmoglavili. Spomnim se samo tega, da nisem želel umreti.«
»Najtežje od vsega je bilo poslušati prijatelje, kako kličejo na pomoč, jaz pa nisem mogel narediti ničesar. Nisem mogel vstati. Bilo je tako temno, da nisem nikogar videl. Zdaj se zahvaljujem Bogu, da nisem mogel ničesar videti.«
»Buden sem bil samo na trenutke. Buden in nezavesten. Buden in nezavesten. Ne vem, kako dolgo. Potem sem v nekem trenutku videl svetilko v gozdu. Ljudje so vpili: "Policia Nacional, Policia Nacional!" Ljudje, ki so pred prihodom policije klicali na pomoč, so bili zdaj ... tiho. Ali pa so bili njihovi glasovi zelo šibki. Bil je to zelo zelo žalosten trenutek.«
»Do mene je prišel reševalec, ki se je pisal Nelson. Dvignil sem roko in prijel me je zanjo. Dejal je: 'Pomiri se, rešen si.'. Nato me je vprašal za starost in ime. Odvrnil sem mu, da sem vratar. Kasneje mi je Nelson dejal, da je to bil najbolj grozovit prizor, kar jih je kdajkoli videl v življenju. Želel me je dvigniti, a mu ni uspelo, saj sem čutil hude bolečine. Grozne bolečine. Že v nesreči sem namreč izgubil desno nogo, leva noga pa je bingljala s telesa.«
Raje noga kot življenje
»Nositi so me morali čez blatno pobočje. Bil je zelo zahteven teren, nevaren, saj so bili ostri deli letala povsod. Ti reševalci, to so pravi junaki.«
»Spomnim se, da sem jih prosil za vodo. Dali so mi požirek ali dva, potem sem izgubil zavest.«
»Kar vam lahko povem o času, ki sem ga prebil v komi, je to, da sem mi zdi, da sem slišal špansko govoreče ljudi. Pogrešal sem znane glasove, vsaj tak občutek sem imel. Želel sem slišati glas nekoga, ki ga poznam. Da bi mi bil v tolažbo. Trenutek, ko sem se prebudil na intenzivni negi in v sobi uzrl očeta, mamo ter zaročenko, ta trenutek je bil zato resnično izjemen, to je bilo tisto, kar mi je manjkalo.«
»Štiri dni sem bil v komi in moja glava je bila v precej zmedenem stanju. Kar zadeva nesrečo, jo je moja glava odmislila, blokirala. Nisem prižgal televizije. Moja družina ni nič rekla o nesreči in niti si nisem želel, da bi. Svitalo se mi je, kaj bi se lahko zgodilo, ampak bil sem prepričan, da je moralo preživeti veliko več ljudi. Da je šlo za manjšo nesrečo ali kaj podobnega. Zasilni pristanek in da smo vsi OK.«
»Potem je nekega dne v sobo prišel psiholog in mi dejal, da je letalo strmoglavilo in eksplodiralo. 'Vsi so umrli. Ti si preživel, a nogometa ne boš mogel igrati nikoli več.'«
»Takrat sem se začel zavedati vsega, v glavo so se mi začeli vračati prizori. Pomislil sem na prijatelje in bilo je zelo zelo žalostno. Potem mi je družina rekla, da sem izgubil desno nogo in ne bom več mogel igrati nogometa. Ko so to povedali, je bila moja prva misel: raje noga, kot življenje. Hvala Bogu, še vedno sem tu.«
»Pozneje sem izvedel, da sta preživela tudi Alan ter Neto in to mi je dalo še dodatno motivacijo za nadaljevanje borbe.«
»Od nesreče je minilo šele osem mesecev. Ne najdem razlage. Za nesrečo, za naše preživetje. Naučil sem se, da preneham z iskanjem odgovorov. Po petih mesecih rehabilitacije se Alan vrača na zelenice in bo znova igral za Chape. Neto je treniral zelo dobro, preden si je poškodoval koleno. Pa jaz? Res je, izgubil sem nogo. Toda hodim. Vozim. Živim srečno življenje. Verjamem, da če imaš pravi odnos, če se še vedno znaš nasmehniti, da bo vse OK. Nisem izgubil volje do življenja. Vedno sem se zbudil z nasmeškom na obrazu, vse odkar sem kot majhen otrok sanjal, da bom nogometni vratar. In, hvala Bogu, lahko sem živel svoje sanje dvanajst let. Dan mi je bil ta privilegij v življenju. Živim za trenutek. Živim za danes. Jutri pripada Bogu.
