IMG-3874 Odkrito.si

Kdo je njen skriti ljubimec?!

melania trump Svet24.si

Prva dama Melania želi iz Bele hiše napoditi ...

smrt1montazaJaka Koren Petisvet.si

Trije pogledi na smrt

melania trump Svet24.si

Prva dama Melania želi iz Bele hiše napoditi ...

princ charles_rojstni dan Svet24.si

FOTO: Princ z najdražjimi, mali George pa v ...

Miley Cyrus in Liam Hemsworth Najstnica.si

To je ostalo od hiše Miley Cyrus

darko klemen Njena.si

Huda poškodba Darka Klemna

Tamara Kedačič
Tamara Kedačič
0 08.01.2016 10:43:43

Luka Mezgec: Kolesarji so se mi zdeli bedaki in ubrisani

Arsen Perić
Prvi gost novega leta, s katerim smo klepetali ob skodelici dobre kave in čaja, je eden najboljših slovenskih kolesarjev, ki pa še pred nekaj leti ni mogel razumeti tistih, ki so se po dveh kolesih gnali v hrib.

Z zgovornim Gorenjcem smo tokrat klepetali o številnih norčijah, ki jih je ušpičil v otroštvu, zanimivem in velikokrat donosnem dogovoru z očetom ter tudi o tem, zakaj se z ženo Renato sporečeta vsakič, ko se vrne domov.

Čeprav bo še teden dni preživel v domačem Kamniku in se nato odpravil v toplejšo Španijo na priprave, še ne pomeni, da eden od naših najboljših kolesarjev v prazničnih dneh počiva. Zase pravi, da nikoli ne bi mogel dlje časa zdržati med štirimi stenami. Tako je bilo že od nekdaj, natančneje od zgodnjega otroštva, ko je bil vedno poln energije, vedno v gibanju in je zaradi svoje razigranosti staršem včasih povzročil kakšen siv las. "Res je, nikoli nisem bil pri miru, v ulici sem naredil kar nekaj škode, razbil nekaj šip, ampak še vedno, ko se vrnem, pozdravim starejše gospe, ki smo jim takrat nagajali," je na začetku prijetnega klepeta v smehu razkril Luka, ki je odraščal na Primskovem v Kranju. Otroštvo je večinoma preživljal na prostem, tudi ko so se pojavili računalniki, je redkokdaj svoj prosti čas preživljal ob igranju videoigric, veliko raje se je družil s prijatelji. "Najpogosteje smo se igrali ravbarje in žandarje, veliko časa smo preživeli na rolerjih. Spomnim se, da je sosed naredil skakalnico, da je bilo bolj zanimivo, delali smo tudi salte, tako da sem koordinacijo razvil tudi prek tega," je povedal Luka, ki se je kot radoveden otrok, poln energije, rad že v mladih letih ukvarjal s športom. V prvem in drugem razredu je treniral karate, nato je štiri leta igral košarko, pet let je plesal hip hop, s prijatelji je rad igral tudi nogomet, dokler ni nazadnje povsem po naključju prevladalo kolesarstvo.

"Ker je sestra hodila na plesne vaje, sem šel še jaz, da so imeli starši tisti dve uri prosto (smeh). Všeč mi je bilo, ker smo lahko delali salte. Verjetno smo hodili tudi na kakšna tekmovanja, vendar se zdaj ne spomnim najbolje. Kar pa zadeva košarko, ki sem jo prav tako dolgo treniral, jo še vedno zelo rad igram. Ko sem doma, imamo ob petkih najeto telovadnico v Kamniku, med sezono pa jo bolj redko igram tudi zaradi tveganja kakšne poškodbe. Mislim, da je to pravi šport zame zaradi koordinacije in eksplozivnosti, paziti moram le na kakšen zvin gležnja. Profesionalno pa se s košarko ne bi mogel ukvarjati, saj sem za to malo prenizek (smeh). Žogo sem dobro obvladal, le zadel nisem ničesar, po navadi so bili soigralci vsaj za glavo večji od mene," je v smehu priznal sedemindvajsetletni Gorenjec. In tako je pri košarki ostalo zgolj pri rekreaciji, kolesarska rekreacija pa se je pozneje spremenila v profesionalno pot.

luka mezgec
Arsen Perić


POROČNI PRIČI RAZBIL POL ZOBA
Je najmlajši otrok v družini, ima še petnajst let starejšo polsestro in dve leti starejšo sestro, s katero je skupaj odraščal. "Velikokrat sva se sprla, če pa so naju starši kregali, sva vedno stopila skupaj. Večkrat sva kaj ušpičila, no, večinoma jaz. Ona je naredila zelo malo škode, jaz pa sem jo zato za dva (smeh). Priročno je bilo tudi to, da je pri šestnajstih letih dobila dovoljenje, da lahko hodi ven, in sem šel lahko vedno z njo," se je nasmejal naš sogovornik, ki ima kar dolg seznam stvari, ki jih je v otroških letih polomil. "Enkrat sem s koleščkom rolerja razbil dvojno steklo, ko smo igrali hokej. Svoji poročni priči sem razbil pol zoba, njegovi sestri sem med rolanjem nastavil skakalnico, na kateri si je preklala ustnico. Tudi zvonili smo pri sosedih in se nato skrili ter opazovali. Med igranjem nogometa smo razbili kakšno luč ali z žogo umazali fasado," je navdušeno razlagal Luka.


POČUTIL SE JE KOT V FILMU BRODOLOM
Kljub nagajivosti in razigranosti v šolskih klopeh ni imel težav, najraje je imel športno vzgojo, zgodovino, geografijo, pozneje tudi matematiko. "Poleg športnih dejavnosti sem bil eno leto tudi med taborniki. Spomnim se, da sem iz lesa sestavljal klopi, omarice po vzoru filma Brodolom. Šli smo tudi na enotedenski pohod, nato pa smo še en teden taborili, res zanimiva izkušnja (smeh)." Po končani osnovni šoli se je vpisal na kranjsko gimnazijo, ki jo je opravil brez večjega napora.

Po navadi se je učil pred poukom, naloge je večinoma prepisal, zanimiv pa je bil dogovor, ki ga je sklenil z očetom, ki je bil tisti, ki je šolo postavljal na prvo mesto, tudi takrat ko je imel že podpisano prvo pogodbo. "Vedno je bil tekmovalen. Če sem v šoli dobil prav dobro oceno, je bilo njegovo prvo vprašanje, kdo je bil boljši od mene, če sem dobil pet, me je najprej pohvalil, nato pa vprašal, ali je imel kdo več točk od mene. Spomnim se tudi, da je obema s sestro za odlično oceno dal petsto tolarjev, za prav dobro oceno sem moral jaz dati njemu sto tolarjev, za trojko dvesto, za dvojko tristo, za negativno oceno pa sem mu moral dati petsto tolarjev. Velikokrat sem zato doma pripravil kakšen plakat, da sem dobil pet," se je z nostalgijo spominjal osnovnošolskih dni. Nato se je vpisal na gradbeno fakulteto, ki jo je pustil januarja, ko je ugotovil, da kolesarjenje in ta študij ne gresta skupaj, vpisal se je na varstvo pri delu, opravil je prva dva letnika, nato pa si je dal čas dve leti. Če mu v tem času ne bi uspelo priti med profesionalne kolesarje, bi dokončal študij, toda leta 2013 je dobil svojo prvo pogodbo ekipe Giant-Alpecin.

luka mezgec ap
Arsen Perić


LUKA, LE KAJ TI BO TAKO DOBRO KOLO
Kolesarske gene je podedoval od očeta, ki je že od nekdaj strasten in zavzet kolesar, tudi njegova mama je v zadnjih letih zelo aktivna. Toda sedemindvajsetletni športnik, ki je leta 2014 slovenske ljubitelje športa na noge dvignil z etapno zmago na slovitem Giru, ko je zavzel Trst, si dolgo časa ni predstavljal, da bi lahko postal kolesar, kaj šele da bi se s tem profesionalno ukvarjal. Njegova prva dirka je bila na sporedu leta 2004, ko je nastopil in zmagal na memorialu, pozneje se je udeležil vaškega vzpona na Sveti Mohor, začel se je gibati v kolesarskih krogih, dokler ni začel resneje trenirati, uveljavil pa se je kot gorski kolesar. "Pred tem si nisem nikoli predstavljal, da bi bil kolesar. Ravno nasprotno. Moj zelo dober prijatelj Tadej Bernik je bil kolesar v kranjski Savi in nekega dne me je prepričal, naj grem z njim na vzpon na Ambrož. On s 'specialko', jaz pa s težkim gorskim kolesom. Do začetka klanca sva bila še skupaj, nato je šel on naprej, jaz pa sem se počasi vzpenjal za njim. Ko sem tudi jaz prišel do vrha, sem mu rekel: 'Kakšen šport je to? Bedaki ste, da greste na vso moč po klancu, jaz sem ravno tako prišel do vrha, pa se nisem pretirano utrudil.' Takrat so se mi zdeli kolesarji malo 'ubrisani' (smeh)."

Čez vrsto let je svoje mnenje spremenil in postal del tega športa. Na začetku predvsem po naključju. Ukradli so mu kolo, ker pa je imel ravno takrat birmo, si je za denar, ki ga je prejel za darilo, kupil novo kolo. Starejši prijatelji, ki so bili nekoliko nevoščljivi, so se na začetku norčevali in spraševali, kaj mu bo tako dobro kolo, če sploh ne kolesari. Ker je Luki mnenje prijateljev takrat veliko pomenilo, se je v tistem trenutku odločil, da jim bo dokazal, da je lahko hiter: "Po prvi turi, ko sem se odpravil na Jezersko, a vrha nisem videl, za nameček pa me je ujel še dež, sem se resno spraševal, ali mi je bilo sploh treba tega in če ne bi bilo bolje, da bi si za ta denar kupil skuter." A prvi težko prevoženi kilometri, izčrpanost in utrujenost ga niso ustavili, užival je v spustih med koreninami. Pred osmimi leti pa je uvidel, da iz te moke v Sloveniji ne bo kruha, saj gorsko kolesarstvo ni bilo zelo razvito, počasi pa se je začel usmerjati v cestno kolesarstvo. Z vsakim neuspehom, ki ga je doživel v gorskem kolesarstvu, se je počasi oddaljeval od tega športa.

TUDI LULANJA PRED DRUGIMI SE JE NAVADIL
Čeprav je bil preskok ogromen, se je na cesti znašel kot riba v vodi, hitro so prišli tudi vidnejši rezultati, ki so bili potrditev, da je bila njegova odločitev pravilna. In to kljub temu, da so bili tisti začetki zelo naporni, naučiti se je moral taktike, ki mu je delala največ težav, vožnje v skupini, nekaj mesecev je potreboval, da se je našel, za nameček pa se je iz specialista za vzpon prelevil v sprinterja. Kar je ne nazadnje dokazal tudi v Trstu na slovitem Giru, ki je za zdaj njegov največji uspeh, a ne želi spati na starih lovorikah, pa tudi tistega posnetka, ki je navdušil vse ljubitelje kolesarstva in ostale, si ne ogleduje. Beseda je nanesla tudi na doping, dva dneva pred našim intervjujem je imel nenapovedano kontrolo na domu. "Mene ne moti več, da se kolesarstvo toliko povezuje z dopingom, čeprav je res, da smo črne ovce. Preteklost je bila, kakršna je pač bila, glede na to, koliko imamo zdaj kontrol in kakšen je sistem, težko rečem, da je veliko dopingirancev. Kolesarji moramo biti eno uro na dan dosegljivi na naslovu, ki ga navedeš, po pravilih moraš za vsako uro napisati, kje si. Če te ni tam, kjer je zapisano, da si, dobiš rumeni karton, trije rumeni kartoni pa pomenijo dveletno izključitev. Tudi lulanja pred drugimi sem se že navadil (smeh)," je še razložil Luka.

luka mezgec 4 ap
Arsen Perić


NIKOLI VEČ S PSOM TAKO DALEČ
Biti poklicni kolesar pomeni tudi to, da približno dvesto dni na leto preživiš zdoma. "Z leti se tako navadiš življenja na poti, da je čudno, ko si spet doma. Žena ima svoj ritem, jaz imam svojega. Navajen sem denimo, da sem veliko časa sam, in zato tudi veliko časa preživim na telefonu. Tako je tudi doma, zaradi česar je žena razburjena. Kakšen dan in pol se prepirava, da se navadiva drug na drugega, nato pa moram počasi spet na pot," nam je zaupal sedemindvajsetletnik. Ženo Renato je prvič zagledal leta 2007 po maratonu z gorskimi kolesi, na katerem je zmagal. Zmago so šli proslavit v Kamnik, eden od njegovih prijateljev kolesarjev pa mu jo je predstavil. Potem kakšno leto nista imela stikov, nato pa je tega prijatelja začel nagovarjati, naj jo spet povabi na kakšno zabavo, in jo je, tako se je njuna zveza počasi začela razvijati, pred tremi leti pa sta se poročila.

Skupaj skrbita za deset let starega labradorca, ki ga je Luka na začetku velikokrat vozil s sabo v hribe. Takrat si je predstavljal, da ima štirinožni ljubljenček več kondicije od človeka, vse do prave pustolovščine.

mezgec
Arsen Perić


"Nekega dne sem ga peljal proti Krvavcu, da bi videl, kdo bo prej odnehal. Na strmem delu je začel zaostajati in kar naenkrat se je ulegel na tla. Odločil sem se, da je bolje, da se obrneva, toda kuža se je ustavil vsakih pet minut, niti jesti ni želel več. Vse pogosteje je začel počivati, na koncu se že pol ure ni premaknil, meni pa se je mudilo na sestanek. Poklical sem ženo, naj ga pride iskat. Ker ni vedela, kje točno sva, sem ji po poti navzdol puščal kamenčke, psa pa sem privezal za drevo, da ne bi pobegnil. Jaz sem šel v Ljubljano, žena pa je prišla za psom v plaščku in petah ter bila štiri ure z njim do mraka, na pomoč sta prišla tudi tašča in kmet, da so ga končno odpeljali do avta in domov. Povsem ga je zvilo, še drugi dan je bruhal vodo. Od takrat ga ne vzamem več s sabo,"
je to dogodivščino opisal Luka, ki proste dni najraje preživi na kavču in si ogleda kakšen film, velikokrat se z ženo odpravita na kakšno večerjo, v kino, na popoldanski sprehod. "Ona gre rada na morje, meni pa so bolj všeč hribi, zato se morava uskladiti, je pa zelo prilagodljiva (smeh)," je še dodal gorenjski kolesar, ki se je opisal z besedama sproščen in komunikativen. "Zelo sem družaben, velikokrat pokličem kakšne prijatelje, da mi delajo družbo med treningi. Res sem vesel, da imam takšno družbo, da se prilagodijo mojim treningom. Izredno spoštujem tudi to, da gredo z mano tudi v dežju, ko se meni mogoče ne bi ljubilo."

Članki iz rubrike