Nasmejana in z močnim stiskom rok nas je pozdravila v štajerski prestolnici, kjer se trenutno pripravlja na novo sezono skupaj s svojim trenerjem in hkrati tudi partnerjem. V mislih štiriindvajsetletne teniške igralke, najboljše, ki jo ima Slovenija v zadnjih letih, je trenutno, kot pravi, le tenis, drugače niti ne more delovati, a z veseljem je z nami poklepetala tudi o bolj sproščenih temah. Tudi o svojih prvih športnih korakih, ki pa niso bili teniški, Polona je bila namreč velika nogometna navdušenka, to ljubezen je v neki meri podedovala tudi od očeta, ki še danes rad igra mali nogomet, fantje pa so jo z veseljem sprejeli v svojo ekipo. "Mislim, da sem bila kar živahen otrok, že od nekdaj so me zanimali športi in lahko bi rekla, da sem bila kot en fant (smeh). Ko smo imeli uro športne vzgoje, so šla vsa dekleta igrat odbojko, fantje nogomet, jaz pa z njimi. Hitro je to postalo samoumevno, učitelji me sploh niso več spraševali. Veliko bolj so me zanimali avtomobili in žoge kot punčke. Mislim, da sem se do tretjega razreda bolje razumela s fanti in z njimi preživljala več prostega časa, tam pri štirinajstih letih sem se spremenila, še vedno pa se rada družim s prijateljicami iz otroštva," je povedala Polona, ki so jo starši v šport usmerili prav zaradi živahnosti in energičnosti, rekreacija in druženje pa sta se hitro razvila v nekaj več.
Mnogi me vprašajo, zakaj si ne vtetoviram teniške žogice, pa jim rečem, zakaj si kuharica ne naredi tetovaže kuhinje.
Če v otroških letih ni bila na igrišču ali kje v naravi, se je smukala v družinski cvetličarni. "Zame je bila to predvsem igra, sem pa rada pomagala mami. S prijatelji smo se drugače radi igrali raznorazne igre, ne spomnim se, da bi kot otrok sedela doma za računalnikom. Vedno me je zanimala narava, še zdaj sem zelo rada na svežem zraku." Kot edinka je predvsem v najstniških letih pogrešala družbo, nekoga, ki bi ji bil zelo blizu in bi mu lahko zaupala kakšne stvari. Po drugi strani pa je še danes hvaležna tako mami kot očetu, saj sta se v otroštvu veliko ukvarjala z njo, jo podpirala na vsakem koraku, tako da tega, da ni imela sestre ali brata, ni tako zelo čutila. Vse je želela pustiti zaradi nogometa Pri štirih letih je dobila svoj prvi teniški lopar in začela obiskovati teniško šolo, v kateri se je na neki način začela njena teniška pot, pa čeprav skozi igro.
"Spomnim se, da sem bila zelo navdušena nad tenisom, saj so teniško šolo obiskovali bratranci in sestrične. Čez leto dni so vsi odnehali, tako da je tudi meni postalo brez zveze. Ni bila ljubezen na prvi pogled, če se lahko tako izrazim. Pri sedmih letih sem želela vse skupaj pustiti, ker sem želela trenirati nogomet, ki sem ga igrala tri do štiri ure na dan s fanti po šoli. Nekajkrat sem še poskusila in šla na teniški trening, kjer sem nato našla nove prijateljice in prijatelje, tako da sem vztrajala in na koncu tudi ostala v njem." Naklonjenost do okroglega usnja je ostala vse do danes, ko je bila že uveljavljena teniška igralka, pa je večkrat razmišljala o tem, kako bi se obnesla kot profesionalna nogometna igralka. Zdaj ga igra le na kakšnem ogrevanju pred treningom. "Takrat niti ni bilo nobene prave možnosti, da bi dekleta igrala nogomet, zdaj je že veliko ženskih ekip. Sem pa navijačica nogometnega kluba Maribor, to vsekakor (smeh). Kolikor le lahko, spremljam njihove tekme, čeprav bolj preberem kakšno novico, kot si ogledam tekmo, saj sem veliko časa odsotna."
NISO VEDELI, KAJ NAJ Z NJO
"Moram priznati, da sem imela osnovno šolo res zelo rada, v srednjo pa niti nisem veliko hodila. Le prvih nekaj mesecev, nato sem jo delala po izpitih. Ob športni vzgoji sem imela kar rada matematiko in tudi geografijo." Pri desetih letih je začela obiskovati prve individualne ure, nato pa je, kot bi mignil, hitro prišel tisti prelomni trenutek v njenem življenju. Pri štirinajstih letih se je namreč odpravila v Italijo, kjer je nato trenirala. "Moram priznati, da mi je bilo res težko. Prvi mesec sem bila povsem sama, imela sem veliko domotožje. Predvsem na starša sem bila zelo navezana, saj sta mi prej zelo pomagala, vsak dan sem bila z njima, potem pa sem bila popolnoma sama. Tam sem imela sicer trenerja, tam so bile tudi druge igralke, toda tudi če bi jih bilo sto, to ne bi vplivalo na moje domotožje."
Pri štirinajstih letih je bila takšna odločitev za Polono na eni strani težka prav zaradi tega, ker je za dlje časa zapustila dom in družino v letih, ko so njene vrstnice začele razmišljati predvsem o zabavah, po drugi strani pa se je zavedala, da je to prava pot, če želi napredovati in dozoreti v uspešno teniško igralko. "V Sloveniji niso več vedeli, kaj naj z mano, zato so me raje poslali v tujino. Tu je bilo le določeno število trenerjev, tam pa je bilo teh možnosti več. V Italiji sem preživela leto in pol, nato sem šla k drugemu trenerju na Madžarsko."
Z Željkom se poznava že nekaj časa iz teniških krogov, nekoč pa je prišel trenutek, ko sem ga videla in vedela, da ni enako kot takrat, ko sva se nazadnje videla.
GROZLJIVA, A ZANIMIVA IZKUŠNJA
Ob domotožju je bil velik tudi kulturni šok, čeprav Polona z italijanskim jezikom, kot se je izkazalo, ni imela veliko težav. Po treh, štirih mesecih je namreč že skoraj vse razumela, po pol leta pa je začela italijanščino govoriti tekoče. Njen vsakdan je bil sestavljen iz dveh treningov na dan in kondicije, v prostem času pa se je poskušala učiti, da je lahko nato, ko se je vrnila domov, opravljala izpite. "Ob teniškem klubu smo imeli hišo, v kateri smo živele vse igralke. Bila je res zanimiva, na trenutke tudi strašljiva izkušnja," nam je zaupala Polona in razložila, kaj točno je mislila s tem, da je bilo kar malo strašljivo.
"Ni bilo kot doma, vse skupaj je bilo bolj umazano, staro. Ko prideš domov v takšno stanovanje, je lahko kar grozno. Same smo si kuhale, prale, pospravljale, tako da smo morala dekleta hitro odrasti. Bilo je težko, toda prisiljen si v to, da hitro odrasteš. Ni druge izbire. Tudi učiti sem se morala, mama me je morala priganjati, ker sem šolo kar nekaj časa delala. Mislim, da mi je prav mama s tem veliko pomagala, saj se meni po dveh, treh treningih na dan zvečer velikokrat ni ljubilo učiti za izpit, ki sem ga imela mogoče čez kakšen mesec." Čeprav je bilo staršem zelo težko, ko je šla edinka od doma, so ji ves čas brezpogojno stali ob strani, podpirali njene sanje, da postane profesionalna igralka. "Čez čas smo se vsi trije navadili in naučili smo se živeti tako. Čeprav sta imela službi, sta me obiskovala tako pogosto, kot sta le lahko. V vsem tem času sem se navadila na teniški način življenja, prav pakiranje trikrat do štirikrat na teden je lahko najbolj naporno, toda to je pač sestavni del športa."
V desetletju aktivne kariere je Polona zamenjala kar nekaj držav, v katerih je prebivala, predvsem je bilo to odvisno od njenega trenerja, ob Italiji je prebivala na Madžarskem, tudi Slovaška je bila njen začasni dom, zdaj pa Hrvaška. Težav s prilagajanjem na vedno nova okolja ni imela, čeprav zase pravi, da je sprva zelo sramežljiva, toda naučila se je, da stvari ne bo dobila, če ne bo koga vprašala.
Pri sedmih letih sem želela vse skupaj pustiti, ker sem želela trenirati nogomet, ki sem ga igrala tri do štiri ure na dan s fanti po šoli.
ZJUTRAJ JE KOT TEMPIRANA BOMBA
Najtežji trenutki v njeni profesionalni karieri so povezani s poškodbami, ki so se kar velikokrat ponavljale, ob les je morala zdaj potrkati ob spoznanju, da je v zadnjem letu njeno zdravje odlično in da se lahko končno posveti le razmišljanju o tem, kako bo napredovala, in ne, kako se bo vrnila na teniško igrišče. "Najtežje je bilo odštevati dneve, ko se lahko vrneš na igrišče in začneš igrati. Teh trenutkov je bilo v zadnjem obdobju pri meni veliko. Mislim, da je to tisto, kar te psihično povsem uniči. Morala sem se sprijazniti s tem, da lahko le čakam, da vse skupaj mine. V tem času sem se posvetila drugim zadevam in izkoristila čas za stvari, za katere med številnimi potovanji nisem imela časa." Tenis je že od mladih nog postal njeno življenje, tako da se sploh ne zaveda, kdaj je bil tisti trenutek, ko tenis ni bila več igra, temveč poklic. "Če sem iskrena, niti ne vem, kaj bi lahko počela, če ne bi bila teniška igralka. Ne predstavljam si, da bi morala kje sedeti v zaprtem prostoru, ker sem tak živ tip."
O teniškem svetu nam je Polona povedala, da kljub temu, da se nekatera dekleta že desetletja srečujejo na turnirjih, med njimi večinoma ni tistih pravih, pristnih prijateljstev, ne nazadnje so ob koncu dnevu še vedno nasprotnice. "Po vsem tem se vedno z veseljem vračam v Maribor, kjer imam neki svoj mir in tudi psa, na katerega pazita starša. Jack russell terier je, jaz mu pravim tempirana bomba. Tako kot jaz zjutraj (smeh)."
Ni bilo kot doma, vse skupaj je bilo bolj umazano, staro. Ko prideš domov v takšno stanovanje, je lahko kar grozno. Same smo si kuhale, prale, pospravljale, tako da smo morala dekleta hitro odrasti. Bilo je težko, toda prisiljen si v to, da hitro odrasteš.
BOLELO JE PRVIČ, DRUGIČ IN ZADNJIČ
Beseda je nanesla tudi na tetovaže, ki jih ima vse več, za Polono je to nekakšna umetnost. "Najprej sem imela nekaj manjših napisov na rokah, ki so zdaj že prekriti, nato je sledil tisti na vratu in zdaj še na roki. Tetovaže so mi bile že od nekdaj všeč, vedno sem bila navdušena nad nekom, ki jih je že imel. Skozi to sem razvila to ljubezen. Nekatere od njih imajo prav poseben pomen, nekatere pa so mi bile le vizualno všeč. Res je, da je bolelo prvič, drugič in zadnjič, razlika pa je v tem, da zdaj že vem, kaj lahko pričakujem, in sem pripravljena stisniti zobe za nekaj ur (smeh). Moja najljubša je mogoče to angelsko krilo na roki, teniškega motiva pa nimam. To pa res ne (smeh). Mnogi me vprašajo, zakaj si ne vtetoviram teniške žogice, pa jim rečem, zakaj si kuharica ne naredi tetovaže kuhinje (smeh)."
Tenis je, kot pravi, njen način življenja, verjetno pa ne bo vedno. "Po moje je moja prihodnost odvisna od tega, kako bo moja kariera potekala. Ne vem, mogoče razmišljam o kakšni teniški akademiji. Če bom osvojila nekaj turnirjev za grand slam, pa mi ne bo treba skrbeti za to (smeh)," je še dodala Polona, ki priznava, da včasih pridejo dnevi, ko bi lopar najraje zalučala nekam v kot, da je takšne dneve najtežje preživeti, a vedno znova najde motivacijo in veselje do športa, in da je teh trenutkov manj.
S TRENERJEM PAR TUDI ZASEBNO
Za konec smo spregovorili o njenem razmerju s hrvaškim trenerjem Željkom Krajanom, s katerim sodeluje na teniškem igrišču, par pa sta tudi zasebno. Mnogi ju zaradi tega primerjajo s Tino Maze in Andreo Massijem, ki imata podoben odnos, a Polona pravi: "Ne, nisva kot Tina Maze in Andrea Massi, mislim, da je vseeno veliko razlik." Pravi, da ima odnos na igrišču in ob njem tako svoje prednosti kot tudi slabosti. "Ker veliko potujem, je seveda za oba veliko lažje, da je obe meni, pridejo pa trenutki, ko se na ali ob igrišču o čem ne strinjava, zato ni lahko. Mislim, da zelo dobro delujeva skupaj." Par sta že nekaj več kot dve leti, že pred sodelovanjem na igrišču, njuno prvo teniško udejstvovanje namreč sega v april leta 2014. "Poznava se že nekaj časa iz teniških krogov, nekoč pa je prišel trenutek, ko sem ga videla in vedela, da ni enako kot takrat, ko sva se videla nazadnje (smeh)," je priznala Polona.
V času, ko nista sodelovala profesionalno, je ugotovila, da je to veliko težje, saj sta oba potovala po svoje in nista imela veliko časa za skupno življenje. "V prvi vrsti sva se za ponovno sodelovanje odločila zaradi tenisa, on je ne nazadnje trener, ki mu najbolj zaupam, je pa to, da ga imam ob sebi, seveda dodaten plus. Le malo trenerjev ima toliko znanja kot on, pri njem občudujem tudi to, kako to znanje prenese na igralce. Spremenil je moj pristop, moj pogled na vse skupaj, prav tako je znal popraviti tehnične stvari, kot je na primer bekhend, ki ga trenerji vrsto let niso znali popraviti." Čeprav deset mesecev na leto živita in dihata za tenis, se znata tudi odklopiti in delati stvari, ki jih delajo vsi pari. "Greva na mesto v kavo, šla sva tudi z gondolo na Pohorje, gledava serije." Pogovarjata se večinoma v hrvaščini, zato ima, kot je v smehu priznala Polona, včasih težave s preklapljanjem na slovenščino.
