prasarita 06 Odkrito.si

Ženske imamo poslanstvo, zato moramo ostati ...

rahim kurijev Svet24.si

VIDEO: Petletni Čečen s 4105 skleci postal ...

Ženska Petisvet.si

Veliko fatalnih žensk se zlomi

sneg Svet24.si

Pobelilo bo večji del Slovenije, na ta dan bo ...

charles Svet24.si

Strokovnjakinja razkrila govorico telesa kraljev ...

bql+zorjan Najstnica.si

Na finalu TOP NAJSTNICE Nika Zorjan in BQL!

fRANKO_BAJC Njena.si

Franko Bajc je to naredil prvič

Tamara Kedačič
Tamara Kedačič
0 18.08.2015 10:47:14

Bogdan Kotnik: Nabiral in prodajal sem borovnice, da sem dekle peljal na morje

Medtem ko je reprezentančna sezona dosegla vrhunec z uvrstitvijo v svetovno ligo, so se klubi šele začeli pripravljati na nove izzive. Krmilo najuspešnejšega odbojkarskega kolektiva ACH Volleyja bo to sezono v rokah nekdanjega reprezentanta Bogdana Kotnika.

Korošca, ki je že v otroštvu raje prebral dobro knjigo, kot se igral z vrstniki. Pravi, da je njegova edina razvada kava, njegovo povprečje je pet skodelic na dan.  Čeprav si brez športa in odbojke sedemintridesetletni Korošec ne more več predstavljati življenja, je bilo njegovo zgodnje otroštvo nekoliko drugačno, lepote športa pa je začel spoznavati predvsem po zaslugi svojega štiri leta starejšega brata Vlada. "Mama je bila kuharica, oče pa delavec v železarni na Ravnah, v družini pravzaprav ni bilo nič športnega. Oba starša sta izvirala iz kmečkih družin s trdnimi delovnimi navadami, ki sta mi jih skušala že od malega vcepiti. Šport ni bil prioriteta v naši družini, temveč delo na kmetiji pri babici in dedku ter šolske obveznosti."

Potem pa ga je v telovadnico zvabil njegov brat in tako se je za našega sogovornika vse skupaj začelo. "Tako kot večina fantov sem imel tudi jaz za vzornika svojega brata. Ko sem šel nekajkrat preverit, kaj počne, me je zastrupila ideja o preživljanju prostega časa v telovadnici. In to tako močno, da sem treniral kar z vsemi ekipami. Dečki, člani, dekleta, mislim, da je bilo že malo preveč. Preizkusil sem tudi druge športe, vendar sem hitro ugotovil, da je odbojka tista, ki ne pomeni le obveze, temveč predvsem užitek, zato sem se ji še dodatno posvetil," je razkril Bogdan, ki ima po vseh teh letih občutek, da mora odbojki vrniti tisto, kar mu je omogočila tudi v materialnem smislu.

PREBRAL VSE KNJIGE V VAŠKI KNJIŽNICI
Kaj pa so otroci v njegovih letih počeli, ko so odvrgli šolske torbe? "Jaz sem večino časa pomagal staršem pri delu na kmetiji, da smo lahko normalno preživeli, dela je bilo veliko. Z bratom in bratranci pa smo se igrali predvsem gozdne igre. Od lovcev do streljanja, čeprav v teh igrah nisem videl veliko smisla, bile so bolj sprostitev. Moram priznati, da se nisem prav veliko igral, temveč sem se umaknil v svoj svet, bral in študiral. Prav tako se ne spomnim, da bi gledal risanke, nikoli tudi nisem igral nobene igrice na računalniku, saj se mi je to že od nekdaj zdela le zapolnitev časa, ki sem ga jaz izkoristil za kaj koristnejšega. Prebral pa sem vse zanimive knjige v vaški knjižnici in sem se moral preseliti v mesto, kjer je večja knjižnica." (smeh)

998-16-17-kotnik 4  nm


Še vedno zelo ceni tako starša kot stara starša za vse vrednote, ki so mu jih vcepili že od mladih nog, in ker so ga naučili biti vztrajen. Na drugi strani pa je bil njegov brat kot neke vrste zaščitnik. "Vpeljal me je tudi v različne neumnosti, za katere sem sam hitro ocenil, ali so dobre ali ne. Ker je štiri leta starejši od mene, sem z njim prvič kadil, popil prvo pivo. (smeh) Peljal me je tudi na prvi trening, veliko prvih stvari sem doživel z njim. On ni bi tako vztrajen v športu, temveč je na prvo mesto postavil delo." Z bratom ju povezuje še ena posebna vez, in sicer da sta po vsaki lumpariji, ki sta jo ušpičila skupaj, vedela, da morata zaščititi drug drugega. "Če sva se kdaj staršem zlagala, da česa nisva naredila, sva bila v tem povezana." (smeh)

O AVSTRIJCIH
Pivo je pivo. Žganje pa ni žganje, temveč je zdravilo. (smeh) Tudi jaz sem se moral prilagoditi na način razmišljanja, da smo po tekmi žejni in ne pijemo alkohola, zato smo dovolili eno pivo po tekmi.

Kako pa so se odzvali starši, ko se je odločil za športno kariero? "Vedno sta me podpirala, čeprav nista mogla vedno razumeti moje poti. Zanju je bilo logično, da grem po končani srednji šoli delat, zato sem tudi izbral srednjo strojno in tehnično šolo, da bom imel po njej poklic, pa čeprav sem sam pri sebi vedel, da tega ne bom opravljal in da bom šel delat maturo. To sem izbral, ker je tako pač bilo v naši družini, brat je na primer šel za avtomehanika."

PRVI NA FAKULTETO
Ker je bil že od mladih nog zelo "študiozen", ga je tudi obiskovanje šole zelo veselilo. "Spomnim se, da sem v prvem razredu zamenjal šolo in sem dobil nove sošolce. To mi je bilo super, kot da sem imel dvakrat prvi šolski dan. Najljubšega predmeta nisem imel, ker me je vse preveč zanimalo. V osnovni šoli sem še sledil učiteljem, pozneje pa sem bolj pritiskal na učitelje, da moramo narediti še več, in sem bil večkrat trn v njihovi peti." Razen športnih udejstvovanj se Bogdan ni udeleževal kakšnih obšolskih dejavnosti. Kratek čas je edino obiskoval pevski zbor, kamor se je, kot je povedal, prijavil predvsem zaradi simpatičnih deklet, vendar se je kmalu tudi odjavil. Zanimivo je dejstvo, da do trenutka, ko se je Bogdan vpisal na fakulteto, nihče v njegovem sorodstvu še ni obiskoval fakultete. "To je bil nepopisan list, zato mi je bilo še toliko težje, ker nikogar nisem mogel vprašati za nasvet. Seveda je bilo mami težko, ko sem šel zdoma, vendar sem hitro odrasel in nisem bil preveč čustveno navezan na mamo ali očeta, s sabo pa sem nosil vrednote, ki sta mi jih dala. Spomnim se, da sem se prvo leto študija vračal vsak teden, drugo leto enkrat na mesec, nato pa vse redkeje."

998-16-17-kotnik 5 nm


BILI SMO PROBLEMATIČNA GENERACIJA

V srednji šoli se je odbojki še dodatno posvečal, ob prihodu na fakulteto pa je spoznal svojega mentorja, zdaj največjega rivala, Marka Brumna, ki trenutno vodi ekipo Calcita Volleyballa. "On mi je omogočil nadaljnji razvoj, ne le v odbojki, temveč v življenju na splošno. V klubu mi je dal priložnost, pa čeprav ne vem, ali sem si jo takrat že zaslužil, a je verjel vame. Zaradi tega sem treniral še več in bolj zavzeto, vse to pa mi je prineslo igranje v prvi postavi in prve pogodbe. V naši družini ni bilo toliko sredstev, da bi si lahko izmišljeval, kaj bi imel. Za to, da sem si lahko kupil knjige, sem opravljal najrazličnejša počitniška dela. Nabiral in prodajal sem borovnice, da sem lahko svoje dekle peljal na morje," je še povedal Bogdan.

O JELENI
Ker sem bil njen trener, sem na neki način krojil njen dan, ji ukazoval in je bila pod stresom zaradi vseh pravil. To se je v zvezi še dolgo poznalo. Ona se mora navaditi, da nisem njen trener, ko pridem domov, jaz pa, da je ne pošiljam povsod, kar je težko, a se trudim.

V študentskih letih se je začel zelo navduševati še nad športnim treniranjem, psihologijo in filozofijo, čas po treningu pa je preživljal za knjigami in prebiral stvari, ki bi mu lahko prišle prav pri nadaljnji športni karieri. "Marsikdaj je bilo težko usklajevati študij in šport, velikokrat, ko so šli moji vrstniki na zabavo, sem jaz zvečer sedel za knjigami. Za cilj sem si zadal, da bom prebral eno knjigo na teden, temu še zdaj sledim. Saj ne pravim, da tudi jaz nisem šel na 'žur' (smeh), toda večkrat sem bil osamljen na svoji poti. Nisem človek množice, temveč vedno uberem svojo pot, ki se je za zdaj pokazala za pravilno."

Ko je že igral za člansko reprezentanco, je hitro videl, kje so njegove meje in da zaradi svojih predispozicij ne bo mogel postati najboljši igralec, toda vztrajal je, ker se je želel še veliko naučiti o trenerskem poklicu, na katerega se je že med kariero pripravljal. Lepe spomine ima tudi na reprezentančno kariero, tista generacija je imela v svojih vrstah nekaj izjemnih posameznikov: od Dejana Fujsa, trenerja Panvite Pomgrada, Sama Miklavca, Davorja Čebrona, Dragana Radovića, Tomija Šmuca, še vedno aktivnega Roka Satlerja pa do Sebastijana Škorca z Gregorjem Hribarjem na mestu selektorja. "Glede na to, kako smo trenirali, da še vse ni bilo profesionalno, mislim, da smo naredili vse, kar smo lahko. Hribar je bil pravi mož za vodenje, bil je mlad in zagnan. Bili smo problematična generacija, vsi smo želeli delati po svoje, vendar je uspel sestaviti pravo mešanico izkušenj in mladosti. Žal mi je le to, da takrat na evropsko prvenstvo zaradi nekih zamer ni potoval Jasmin Čuturić, ki bi nam veliko pomenil."

OPERACIJA JE BILA DOBER IZGOVOR
Leta 2005 se je pri komaj sedemindvajsetih letih njegova igralska pot končala. "Takrat sem mislil, da me je od igranja odvrnila operacija rame, toda dejansko sem si podzavestno želel končati kariero, ker sem želel početi nekaj drugega. Operacija je bila odličen izgovor za to, da sem končal igralsko kariero in se podal v trenerske vode." Začel je od začetka, od mlajših generacij pri Fužinarju, nadaljeval pri ženski ekipi iz Novega mesta, moški ekipi Calcita Volleyballa, pot pa ga je popeljala tudi na avstrijsko koroško k Posojilnici Dob.

998-16-17-kotnik nm (obrez)


Seveda nas je najbolj zanimalo, kakšna je razlika med vodenjem moške in ženske ekipe. "Ženske so v prvi vrsti zelo ubogljive. Če jim rečeš, naj naredijo petinštirideset ponovitev, jih bodo ravno toliko tudi naredile. Držijo se načrta, taktične priprave, težje pa zamenjajo taktiko sredi tekme, če jim rečeš – češ da so se drugače pripravile. (smeh) Vsakemu trenerju, ki želi biti kdaj dober, predlagam, naj gre za dve leti v žensko konkurenco, da ga ženske obrusijo, da bo vedel, kdaj je treba samo poslušati in je boljše, če nič ne reče. (smeh) Meni je bilo super trenirati ta čudovita bitja, mislim, da so me več naučile, kot sem jaz njih. Predvsem iz odnosa zunaj treninga sem se veliko naučil," je priznal Bogdan, ki je pozneje doktoriral tudi iz psihologije športa.


O OTROŠTVU
Prav tako se ne spomnim, da bi gledal risanke, nikoli tudi nisem igral nobene igrice na računalniku, saj se mi je to že od nekdaj zdela le zapolnitev časa, ki sem ga jaz izkoristil za kaj koristnejšega. Prebral pa sem vse zanimive knjige v vaški knjižnici in sem se moral preseliti v mesto, kjer je večja knjižnica.

NAVADITI SE MORAM, DA NISEM NJEN TRENER

V Novem mestu je bil med drugim tudi trener svoje dolgoletne izbranke in nekdanje zelo uspešne odbojkarice Jelene Strel Kosmač, ki je nazadnje igrala v dresu kamniške ekipe. "Poznal sem jo že prej, v Novem mestu pa je bila eno leto moja igralka. Potem je šla stran in se nekaj časa nisva videla do takrat, ko sem bil tudi njen trener v odbojki na mivki. Če ne bi bila odbojkarica, mislim, da bi težko uspela. Ona me stoodstotno podpira pri tem, kar počnem. Za mojo odbojko je nedvomno lažje, da sem bil njen trener, za najin odnos pa to včasih ni najboljše. Ker sem bil njen trener, sem na neki način krojil njen dan, ji ukazoval in je bila pod stresom zaradi vseh pravil. To se je v zvezi še dolgo poznalo. Ona se mora navaditi, da nisem njen trener, ko pridem domov, jaz pa, da je ne pošiljam povsod, kar je težko, a se trudim." (smeh)

Po sedmih osvojenih naslovih državnih prvakinj se je Jelena odločila, da odbojko postavi na stranski tir in se posveti medicini, še vedno pa spremlja odbojko. "Večkrat da kakšno opazko za kakšnega igralca v pozitivnem smislu, pove, koga še posebej ceni, in mislim, da ima kar dober občutek, včasih kaj preverim pri njej, če sva oba videla isto stvar, ne poskuša pa vplivati name, ker ve, da tega ne dovolim, sam hočem biti odgovoren za vsa dejanja." Kot pravi trener ACH Volleyja, tudi doma brez odbojke seveda ne gre. "Z Jeleno imava doma takšno pravilo, da jo deset minut poslušam, ko govori o medicini, ona pa mene malo časa o odbojki. Vendar se velikokrat zgodi, da me popoldne kdo pokliče in nato tema velikokrat spet nanese na odbojko. Se pa veliko pogovarjava tudi o knjigah in drugih stvareh. Včasih nama celo kakšen dan uspe preživeti brez odbojke. Tudi ko sem delal v Avstriji, sem imel vso njeno podporo, jaz pa sem se večkrat vozil domov." Doma imata izjemno obsežno zbirko knjig, ki jih oba z veseljem vzameta v roke, v zadnjih desetih letih se jih je na policah nabralo okrog tisoč.

PIVO JE PIVO, ŽGANJE PA ZDRAVILO
Zanimivo in uspešno izkušnjo ima Bogdan tudi iz Posojilnice Dob, s katero je presenetljivo postal avstrijski prvak in ekipo popeljal do lige prvakov. Čeprav je deloval v zamejski Sloveniji, natančneje v Pliberku, je bila kulturna razlika kar velika. "Slovenci imamo v sebi veliko balkanske krvi, Avstrijci pa bi vse merili s štoparico. Takrat sem imel v ekipi igralce kar iz devetih držav, le dva sta bila Avstrijca. S tega vidika je bila posebna izkušnja. Kot tudi ta, da imajo zelo radi pivo, ki ni alkohol. Pivo je pivo. Žganje pa ni žganje, temveč je zdravilo. (smeh) Tudi jaz sem se moral prilagoditi na način razmišljanja, da smo po tekmi žejni in ne pijemo alkohola, zato smo dovolili eno pivo po tekmi. (smeh) Bilo je sproščeno in izjemno, ker je celoten kraj dihal za odbojko. Na trening tekmah je bilo veliko ljudi, na tisti finalni seriji, ki smo jo dobili, pa je bilo nabito polno. Vsi okrog nas so dihali za klub, na drugi strani pa z organizacijskega vidika še niso tako športno razviti kot v Sloveniji in sem bil brez pomočnika, vse sem moral delati sam. Tudi iz tega sem se veliko naučil," je z nami delil to zanimivo izkušnjo.

998-16-17-kotnik 2 nm


Trenutno pa Bogdan poleg funkcije glavnega trenerja oranžnih zmajev opravlja tudi službo učitelja športne vzgoje. "Menda me imajo radi in sem zabaven. Na športno vzgojo gledam tako, da moram dati učencem vsaj eno stvar, ki jo bodo z veseljem delali, ko bodo imeli svojo službo. Da bodo radi tekli, igrali košarko in se rekreirali. Mislim, da je najpomembnejši vidik identifikacija z učiteljem, da si tak človek, kot pričakuješ od učencev. S tem se ukvarjam, da vidijo, da tudi jaz tečem, berem, da se z njimi pogovarjam o knjigah. Ko imajo domače branje, mi povedo, katero knjigo imajo, in jo nato tudi jaz preberem, potem pa pri športni vzgoji na hitro predebatiramo."

Obsežen pogovor z odbojkarskim strategom pa smo zaključili z nalogo, naj se opiše v nekaj besedah: "Samosvoj, vesel, dobre volje in trdno odločen, da dosežem to, kar si zadanem."

Članki iz rubrike