Pred tem je veliko časa preživel v nižjih ligah, ob tem opravljal številne službe, eno sezono preživel na Islandiji, trdo delo pa mu je prineslo tudi vpoklic v reprezentanco za lansko južnoameriško turnejo, zaradi česar je moral prestaviti poroko. O vsem tem smo se z njim pogovarjali v izjemno sproščenem pogovoru, kjer nas je s svojimi anekdotami nasmejal do solz.
S sabo sem imel vžigalnik in začela sva prižigati majhne kupčke sena ter jih metati na velik kup. Ker ni bilo učinka, mi je Matej rekel, da me bo dvignil štuporamo, da bova seno prižgala od zgoraj. Seveda mi ni bilo treba dvakrat reči, kar naenkrat pa se je vse vžgalo.
Kako tudi ne, že od zgodnjega otroštva je veljal za fantiča s preveč energije, ki je vedno pripravljen, da ušpiči kakšno neumnost. Tudi enajst in osem let starejšima bratoma, če je bilo treba. "Tudi najstarejši brat Robert je za kratek čas igral za Steklarja v prvi ligi, nato pa se je bolj posvetil glasbi. Je eden od dveh ustanoviteljev znane slovenske glasbene skupine Mi2," nam je razkril Ivan.
Je od brata podedoval tudi kaj glasbenega talenta? "Pojem samo pod prho," je v smehu priznal Ivan. Starejša brata sta ga velikokrat čuvala, on pa jima je rad in z največjim veseljem ponagajal. Težava je nastala le, ko sta ga dobila v roke in mu včasih privila ušesa, nam je v smehu razložil. Naš tokratni sogovornik je odraščal v Rogatcu in bil, že odkar je shodil, zapisan športu. Na začetku svoje poti je igral tenis in nogomet, po končani osnovni šoli pa se je moral odločiti. Ali eno ali drugo.
Mu je bilo kdaj žal, da ni ostal v teniških vodah? "Ni mi bilo žal, bolj je bilo mogoče mojim staršem, jaz sem le sledil tistemu, kar sem imel raje. Sicer pa prihajam iz dokaj športne družine, predvsem oče je velik športni navdušenec. Igral je oziroma še vedno igra namizni tenis in tenis, včasih se tudi pomeriva med sabo."
POŽAR IN SOSEDINA ZAUŠNICA
Njegovo otroštvo je poleg športa zaznamovalo še druženje s prijatelji, s katerimi se je igral raznovrstne igre. "Najraje smo se streljali. Za hišo smo imeli velik gozd, z dvojčkoma smo naredili celo hišo na drevesu, skrivali smo se v rovih, ki so ostali še iz vojnih časov. Igrali smo se, da nas napadajo Nemci, igrali smo tudi nogomet, delali smo vragolije, dokler nas zvečer ni poklicala mama in nam rekla, da moramo domov," se je z nekaj nostalgije spominjal otroških dni.
Anekdot, ki bi jih lahko našteval precej ur, je ogromno, z nami pa je delil tisto, ki se je še danes velikokrat spomni in ki je imela za posledico precej vzgojnih udarcev. "Mislim, da je bilo v drugem razredu, zgodilo pa se je, ko sva z enim od dvojčkov, Matejem, šla po mleko k kmetu. Na poti sva se pogovarjala in se ustavila pri hlevu, kjer je imel kmet spravljeno seno. Kar naenkrat sva se odločila, da bova preverila, če gori. S sabo sem imel vžigalnik in začela sva prižigati majhne kupčke sena ter jih metati na velik kup. Ker ni bilo učinka, mi je Matej rekel, da me bo dvignil štuporamo, da bova seno prižgala od zgoraj. Seveda mi ni bilo treba dvakrat reči, kar naenkrat pa se je vse vžgalo. Na srečo naju je gospa, kamor sva hodila po mleko, videla in hitro pritekla," se je v pripovedovanje vživel Ivan.
S prijateljem sta imela srečo v nesreči, da ni zgorela še živina, temveč 'le' za kakšen voz krme. Pozneje sta šla k sosedu in se opravičila, na koncu pa ni bilo nobene zamere. Ga je doma doletela kazen? "Pretepli so me kot bika."
MAMA IMA RES JEKLENE ŽIVCE
Verjetno je ob branju tega pogovora že postalo jasno, da se je naš tokratni sogovornik povsem vživel v obujanje spominov na potegavščine in bil pri tem brez dlake na jeziku, nič drugače pa ni bilo, ko je beseda nanesla na dogodivščine v šolskih klopeh. "Užival sem predvsem v osnovni šoli, saj smo med vsakim odmorom igrali nogomet. Vrata so bila gol, žogo pa smo si naredili iz toaletnega papirja in selotejpa. Potem sem se vpisal na računalništvo v Velenju, vendar sem hitro ugotovil, da to ni zame, zato sem se prepisal v Celje na srednjo turistično šolo. To me je zanimalo, takoj po končani šoli sem se zaposlil kot receptor v hotelu v Rogaški," nam je razkril nogometaš Rudarja, ki poleg angleščine obvlada še nemško, italijansko, naučil pa se je tudi nekaj ruščine.
Beseda je nanesla tudi na njegov nevsakdanji priimek, predvsem nas je zanimalo, ali je bil kdaj tarča zbadljivk zaradi podobnosti z nazivom nekdanjega nacističnega voditelja. "(smeh). Niti ne. Niti zdaj niti ko sem bil mlajši. Se je pa moj dedek pisal Führer in moj oče si je, ko se je poročil, spremenil priimek v Firer. Mama je iz Hrvaške, družina pa je živela v Nemčiji, tam sta se rodila tudi oba moja brata, jaz pa sem se že rodil v Rogatcu, kjer sta mama in oče zgradila hišo, tu sta živela tudi moja stara starša."
Oče si je v Nemčiji kruh služil kar štirideset let, domov pa se je vračal enkrat na mesec. "Seveda sem ga pogrešal, sčasoma pa se takšnega življenja navadiš. Je pa bilo mami, ki je morala skrbeti za tri živahne fante, velikokrat težko. Res ima jeklene živce," je dodal Ivan.
OD RECEPTORJA DO POŠTARJA
Za Ivanom je že dvaindvajset let kariere, profesionalec je bil v ekipah Celja in Rudarja, eno sezono je preživel tudi v islandski drugi ligi. Vsa druga leta je nogomet združeval s službo. "Začel sem kot receptor, nato sem nekaj časa igral le v Avstriji. Po vrnitvi iz Islandije sem se zaposlil kot krupje v kazinoju v Rogaški, tri leta pa sem delal kot poštar. Nato sem bil postavljen pred dilemo, ali nadaljevati službo ali se preizkusiti kot profesionalni nogometaš. Doma sem imel majhnega otroka, zato je bilo še toliko težje. Na koncu sem se odločil za nogomet, da mi ne bi bilo pozneje žal, ker nisem poskusil," je priznal Fiki, kot ga kličejo prijatelji.
Nekega poletnega dne sem prišel do hiše in videl, da so mladički za ograjo, velike psice pa ni bilo od nikoder. Kar naenkrat je psica preskočila ograjo, v tistem trenutku sem z roko obrnil motor in se pognal, kolikor sem se lahko, psica pa je šla za mano.
Seveda nas je najbolj zanimalo, kako se je znašel v vlogi poštarja. "Večinoma sem delal v Šmarju pri Jelšah, po navadi sem vstal ob 4.45, ob pol šestih sem moral biti na pošti, kjer smo najprej razvrstili pošto, ob osmih pa sem se usedel na motor. V enem dnevu sem moral priti do približno 360 hiš, naredil pa sem kakšnih 45 kilometrov. Res je bila odlična služba, ko nisem imel treninga, sem si vzel čas in vse mirno opravil. Ko me je popoldne čakal še trening, pa sem seveda bolj pohitel. Dvakrat sem padel in si poškodoval ramo, enkrat me je skoraj povozil avto (smeh)."
Ga je kdaj napadel tudi kakšen štirinožni kosmatinec? "Tudi to se mi je zgodilo, na srečo pa pes ni bil velik. Bil je majhen, podoben čivavi, in me je ugriznil v hlačnico. Zgodilo pa se mi je še nekaj. Pošto sem razvažal tudi družini, ki je vzgajala pse, ne vem točno, katere pasme, bili pa so veliki. Doma so imeli psico in še nekaj mladičkov, vsi skupaj pa so bili ograjeni. Nekega poletnega dne sem prišel do hiše in videl, da so mladički za ograjo, velike psice pa ni bilo od nikoder. Kar naenkrat je psica preskočila ograjo, v tistem trenutku sem z roko obrnil motor in se pognal, kolikor sem se lahko, psica pa je šla za mano. Na srečo se je ustavila, jaz pa sem drvel naprej. No, tisti dan niso dobili časopisa, lastnik pa je pozneje prišel na pošto in se mi opravičil," je nenavadno in zanimivo zgodbo povedal Ivan.
SREDI NOČI PRIŠLA PO ČIPS IN KOKAKOLO
Robert Pevnik, ki trenutno deluje na Poljskem, je bil krivec za to, da je naš sogovornik eno sezono preživel v drugi islandski ligi. Bilo je skoraj z danes na jutri, Ivan je imel dva dni časa, da je pripravil kovčke, mama pa mu ni verjela, da res gre, dokler ni ponj prišel prijatelj, da bi ga odpeljal na letališče.
"Bil sem v mestu Grindavik, tipičnem islandskem pristanišču, kjer so me res lepo sprejeli. Poleg mene sta bila v klubu še dva Hrvata, s katerima sem se zelo dobro razumel. Država je izjemno urejena, moram pa priznati, da po vrnitvi dve leti nisem mogel jesti rib, ker so se mi zamerile. Jedli smo jih skoraj vsak dan, pa ne le to, povsod je bil značilen vonj po ribah."
Zaupal nam je, da je hitro opazil, da vsi radi spijejo kakšno pivo ali dve, a se strogo držijo pravil in nikakor ne sedejo za volan, imel je tudi težave s spanjem zaradi polarnega dne, zato je prvi teden na trening hodil kot zombi. "Opazil sem, da ljudje avtomobile pustijo prižgane in gredo v trgovino, tudi sam pa nisem dobil ključev od hiše, kjer sem živel s hrvaškima soigralcema. Neke noči sta ob dveh ponoči slišala, kako je nekdo vstopil v hišo, jaz sem trdno spal. Neznanec je odprl hladilnik, malo brskal še po omaricah in odšel. Naslednjega dne nas je obiskal soigralec, ki je bil oddaljen tri hiše, prinesel kokakolo in čips in nam rekel, da so imeli zabavo, zato je ponoči prišel k nam in si sposodil nekaj pijače in prigrizkov (smeh)," nam je eno od številnih prigod na Islandiji zaupal nogometaš Rudarja.
MESSI, PEVSKI NASLOV IN SONČNA POROKA
Po dobrih predstavah v dresu Rudarja v pretekli sezoni si je prislužil tudi vpoklic Srečka Katanca v člansko reprezentanco za tekmi z Argentino in Urugvajem. A pri tem je nastala težava. V času igranja v Argentini in Urugvaju bi moral Ivan svoji Nataši dahniti usodni da.
"O tem se je pisalo že pol leta prej, in ko sva načrtovala poroko za sedmi junij, sem se velikokrat pošalil, da zdaj pač ne bom mogel igrati proti Messiju. Tridesetega maja, ko smo imeli zadnjo tekmo v Kopru, je bilo že vse pripravljeno, čakal me je le še podaljšan konec tedna na Obali z ekipo, da se malo poveselimo po uspešni sezoni. Ko smo sedeli na avtobusu, je kar naenkrat zazvonil telefon. Ker je bil klic z neznane številke, se nisem oglasil. Ko je telefon zazvonil še enkrat, sem si mislil, da je kakšen novinar. In sem se oglasil. Na drugi strani je bil sekretar reprezentance Boštjan Gasser in mi povedal, da ve za mojo poroko, vendar ga zanima, ali bi jo lahko prestavil, ker sem vpoklican. Najprej sem se zasmejal in pogledoval po avtobusu, kdo se šali z menoj. Toda hitro sem ugotovil, da misli resno," je razlagal naš sogovornik.
Seveda si je bolj kot karkoli želel nastopati za reprezentanco, vendar ni vedel, kako to povedati bodoči ženi. Na koncu je vendarle zbral pogum in naletel na veliko navdušenje in odobravanje. Poroko sta Ivan in Nataša prestavila za tri tedne, na pomoč pri reorganizaciji so jima priskočili družinski člani in prijatelji, tudi Ivan pa je v Južni Ameriki, ko so reprezentančni kolegi počivali, prek elektronske pošte pomagal sestavljati sedežni red.
Moj dedek pa se je pisal Führer in moj oče si je, ko se je poročil, priimek spremenil v Firer. Mama je iz Hrvaške, družina pa je živela v Nemčiji, tam sta se rodila tudi oba moja brata, jaz pa sem se že rodil v Rogatcu, kjer sta mama in oče zgradila hišo, tu sta živela tudi moja stara starša.
Na koncu se je izkazalo, da je na prvotni datum lilo kot iz škafa, 28. junija pa sta imela mladoporočenca popolno vreme, za nameček pa je bilo za Ivanom nekaj sanjskih dni v dresu Slovenije s številko deset na hrbtu. "Jaz in Messi," se je zasmejal in razkril, da je imel čez lužo tudi svoj reprezentančni krst, in sicer je pri večerji zapel Kolkor kapljic, tolko let.
Ivan je ponosni očka petletne Evite in triletnega Evana. "Res sta navihana, ko sta skupaj, je vedno pestro. Večkrat se stepeta, ko sta narazen sta izjemno pridna otroka, drug brez drugega pa ne moreta. Vedno vse počneta skupaj. Ali se oba igrata s punčkami ali oba z avtomobilčki," je razlagal napadalec Rudarja, ki je svojo Natašo poznal že od nekdaj, kot nam je povedal, sta bila njuna domova oddaljena natanko tri kilometre.
Dolgo časa sta se zgolj pozdravila, nato pa je napočil večer, ko sta se prvič nekoliko več pogovarjala. "Tako se je začelo razpletati in zdaj se je razpletlo," je v smehu pristavil Ivan, ki svoj prosti čas v veliki večini preživlja z družino, že od nekdaj pa rad igra tudi videoigre. To, da je zgovoren, smo imeli priložnost spoznat med pogovorom, s katerimi besedami pa bi se še opisal? "Rad pomagam ostalim, mislim, da nisem konflikten. Do tistega, ki je dober do mene, bom tudi sam vedno dober. Zelo rad sem v družbi in sem zelo vztrajen."
