Je namreč hčerka enega najboljših slovenskih košarkarjev, Petra Vilfana, ki je z Jugoslavijo med drugim osvojil zlato kolajno na svetovnem prvenstvu, in žena Vlada Ilievskega, nekdanjega košarkarja Uniona Olimpije, ki si trenutno kruh služi v zagrebški Ciboni.
Tem za pogovor je bilo, še preden smo prižgali diktafon, ogromno, Anja pa se je izkazala za izjemno zanimivo in zgovorno sogovornico, ki ji ni manjkalo anekdot. "Ker sem bila zelo aktiven otrok, sem vedno kaj počela, okrog mene se je vedno moralo kaj dogajati. Tudi zato sem se že pri štirih letih začela ukvarjati s športom, najprej z ritmično gimnastiko, ki sem jo po petih letih zamenjala za tenis, v katerem pa se nisem našla. Vedno sem si želela igrati košarko, vendar sem morala nekaj mesecev prepričevati Petra, da me je peljal na prvi trening," je v smehu razkrila ta podatek.
NI VEDEL, ČE LAHKO DEKLETA TRENIRAJO
Toda ko je pri dvanajstih letih prvič stopila na košarkarski paket, se je v trenutku vanjo zaljubila. S kakšnimi izgovori pa jo je nekdanji odlični košarkar odvrnil, vsakič ko je nanj naslovila prošnjo, da naj jo vendarle odpelje na košarkarski trening? "Takrat sem bila še mlada, hkrati pa ni bilo interneta, da bi se sama pozanimala o teh stvareh. Zato me je oče na začetku prepričeval, da ne ve, ali lahko tako mlada dekleta sploh trenirajo. To je trajalo nekaj časa, nato pa je ugotovil, da me, po domače povedano, ne more več prinašati okrog (smeh)."
Oče me je na začetku prepričeval, da ne ve, ali lahko tako mlada dekleta sploh trenirajo. To je trajalo nekaj časa, nato pa je ugotovil, da me, po domače povedano, ne more več prinašati okrog.
In tako jo je nekdanji uspešni košarkar vendarle odpeljal na prvi trening. "Ko se začneš enkrat tako resno ukvarjati s športom, kot sem se jaz s košarko, potem za druge stvari ostane bolj malo časa. Večinoma sem se družila na treningih, ogromno časa sem preživela tudi z mladinsko reprezentanco, pravzaprav se je skoraj vse vrtelo okrog košarke."
Doma je Anja velikokrat poskrbela za kakšno lumparijo, bila je namreč zelo živahna. "Tudi sama sem se lahko zamotila, glede na to, da nisem imela brata ali sestre, mislim, da sem starša na polno zaposlila (smeh)."
Čeprav se je že od mladih nog ukvarjala s športom, šole ni zanemarjala, še posebej ker je bila mama tista, ki je skrbela, da je bila tudi v šolskih klopeh tako uspešna kot na košarkarskem parketu. "Najraje sem imela matematiko in angleščino, najmanj pa geografijo in zgodovino. Za kakšne druge dejavnosti pa že takrat ni bilo veliko časa, saj sem velikokrat trenirala zjutraj in popoldne, vmes sem imela večkrat tudi individualne treninge z očetom. Zame je bil trening na eni strani delo, na drugi pa sprostitev. To je bilo moje življenje," je priznala zagrizena košarkarica.
ŠE VEDNO VSAKO NEDELJSKO KOSILO
In kako je njen oče po tem, ko je svoji edinki vendarle dovolil, da začne svojo pot, pomagal in svetoval? "Le toliko, kolikor sem želela. Velikokrat sem po tekmi vedela, da sem slabo igrala in sem hkrati želela slišati kritiko, na drugi strani pa ne. Takrat sva se večinoma skregala, a sva se hitro pomirila in pogovorila, oče pa je bil spet prisoten na moji naslednji tekmi (smeh). Nikoli mi ni vsiljeval svojega mnenja," je priznala Anja, ki je imela tako na praktično vsaki tekmi svojega navijača. "Mama je sicer redkeje prihajala na tekme, se je pa seveda tudi doma vključila v košarkarske razprave. Ne nazadnje vse življenje živi s košarkarjem, spremljala je očeta in se spozna na šport. Lahko rečem, da se vsako naše nedeljsko kosilo vrti okrog košarke."
Namesto v vrtec sem hodila z očetom na treninge. Pravzaprav sem ga prosila, ali lahko grem z njim, ker mi je bilo v Tivoliju lepše. Dve, tri ure sem sedela pri miru, opazovala, risala ali štela koše, ki jih je dal na treningu.
NAMESTO V VRTEC NA TRENING
Anja je bila s športom, v katerega se je tako zelo zaljubila, povezana že od mladih nog. "Namesto v vrtec sem hodila z očetom na treninge. Pravzaprav sem ga prosila, ali lahko grem z njim, ker mi je bilo v Tivoliju lepše. Dve, tri ure sem sedela pri miru, opazovala, risala ali štela koše, ki jih je dal na treningu. Res sem uživala," nam je še razkrila zgovorna košarkarica.
VSEENO SE JE ŠE VEDNO LAHKO HRANILA S KOŠARKO
Večino svoje kariere je preživela v košarkarskem klubu Ježica, zaradi spora s trenerjem je nekaj mesecev igrala tudi na Iliriji, svojo športno pot pa je sklenila v Španiji, kamor se je preselila z Vladom. "Nadaljevanje kariere mi je preprečila poškodba hrbta, imela sem res velike težave, zato sem se odločila, da bom odnehala. Mogoče mi je bilo lažje, ker je Vlado igral in sem tako spremljala njega in se na ta način hranila s košarko."
To odločitev je sprejela zdaj že davnega leta 2004, lansko leto, torej natanko desetletje pozneje, pa se je odločila za vrnitev na parket in zdaj brani barve ekipe ŽKK Domžale. "Vse skupaj se je začelo z rekreacijo, pozneje sem s prijateljicama začela igrati streetball, se pravi košarko tri na tri, nato pa sem šla na kavo s trenerjem Domžal, s katerim se poznava že dvajset let in sva se hitro zmenila. Otroka sta dovolj velika, da lahko brez skrbi dobim varstvo, Vlado je relativno blizu in tako sem se odločila, želela sem videti, ali še zmorem."
SEDEM LET NISEM VRGLA NA KOŠ
Anja je priznala, da je na začetku mislila, da bo trenirala trikrat na teden, to pa je preraslo v petkrat na teden. Tudi z dekleti v ekipi se odlično razume, uživa v košarki in na vse skupaj gleda z drugačnimi očmi, njen cilj je predvsem to, da izvleče čim več iz tega in se pri tem zabava. Tudi po desetletju pa se z grenkimi občutki spominja dneva, ko je morala prenehati in se odpovedati svoji veliki ljubezni. "Bilo je grozno, še sreča, da sem imela ob sebi Vlada, ki mi je pomagal. Seveda sem imela krizne trenutke, težko se je bilo nehati ukvarjati z nečim, kar je bilo toliko časa del mojega življenja. Tudi zato sedem let nisem vrgla na koš, vse skupaj sem izklopila."
NAJTEŽJE JE BILO POVEDATI OČETU
Prek košarke, svoje velike ljubezni, je spoznala tudi svojega življenjskega sopotnika Vlada Ilievskega, Makedonca, ki ga je pot med drugim popeljala v slovensko prestolnico, in to večkrat. Prvič leta 2001, ko je v Olimpiji ostal dve leti in tik, preden se je preselil Barcelono, spoznal še Anjo. "Spoznala sva se v baru Bachus, se začela pogovarjati in od tega dne naprej se je najina pot začela odvijati s svetlobno hitrostjo (smeh)."
Pot ju je skupaj popeljala v Barcelono, Rim, Bologno, Sieno, Baskijo, Istanbul, občasno je bila Anja tudi v Krasnodarju in na Češkem, trenutno pa usklajujejo življenje med Ljubljano in Zagrebom. Čeprav sta bila pred prvo pomembno odločitev postavljena že po treh mesecih zveze, odločitev o tem, ali se z visokoraslim košarkarjem poda v Barcelono, ni bila težka. "Dal mi je dve možnosti, da grem z njim ali ostane tu. Odločitev ni bila težka, saj nekomu, ki je pri triindvajsetih letih dobil ponudbo Barcelone, nisem mogla povedati, naj ne gre."
V Strunjanu, kjer ima oče košarkarski kamp, sva počakala, da so šli vsi spat in da se vse umiri. Vlado je nato povedal, da je podpisal za Barcelono in da grem z njim. Odgovor mojega očeta je bil: 'Hm. In jaz tega nisem vedel.'
IN JAZ TEGA NISEM VEDEL
Edina stvar, ki ju je v tistem trenutku najbolj skrbela, je bila, kako to povedati Anjinim staršem. "V Strunjanu, kjer ima oče košarkarski kamp, sva počakala, da so šli vsi spat in da se vse umiri. Vlado je nato povedal, da je podpisal za Barcelono in da grem z njim. Odgovor mojega očeta je bil: 'Hm. In jaz tega nisem vedel.' (smeh) Jasno, vedel je, da je Vlado podpisal in tudi to, kaj se bo zgodilo. Tudi moja starša sta se poročila in preselila skupaj pri devetnajstih, tako da nista mogla reči ničesar."
Kako pa se razumeta dva od Anjinih najpomembnejših mož v življenju, oba odlična košarkarja? "Poznala sta se že od prej, saj je oče komentiral in potoval z ekipo, seveda pa sta se takoj ujela. Lahko rečem, da zdaj Vlado več govori po telefonu z mojim očetom kot jaz," je v smehu priznala simpatična košarkarica.
VARUŠKA KOT MISIJA NEMOGOČE
Nemalokrat je v desetletju, ki ga je bolj ali manj preživela v tujini, pogrešala domače, a je skušala na vsaki postojanki kar se da uživati. "V Španiji sem se naučila špansko, v Italiji italijansko. Nama je bilo to, da sva se veliko selila, vešč. Povsod pa sva si ustvarila tak dom, da nama je bilo prijetno."
Anji je bilo najbolj všeč v Barceloni, po eni strani zato, ker je bilo to prvo mesto, v katerem je živela skupaj z Vladom, po drugi strani pa jo je navdušilo tudi samo mesto. V večnem mestu se jima je rodil sin Luka in stvari obrnil na glavo. "Težko je bilo zato, ker nimaš domačih, nimaš pomoči babic in dedkov, tudi najti pravo varuško je bilo misija nemogoče. Toda sčasoma smo se navadili, Luka pa je hodil z mano na tekme, kar je v tujini navada. Okrog njega je bilo na tisoče navijačev, ki so navijali, on pa je mirno spal v vozičku."
KO IGRA SLABO, SE TUDI JAZ SLABO POČUTIM
Leta 2008, dve leti po Lukovem rojstvu, se jima je pridružil še Jakob. "Mlajši sin gre večkrat na tekmo in košarko spremlja po televiziji, starejši pa ne. Nobenega od njiju ne siliva v košarko, vesela bova, za karkoli se bosta že odločila," je dodala ponosna mamica.
Priznala je tudi, da se vedno vživi v Vladovo igro, ko ga spremlja v živo. "Ko slabo igra, se tudi jaz slabo počutim oziroma sem slabe volje, sem pa tudi kritična, tako kot je on kritičen do mene (smeh). Se mi pa zdi to v redu, saj si lahko da po tekmi duška in mi vse pove, jaz pa ga razumem, o čem govori. Trenutka, ko sem bila najbolj kritična, se ne spomnim, bolj so mi v spominu ostali lepi trenutki. Predvsem četrto mesto z evropskega prvenstva, ko smo vsi skupaj skakali po kavču in se drli, spomnim se tudi prve sezone Olimpije v Stožicah in neverjetnega vzdušja." Priznala je tudi, da je najglasnejša navijačica Makedonije, ko zanjo igra njen mož, sicer pa pesti stiska za Olimpijo. No, razen če ji nasproti stoji Vlado.
RES NI BILO PREPROSTO
Ker je Vlado veliko časa odsoten od doma, je najbolj pestro takrat, ko so vsi štirje na kupu. "Sinova se podita z njim po hiši, je pravi kaos, saj delajo neumnosti (smeh). Radi gremo pogledat kakšno tekmo, radi se sprehajamo, gremo na kavo, torej povsem običajne stvari."
Bilo je grozno, še sreča, da sem imela ob sebi Vlada, ki mi je pomagal. Seveda sem imela krizne trenutke, težko se je bilo nehati ukvarjati z nečim, kar je bilo toliko časa del mojega življenja. Tudi zato sedem let nisem vrgla na koš, vse skupaj sem izklopila.
Zdaj, ko sta oba že večja, je veliko lažje potovati do Zagreba in nazaj, Anji pa ni bilo vedno lahko. "Najbolj naporna je bila pot v Vitorio, saj sem potovala z obema najprej z letalom do Münchna, nato do Bilbaa, potem pa še od tam z avtom do Vitorie. Tega potovanja se res nerada spominjam. Jakob je bil star devet mesecev, Luka pa tri leta, res ni bilo preprosto (smeh)."
KAR SI ZADAM, TO TUDI IZPELJEM
Zdaj Anja dopoldneve večinoma preživlja sama, otroka sta namreč v vrtcu in šoli, to je tisti čas, ko postori stvari doma in si vzame kakšno uro zase, čeprav je, kot je priznala, tisti pravi čas, ko najbolj uživa, na treningih. To ji je v veselje, to jo sprošča. "Za zdaj moram potrkati, da je tudi moje zdravje v redu, za naslednjo sezono pa še ne vem, ali bom igrala. Veliko bo odvisno tudi od tega, kje bo igral Vlado."
Je pa jasno, da se bosta po koncu Vladove kariere ustalila v Ljubljani, kjer sta si ustvarila dom, tudi on je že pred leti izrazil željo, da bi živel tukaj. Kaj pa jima bo prihodnost prinesla in v kakšni vlogi ju bomo videvali, se še nista povsem odločila. Vesta le to, da bo košarka vedno ostala del njunih življenj. Za konec izčrpnega pogovora se je Anja še opisala z naslednjimi besedami: "Trmasta. Ko se za nekaj odločim, to tudi izpeljem, ne bom pa šla prek trupel."
