V času praznovanja delo ni prepovedano, je pa odsvetovano. Televizije in radii tedaj ne delujejo, letališča so zaprta, ukinjen je javni promet. Trgovine so zaprte, ljudje se posvetijo 25-urnemu postu in se dejansko "odklopijo" od siceršnjih življenjskih navad. Izrael se umiri, ulice izpraznijo, utrip največjih mest zamre. Nastopi popolna idila, popolno mrtvilo. Sliši se le petje ptic, šum vetra, valovanje morja.
Tudi nasprotniki so bili vse prej kot običajni. Septembra 1985 je v Tel Avivu denimo gostovala reprezentanca Tajvana, nato so Izraelci gostovali v 14 tisoč kilometrov oddaljenem Sydneyju in v 16 tisoč kilometrov oddaljenem Aucklandu.
Tako je bilo tudi tistega šestega oktobra pred 42 leti. Dokler miru sredi dneva niso grobo prekinile opozorilne sirene. Izrael je bil napaden. Na sveti praznik se je začela jomkipurska vojna. Na Sinajskem polotoku, Golanski planoti in bližnjih območji so se Izraelci pod vodstvom tedanje premierke Golde Meir devetnajst dni borili z vojsko koalicije arabskih držav na čelu z Egiptom in Sirijo. In na koncu zmagali. Vsaj na papirju.
Toda hkrati je na marsikaterem področju nastala nepopravljiva škoda. Tudi v športu oziroma nogometu. Že tako ali tako precej načete mostove je ta manj kot mesec dni trajajoča vojna dokončno požgala. In ni se jih dalo več spet zgraditi. Ker niti ni bilo volje za to.
17 ZA, 13 PROTI, 6 ODSOTNIH
Do jomkipurske vojne je Izrael v nogometnem svetu spadal v Azijo. Bil je član azijske zveze, sodeloval je na azijskih prvenstvih. In bil je uspešen. V letih 1956 in 1960 je bil drugi v azijskem pokalu, elitnem nogometnem tekmovanju za reprezentance te celine, leta 1964 celo prvak, štiri leta pozneje je zasedel tretje mesto.
Kot azijska izbrana vrsta se je Izrael leta 1970 prebil tudi na svoje prvo in do danes zadnje svetovno prvenstvo, nato je nekaj mesecev po jomkipurski vojni prišlo do sestanka, ki je izraelski nogomet dokončno in bržčas za vse večne čase pregnal drugam. Leta 1974 je azijska nogometna zveza organizirala krizni sestanek, na katerem je bila glavna tema pogovorov prav Izrael. Potem ko so najprej arabske države začele bojkotirati tekme z izraelsko reprezentanco in so jim nato sledile tudi preostale muslimanske države (na azijskih igrah leta 1974 se Severna Koreja in Kuvajt nista želela pomeriti z Izraelci), je vsem postalo jasno, da tako naprej ne bo šlo več.
Zato so organizirali za marsikoga sporno glasovanje: izključiti Izrael ali ne? Rezultat glasovanja je bil dokaj pričakovan: 17 članic azijske zveze je bilo za, 13 proti, šesterica odstotnih ni glasovala. In izraelski nogometaši so postali brezdomci. "To je žalosten dan za šport. Sem sem prišel kot športnik in v imenu športa, odšel pa kot osovražena politična oseba, ki so jo vsi popljuvali," po glasovanju obžalovanja ni skrival tedanji predsednik izraelske zveze Menačem Heller.
Glavni nasprotniki Izraela so tedaj od mednarodne nogometne zveze zahtevali, naj ga tudi sama izobči, toda Fifa tega (pričakovano) ni storila. Marsikje drugje po svetu ima Izrael pač preprosto prevelik vpliv za kaj takšnega … In ker je bil le izločen, ne pa tudi izobčen, je Izrael še naprej lahko igral tekme. Kot čisto pravi nogometni nomad.
14, 16 IN 11 TISOČ KILOMETROV
Preden je šele 20 let pozneje Izrael postal polnopraven član evropske nogometne zveze, je igral malo tu, malo tam. Za svetovno prvenstvo 1978 je še igral z azijskimi (a ne arabskimi) reprezentancami (Severna Koreja zaradi tega ni želela sodelovati), za mundijal 1982 je bil povabljen v Evropo, čeprav ni bil član Uefe, za turnirja, ki sta bila v letih 1986 in 1990, pa se je priključil kar izbranim vrstam Oceanije.
Potem ko so najprej arabske države začele bojkotirati tekme z izraelsko reprezentanco in so jim potem sledile tudi preostale muslimanske države (na azijskih igrah leta 1974 se Severna Koreja in Kuvajt nista želela meriti z Izraelci), je vsem postalo jasno, da tako naprej ne bo šlo več.
Za izraelske nogometne navdušence sta bili to zelo "abstraktni" izkušnji – že to, da so morali za spremljanje tekem v gosteh vstajati sredi noči, je bilo nekaj povsem nevsakdanjega. Tudi nasprotniki so bili vse prej kot običajni. Septembra 1985 je v Tel Avivu denimo gostovala reprezentanca Tajvana, nato so Izraelci gostovali v 14 tisoč kilometrov oddaljenem Sydneyju in v 16 tisoč kilometrov oddaljenem Aucklandu, toda kljub vlogi favoritov jim v prvem "oceanijskem" poskusu ni uspelo. Avstralija je v šestih krogih zbrala tri točke več in se na zadnji stopnički pomerila s Škotsko ter izpadla.
Za svetovno prvenstvo 1990 je bila zgodba drugačna. Tedaj je bil Izrael boljši od Avstralije in Nove Zelandije, nakar sta ga čakali še dve odločujoči tekmi s Kolumbijo. V 11 tisoč kilometrov oddaljeni Barranquilli so favorizirani Južnoameričani slavili z 1:0, na povratni tekmi v Ramat Ganu pa Izraelcem ni pomagalo niti to, da je bilo na tribunah kar 50 tisoč gledalcev. Končalo se je z 0:0 in sanj o vnovičnem nastopu na svetovnem prvenstvu je bilo konec. V Italijo je odpotovala Kolumbija in se na krilih legendarnih Reneja Higuite, Carlosa Valderrame in Freddyja Rincona tam prebila vse do izločilnih bojev.
V NOGOMETU KOT ANGLEŽI
"Povratne tekme se še danes spomnim, kot da bi bila včeraj," je, ko smo ga pocukali za rokav, čas nazaj zavrtel izraelski novinar in nogometni delavec Dudu Azaria. "Dejstvo je, da je bil čudež, ker je imel Izrael pred obračunom še možnosti. V Kolumbiji bi moral izgubiti vsaj z 0:5, toda vratar Bonni Ginzburg je bil enkraten. Branil je vse, kar se je braniti dalo. In preživeli smo. Zato so bila pričakovanja pred povratno tekmo izjemno visoka. Vsa država je verjela, čeprav je bilo jasno, da je Kolumbija odlična reprezentanca; to je nato dokazala tudi na svetovnem prvenstvu. Ko nam ni uspelo, je bilo razočaranje ogromno. To, da nismo napredovali, je bila kot nacionalna tragedija. Bil sem na tej tekmi, nikdar ne bom pozabil razočaranja na obrazih svojih rojakov," je dodal Azaria, ki danes še toliko bolj obžaluje zapravljeno priložnost: "Pozneje nikoli več nismo prišli tako blizu. Izraelci smo zanimivi ljudje. V nogometu smo nekako kot Angleži, ki so vedno slepo prepričani, da so najboljši. Mi pred vsakimi kvalifikacijami pričakujemo sprehod do velikega tekmovanja. No, pa smo na koncu vedno daleč stran (smeh)."
NISTA SE ŽELELA ROKOVATI
Ob vsem tem se kakopak poraja vprašanje: bi bilo drugače, če bi Izrael (lahko) ostal v Aziji? "Če bi to vprašanje zastavili pred nekaj leti, bi odgovoril, da bi bile naše možnosti zagotovo precej večje, zdaj pa nisem prepričan o tem. Izrael je v tem trenutku slab, ostali v Aziji pa še kar napredujejo in so iz leta v leto boljši," je prepričan Azaria, ki je v isti sapi pristavil: "Sicer je tako ali tako nesmiselno govoriti o tem. Dejstvo je, da ne moremo igrati v naši regiji. Tudi če bi želeli, bi bilo to nemogoče. Nihče ne bi želel igrati z nami, niti Egipt in Jordanija, s katerima se v tem trenutku vsaj navidezno dobro razumemo oziroma med nami vlada mir. Ko sta pred časom v evropskem pokalu igrala Basel in Maccabi iz Tel Aviva, sta dva egipčanska nogometaša švicarskega kluba resno razmišljala o tem, ali bi sploh nastopila. Potem sta, a se nista rokovala z Izraelci. To pove marsikaj."
Na splošno med Izraelci vlada prepričanje, da ne spadajo nikamor drugam kot v Evropo. "Večina Judov, ki so na novo zgradili Izrael, je prišla iz Evrope – iz Poljske, Rusije, Romunije. Vsekakor smo bolj Evropejci kot Azijci. Toda desetletja življenja na tem področju sveta so nas spremenila. In danes razmišljamo drugače kot Evropejci. Prav ta naša miselnost, ki je drugačna od evropske, je v športu naša največja ovira," je pristavil Azaria.
VOJSKA PREKINE RAZVOJ
Leta reprezentančnih neuspehov so izraelske navijače pripeljala na rob obupa in danes številni menijo, da bi bilo dejansko najbolje, če bi zapustili Uefo in se – če nič drugega – vrnili v Oceanijo. Toda trenutni selektor Eli Guttman se s tem ne strinja. "Izrael mora ostati v Evropi. Evropski nogomet je najboljši na svetu, zato ne smemo bežati drugam, vsekakor pa moramo poskrbeti, da mu bomo dorasli. Vsak športnik se želi meriti z najboljšimi, ne s tistimi, ki jih najlažje premaga. Vse je odvisno od nas in od tega, ali bomo znali sestaviti kvalitetno reprezentanco. Ne bo lahko, toda skozi težave se raje prebijem po težji poti," pravi Guttman.
Leta reprezentančnih neuspehov so izraelske navijače pripeljala na rob obupa in danes številni menijo, da bi bilo dejansko najbolje, če bi zapustili Uefo in se – če nič drugega – vrnili v Oceanijo.
Na neki paradoksalni način so izraelske športne in s tem nogometne težave povezane prav z dejstvom, da je obkoljen s sosedi, ki ga ne marajo. Zaradi spora, ki ga bržčas ne bo nikdar konec, izraelska država svojo pozornost precej bolj kot športu posveča varnosti. Nogomet kljub temu, da je najbolj priljubljen šport v državi, zaradi tega nikdar ne bo deležen pozornosti, ki bi jo moral imeti, če bi želel biti res uspešen.
Navsezadnje razvoj marsikaterega nadarjenega nogometaša prekine obvezno služenje vojske, ki traja kar tri leta. "Ne glede na vse je dejstvo naslednje: nismo dovolj dobri. Pogoji, ki jih imamo, so dovolj dobri, toda za zdaj jih nismo znali izkoristiti. Talent je bil in bo še naprej prisoten, toda v preteklosti smo želeli uspeti čez noč. Zdaj se moramo posvetiti delu na dolgi rok," je prepričan Šlomi Barzel iz izraelske zveze.
Toda vprašanje, kaj bi bilo, če bi bilo, ne bo nikdar izginilo. Koliko nastopov na svetovnih prvenstvih bi imel danes Izrael, če ga leta 1974 ne bi izločili iz azijske zveze? In koliko bi jih imel, če bi ostal v Oceaniji? Če se ne bi pridružil Evropi? Odgovora kakopak ne bomo izvedeli nikoli.
IZBRISANI IZ ZGODOVINE
Minilo je že več kot 40 let, odkar je Izrael zapustil azijsko zvezo, toda prepad med obema je še vedno ogromen. O tem govori dogodek iz lanskega marca. Azijska zveza je tedaj na svojem uradnem kanalu na spletni strani YouTube objavila posnetek, s katerim se je priklonila vsem nekdanjim zmagovalcem azijskega pokala. Vse lepo in prav, če ne bi izpustili turnirja iz leta 1964, ko je zmagal Izrael.
Azijska zveza se je nato opravičevala, da je bil posnetek delo najete agencije in da sploh ni vedela, da je slednja naredila to, kar je. "V azijski zvezi so države, ki si želijo, da Izrael ne bi obstajal in da bi bilo konec judovske suverenosti v njihovi domovini. Jasno mi je, zakaj zdaj iščejo izgovore. Če bi se izkazalo, da se za izključitvijo slavja izraelske reprezentance s tega posnetka skriva politično motivirana želja po zgodovinskem revizionizmu, bi bila to sramota za šport, ki naj bi združeval in navdihoval," se je razburjal Aleksander Rjevčin iz združenja avstralskih Judov.
