Tudi zaradi svoje sramežljivosti, zaradi katere je le redko stopil pred kamere in diktafone. A v pogovoru za naš in vaš časnik se je vendarle sprostil in se na dolgo in široko razgovoril o svojem zanimivem življenju in poti, ki jo je prehodil do tega trenutka.
Nogometaši vijoličastih so se po krajšem zimskem oddihu vrnili na delo in se v polni zasedbi že potijo pred začetkom drugega dela sezone. Med njimi je tudi mladenič, ki ga verjetno bolj kot kogarkoli v mariborski zasedbi na zdajšnjih treningih zebe. V Sloveniji je šele pol leta in se, kot nam je povedal, še ni imel časa navaditi na temperature globoko pod ničlo. Tudi zato je vesel, da živi zgolj pet minut od Ljudskega vrta. Z Etiopijcem, ki je odraščal v Izraelu, smo klepetali o vsem mogočem, tudi o zanimivem in včasih težkem otroštvu v Afriki. »V Izrael smo se z družino preselili, ko sem bil star osem let, zato se življenja v Afriki malo še vedno spominjam. Bil je povsem drugačen svet. Tam ne vidiš vsak dan avtomobilov ali visokih stavb, večinoma le ovce in krave. »Življenje je bilo res težko. Nismo se vsak dan preoblačili, niti se umivali, nismo imeli elektrike, kaj šele modernih telefonov. Toda ni bilo težko, to je bilo edino življenje, ki sem ga poznal. Žogo smo si na primer naredili iz starih oblačil, velikokrat sem tudi pasel ovce in krave.« Ko smo ga povprašali, ali je bil kot otrok vedno živahen in poln energije, se je zgolj nasmejal in razkril: »Mama pravi, da sem vsak dan jokal. Jaz se tega sicer ne spomnim, niti ne vem, kaj je bil vzrok (smeh). Rad sem čas preživljal zunaj, igral nogomet, pazil na ovce, zahvaljujoč veliki družini sem bil srečen otrok. Ker nas je bilo veliko, se je vedno kaj dogajalo, spomnim se, da smo radi skakali čez prepad na drugo stran.«
ANGLEŠČINO JE SOVRAŽIL
Ker so v družini judovske vere, so se lahko po zakonu preselili v Izrael, kamor sta se pred tem že odpravila njegova stara starša. »Čakati smo morali sedem let, da smo uredili vse potrebne papirje in dobili potrdilo. V Etiopiji je približno pet tisoč Judov, pred desetimi leti jih je bilo več, toda vsako leto se jih veliko preseli v Izrael. Ker sem bil tako majhen, nisem čutil razlike, ker se nisem zavedal vere,« je pojasnil Santi, kot ga kličejo prijatelji. Ko je beseda nanesla na šolske dni, je z zanj značilnim velikim nasmehom povedal: »Mislim, da sem bil kar priden. Vsak dan sem se učil, nikoli nisem povzročal težav. Učitelji so vedno dobro govorili o meni, tudi zato sta si starša zelo želela, da bi postal zdravnik ali odvetnik. Najraje sem imel zgodovino, nisem pa maral angleščine. Ne morem vam povedati, kako zelo sem sovražil, ko smo imeli na urniku angleški jezik. Zdaj sem ga prisiljen govoriti in iz dneva v dan se moje znanje izboljšuje. Ni druge izbire, slovenščina ali angleščina.« Tudi slovenski jezik počasi osvaja, vedno bolj razume, kaj mu želi Ante Šimundža povedati. »Včasih mi želi povedati še v angleščini, pa mu rečem, da je v redu, da ni treba (smeh).«
Nismo se vsak dan preoblačili, niti se umivali, nismo imeli elektrike, kaj šele modernih telefonov. Toda ni bilo težko, to je bilo edino življenje, ki sem ga poznal. Žogo smo si na primer naredili iz starih oblačil, velikokrat sem tudi pazil na ovce in krave.
TRI LETA V VOJSKI
Izhaja iz velike družine s sedmimi otroki, ima še tri sestre in tri brate. »Ko se zbere vsa družina, je res veselo, seveda ni nobene tišine (smeh). Vsi se izjemno dobro razumemo, jaz pa se še posebej dobro z eno od sester, s katero se slišiva skoraj vsak dan. Sicer pa mi celotna družina veliko pomeni, tudi zato je bilo tako zelo težko zapustiti Izrael in se preseliti v Maribor. Mama je prav gotovo jokala za mano, čeprav tega nisem vedel, a poznam jo. Vesela je bila zame, a hkrati ji je bilo zelo težko. Preden sem vzletel, sem poklical sestro in ona je res jokala. Skušal sem jo potolažiti, zato sem ji rekel, da ne grem v vojsko, le v drugo državo igrat nogomet,« je razlagal mladi nogometaš. Zaupal nam je tudi, da je moral za tri leta prekiniti svojo kariero, saj je moral pri osemnajstih letih na obvezno služenje vojaškega roka. »Moral sem biti tam kar tri leta, takšna so pravila, v nasprotnem primeru ne bi mogel igrati za reprezentanco. Za nogometaša to pomeni, da v tem času ne more v tujino, pa čeprav si ga želijo velika imena kot na primer Milan,« je delil z nami in dodal: »Bilo je težko, čeprav smo športniki delali po posebnem programu. Kljub temu smo morali biti tam šest ur dnevno, tudi prespati. Prvi mesec je bil res naporen. Morali smo na usposabljanje, delali smo po res strogem režimu. Vstati smo morali ob petih, počistiti in pospraviti, sledila je telovadba, učili smo se tudi streljati.«
SLEDIL JE SVOJIM SANJAM
Njegova nogometna pot je bila izjemno zanimiva in polna ovir, ki pa jih je uspel premagati, tako da je zdaj del ekipe, ki igra v ligi prvakov. »Kmalu po tem, ko smo se preselili v Izrael, sem s prijatelji zunaj redno igral nogomet. Trenerji so me hitro opazili in me vprašali, ali bi začel redno trenirati. Preseliti bi se moral v drugo vas, kjer so imeli središče za trening in poleg tega še šolo, bival pa bi v internatu. Starša sta bila absolutno proti, ker sta juda, sta mi vedno govorila, da se moram vsak dan učiti in moliti, da bom le na ta način odrasel v dobrega moža in postal zdravnik ali odvetnik. Ni jima bilo všeč, da sem igral nogomet, še posebej moj oče je bil proti, veliko sem se prepiral z njim.« In ker Sintayehu že od nekdaj spoštuje svoje starše, jih je ubogal. V njem sta videla fanta z bleščečo prihodnostjo, v nogometu pa številne poškodbe. »Ko sem bil star štirinajst let, sem igral v svojem mestu, vendar sem po eni sezoni odnehal zaradi staršev, nato dve leti sploh nisem igral, no, razen s prijatelji, ki so me ves čas spraševali, zakaj ne storim česa, saj sem vendar tako nadarjen.«
Upam, da bom zelo dolgo časa igral in imel uspešno kariero. Toda najprej bi želel Mariboru poplačati vse. Vem, da so v klubu tvegali, ko so izbrali mene, nogometaša iz tujine, ki ga niso dobro poznali, in mi dali možnost, da igram.
VESEL, DA LAHKO PRIPOVEDUJE SVOJO ZGODBO
In nato se je nekaj spremenilo tudi pri Santiju, odločil se je pogovoriti s starši. Najprej je šel do mame in jo skušal omehčati, kar mu je tudi uspelo. Oče je ostal neomajen. Kot tudi Santi, ki je bil odločen pridružiti se pravi nogometni ekipi. »Šel sem, vendar z mamo in očetom vso sezono nisem govoril. Ko sem se pogovoril z njima, sem jima rekel, da bi igral še eno sezono, nato pa bomo videli, kaj bo. In res sem, po koncu pa me je poklicalo veliko klubov, med drugim tudi Maccabi Haifa, s katerim sem sklenil petletno pogodbo.«
Bolj kot se je dokazoval, bolj je njegovo željo in izbiro spoštovala tudi njegova družina, pa čeprav ni nikoli uresničil prvotne želje svojih staršev in se vpisal na univerzo. »Razumem svoje starše, želela sta mi najboljše, o nogometu nista vedela ničesar. Toda na neki točki sem se začel boriti za svoje sanje. Vesel sem, da sem lahko danes tu in vam pripovedujem svojo zgodbo,« je ponosno povedal Santi, ki ni našel besed, s katerimi bi lahko opisal srečo, ki jo občuti ob tem, da dela, kar res obožuje, in da za to še prejema plačilo. »Mama in oče zdaj spremljata tekme, pogovarjamo se tudi o tem, da bi me obiskala v Sloveniji in pogledala stadion, na katerem zdaj igram.« Praznične dni je preživel doma. »Trije tedni so bili prekratki. Ves čas sem bil doma, nikamor se nisem premaknil. Zakaj le, pred petimi meseci sem šel prvič v tujino in pogrešal sem družino. Napolnil sem si baterije in komaj čakam na nadaljevanje sezone,« pravi vezist Mariborčanov.
Razumem svoje starše, želela sta mi najboljše, o nogometu nista vedela ničesar. Toda na neki točki sem se začel boriti za svoje sanje. Vesel sem, da sem lahko danes tu in vam pripovedujem svojo zgodbo.
VEDEL SEM, DA BO VSE V REDU
Obudili smo tudi spomine na prvi dan, ki ga je preživel v štajerski prestolnici, ko se še ni dobro zavedal, v kaj se podaja. »Vse skupaj se je začelo že dan prej, ko pred odhodom vso noč nisem mogel spati. Veliko sem se pogovarjal z družino in prijatelji. Bilo je poletje, v Izraelu je bilo sončno in trideset stopinj Celzija, tu pa je začelo deževati in pomislil sem, da zna to biti težava (smeh). Toda takoj, ko sem prišel v klub, sem vedel, da bo vse v redu in da so pred mano velike stvari.« Za njim je bila težka sezona, ostal je brez kluba in kot na dlani se je ponudila selitev v tujino. »Ni mi bilo všeč, toda sprejel sem. Imel sem ponudbe s Portugalske, Belgije in iz Maribora, ki sem ga tudi izbral. Takoj sem začel raziskovati po internetu, nekaj sem že vedel, saj je Maccabi Haifa pred leti igral z njim. Mislil sem, da bo težje, toda soigralci in navijači so mi olajšali življenje, no, razen mrzlega vremena (smeh).« Tudi himna lige prvakov je odtehtala vse težke trenutke. »Mislim, da sem v klub prišel v pravem trenutku (smeh). Največ se družim s kapetanom Marcosom Tavaresem, s katerim se lahko pogovarjam tudi o veri, on je res nekaj posebnega, vratarjem Cotmanom in Derviševićem, tu je seveda Dudu Biton, ki je prav tako iz Izraela, Mendyjem in pa Petrom Stojanovićem. Z njimi sem največkrat.«
SAM IN NA HLADNEM? TO NI DOBRO
Sicer pa v Mariboru živi sam, na srečo le pet minut od stadiona. »To je res super, saj mi ni treba dolgo hoditi po mrazu. Slišal sem, da prihaja še ena hladna fronta, taka kot tista, ko je bilo tu okrog minus dvajset stopinj, jaz pa sem bil na toplem v Izraelu (smeh). Toda neverjetno je, da prvič živim sam in še v tako hladnem kraju, to ni dobro,« se je na ves glas zasmejal ljubljenec mariborskega občinstva. Je v tem času osvojil kaj kuharskih veščin? »Ne, še ne. Moral bom nekaj spremeniti, znam pa narediti omleto (smeh). Na srečo je v klubu poskrbljeno za vse. Ljudje me po pol leta še zdaj vsak dan sprašujejo, ali kaj potrebujem, ali mi lahko kako pomagajo.« Ko smo mu dali nalogo, naj se opiše v nekaj besedah, nas njegov odgovor ni presenetil: »Zelo sem sramežljiv. Če vprašate moje prijatelje, učitelje, kogarkoli, vam bodo vsi povedali, da je to res. V družini je drugače, tam sem bolj sproščen. Sicer pa si težko tiho v družini, v kateri je sedem otrok (smeh).«
Zelo sem sramežljiv. Če vprašate moje prijatelje, učitelje, kogarkoli, vam bodo vsi povedali, da je to res. V družini je drugače, tam sem bolj sproščen. Sicer pa si težko tiho v družini, v kateri je sedem otrok.
Kot pravi, o daljni prihodnosti zaenkrat še ne razmišlja, rad živi za trenutek in se ne obremenjuje s tem, kaj bo prinesel jutrišnji dan. »Upam, da bom zelo dolgo časa igral in imel uspešno kariero. Toda najprej bi želel Mariboru poplačati vse. Vem, da so v klubu tvegali, ko so izbrali mene, nogometaša iz tujine, ki ga niso dobro poznali, in mi dali možnost, da igram. Dali so mi več, kot sem jaz dal njim, in rad bi jim vse to poplačal v treh letih, kolikor imam pogodbe. Nato pa bomo videli, rad bi se dokazal tudi v kakšnem še večjem klubu. Ne, kakšnega posebnega nimam v mislih, toda sanjam velike sanje,« je prijeten in zanimiv pogovor zaključil Sintayehu.
