Ko je neki temnopolti mladenič nekega septembrskega popoldneva v številnih pogledih burnega leta 1968 na takrat še travnatih igriščih v New Yorku pisal teniško zgodovino, je na povsem drugem koncu sveta, v petnajst tisoč kilometrov oddaljeni džungli, kjer je divjala še ena v zgodovini nesmiselnih vojn, neki temnopolti marinec sam pri sebi, s solzami v očeh zmagovito stisnil roko v pest. Bilo je namreč to tudi njegovo zmagoslavje, morda celo bolj kot mu priznava zgodovina in neprimerno bolj kot bo kadarkoli pripravljen priznati sam.
So dogodki, na videz morda nepomembni, ki dodobra spremenijo potek zgodovine. Dogodki, ki gredo sicer bolj kot ne neopaženo mimo, ki nemalokrat ostanejo zapisani le v spominu neposrednih udeležencev in ki nikoli ne dobijo pozornosti oziroma priznanja, ki bi si ga bržkone zaslužili. In po katerih ostajajo za vedno nedogovorjena vprašanja, kaj bi bilo, če bi bilo. In težko bi našli lepši primer, kot je bila žrtev Johnnieja Asha, ki jo je na svoja pleča vzel za svojega pet let starejšega brata Arthurja.
NEUTRUDNI ZAGOVORNIK ČLOVEKOVIH PRAVIC
Lik in delo Arthurja Asha sta večja od kariere teniškega igralca, pravzaprav večja od življenja samega. Bil je eden najboljših teniških igralcev s konca šestdesetih in začetka sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Njegov seznam dosežkov govori sam zase, bil je prvi in poleg Yannicka Noaha do danes še vedno edini temnopolti zmagovalec turnirja za veliki slam, zmagal je na odprtem prvenstvu ZDA in odprtem prvenstvu Avstralije, štirikrat je Združene države popeljal do zmage v Davisovem pokalu in kot pika na i je leta 1975 osvojil še največjega med največjimi – Wimbledon. Po njem je poimenovan osrednji teniški stadion v New Yorku, pa šole, vrtci in ulice, predvsem njegovo delo zunaj teniških igrišč pa je bilo tisto, zaradi česar je postal ikona dvajsetega stoletja. Neutrudni zagovornik človekovih pravic, ki je bil na trnovi in nikoli končani misiji spreminjanja sveta na bolje. Kaj lahko pa bi bilo velike kariere konec, še preden se je sploh dobro začela. Zgodba v slogu, kaj če ...
ŽRTVOVANJE
Arthur in Johnnie sta se rodila v razmiku petih let v takrat rasno še vedno strogo ločenem Richmondu na jugu ZDA. Še kot otroka sta ostala brez matere, vzgajal ju je oče Arthus starejši, ki jima je vcepil čut do sočloveka in čut za žrtvovanje, že v najstniških letih pa so se njune poti razšle. Arthur je z velikimi koraki in na bolj ali manj prikriti bes konservativne Amerike zanesljivo osvajal tako imenovani beli šport, dobil je štipendijo na prestižni univerzi UCLA, bil pa je tudi del programa, ki ga je še dve leti po diplomi zavezoval k zvestobi ameriški vojski.
Johnnie je krenil povsem po drugi poti, pristal je v službi domovini, njune poti pa so se znova prekrižale leta 1967, ko sta bila brata Ashe vsak na svoj način del ogromnega ameriškega vojaškega aparata. Takrat komaj devetnajstletni Johnnie je ravno končeval enoletno misijo v Vietnamu, starejši Arthur pa je po drugi strani svoj dolg domovini služil na West Pointu, ob tem nabijal žogico in bil na splošno vzhajajoča zvezda ameriškega tenisa. Kot damoklejev meč je nad njegovo glavo sicer visela možnost napotitve v jugovzhodno Azijo, a dokler je bil tam Johnnie, za to ni bilo pretirane bojazni. V šestdesetih letih je namreč že veljalo nepisano pravilo, tako imenovana politika Sole Survivor, po kateri več bratov ni smelo hkrati sodelovati v isti vojni. Da se denimo ne bi ponovila usoda bratov Niland, na kateri ohlapno temelji filmska mojstrovina Stevena Spielberga Reševanje vojaka Ryana.
TI OSTANEŠ, BRAT DOBI IZPISNICO
Potem se je zgodil telefonski klic, iz vojaške barake v Vietnamu v teniški klub v New Yorku. "Ko sem vprašal Arthurja, kdaj bo dokončno zapustil vojsko, je dejal, da ob koncu leta 1968. Matematika je bila torej preprosta, če bom jaz zapustil Vietnam leta 1967, potem bo imel Arthur še vedno dovolj časa, da opravi enoletno misijo," se spominja Johnnie, ki je nemudoma sprejel za marsikoga težko, najtežjo, zanj pa edino logično in v njegovih očeh edino pravilno odločitev.
Ko so se številni kot hudič križa bali vpoklica, ko na tisoče ameriških vrstnikov, pa tako tudi tisti, ki je sam zase trdil, da je največji, Muhammad Ali, zaradi takšnih ali drugačnih razlogov ni želelo biti del vse bolj krvavega spopada v Vietnamu, je on stopil do svojega narednika. "'Sem brat Arthurja Asha, teniškega igralca. Tudi on je v vojski in obstaja možnost, da ga bodo poslali v Vietnam, če jaz ne bom ostal tu še leto dni.' Narednik je odvrnil, da sem dober marinec in da dobre marince krvavo potrebujejo. In to je bilo to, konec pogovora." V teh nekaj besedah je bilo vse dogovorjeno, pa čeprav je marsikaj ostalo neizrečeno. Ti ostaneš naš, tvoj brat dobi izpisnico oziroma prepustnico.
ZA MARSIKAJ, A ZA VOJNO NE
Bogsigavedi kaj bi se zgodilo, če Johnnie ne bi stopil do svojega narednika, seveda obstaja verjetnost – in to najbrž ne majhna -, da Arthur kljub vsemu v nobenem primeru nikoli ne bi bil poslan v boj z Vietkongom, a njegov mlajši brat tega tveganja, kakršnokoli je že bilo, ni želel sprejeti.
no podali v džunglo, še manj je bilo takih, ki so bili pripravljeni ostati še leto dni. In to v letu 1968, letu popolne eskalacije, letu Tet ofenzive, ko je sedemnajst tisoč ameriških sinov svoje življenje pustilo v jugozahodni Aziji. Iz bratske ljubezni, ker se mu je zdelo prav in ker Arthur ni bil narejen za grozote vojne. "Ljudje mi pravijo, da sem bil rojen za marinca. Arthur je bil po drugi strani s svojim intelektom in karizmo ustvarjen za marsikaj, ni pa bil ustvarjen za vojno. Po svoje je bil močan, nepopustljiv borec, a nežne duše, tenkočuten človek. Bila sva različni osebnosti, vedel sem, da vojaški boj zanj ne bi bil nekaj naravnega oziroma nekaj, čemur bi ga izpostavil. Njegove možnosti so bile neomejene zaradi tenisa in inteligence, zdelo se mi je pomembno, da še naprej počne, kar je počel, saj je bil predviden za nekaj velikega." Ni se motil.
Arthur nikoli ni odšel v Vietnam, ampak na popotovanje, ki ga je pripeljalo v teniško dvorano slavnih in med velikane dvajsetega stoletja. Leta 1968 je postal prvi Afroameričan z grand slam naslovom, vse ostalo je zgodovina. Uspehi na igrišču so z leti postala platforma, s katere je opozarjal na krivice, ki so se dogajale okoli njega. Tenisač, intelektualec, humanist in borec za človekove pravice, nikakor ne nujno v tem vrstnem redu. Z leti je namreč postal državljan sveta, do zadnjega diha goreč nasprotnik rasizma in rasnega ločevanja, pa zagovornik in aktivist pravic gejev in ena prvih javnih osebnosti, ki je ozaveščala o kugi dvajsetega stoletja – aidsu, bolezni, ki jo je staknil ob transfuziji in ki ga je leta 1993 tudi spravila v prerani grob. Johnnie danes živi na Floridi, kjer se ukvarja z obnovo hiš.
STOPINJA IN PRAV NIČ VEČ
Brata sta posvetila svoje življenje služenju drugim, eden kot humanitarec, drugi kot marinec. Arthur je za bratovo žrtvovanje izvedel šele mnogo pozneje, v letih neposredno pred smrtjo. Johnnie namreč tega nikoli ni obešal na veliki zvon, to zanj ni bila velika stvar ne takrat, še manj pa zdaj. Vse skupaj je bil le del DNK, ki ga je podedoval od očeta, ki se je prav tako žrtvoval in razdajal za druge, na neki način nadaljevanje družinskega izročila. "Ni mi pomembno, da se spomnijo name. Zame to ni bila neka velika stvar, v tistih časih, v šestdesetih, sedemdesetih letih, smo se pač žrtvovali drug za drugega. Na to ne gledam kot na neko veličastno žrtev, ki je spremenila potek zgodovine, ampak morda zgolj kot na stopinjo v bratovem življenju. Stopinjo in prav nič več."
Skromno, ni kaj. Še najtežje pri vsem mu je bilo stopiti pred očeta, a ko se je tik pred začetkom druge misije nepričakovano vrnil domov in obiskal Arthurja starejšega ter mu pojasnil odločitev, zakaj se odpravlja nazaj v džunglo, mu je oče na neki način prikimal: "To je razlog, ki ga lahko sprejmem."
Precej drugače na vse skupaj gleda Jeanne Moutoussamy-Ashe, Arthurjeva vdova in skrbnica njegove zapuščine. "Kar je Johnnie storil s tem, da se je javil še za drugo misijo, je bilo vsaj tako močno sporočilo kot tisto, ko je Arthur osvojil OP ZDA. Vedno znova dobim cmok v grlu, ko pomislim na odločitev, ki jo je Johnnie sprejel, še predobro zavedajoč se, kaj vse bo moral znova dati skozi in kaj vse ga čaka."
DEVET KROGOV DANTEJEVEGA PEKLA
V tistem letu je še enkrat prestal vseh devet krogov Dantejevega pekla, za svojo odločitev pa je plačal visoko ceno. Čeprav se je domov vrnil celega telesa in čeprav vse preživete travme še dandanes skriva pred preostalim svetom, so bile duševne brazgotine globoke in najbrž nikoli zaceljene. "Najbolj me je bolelo, ko sem nekega sončnega popoldneva stopil iz letala in po vsej kalvariji končno stopil na ameriška tla, pa je k meni pristopil protestnik proti vojni v Vietnamu in mi pljunil v obraz."
Eno redkih javnih priznanj za svoje žrtvovanje za domovino, brata, tenis in na neki način bi lahko rekli tudi človeštvo, je dobil predlani. V letu, ko bi bil sedemdeseti rojstni dan brata, so se še enkrat spomnili na njegovo veliko gesto in mu podelili nagrado, poimenovano po Arthurju. Vdova slednjega je predajo nagrade pospremila z besedami: "For he is truly his brother's keeper." Resnično je varuh svojega brata.
Noben Vietkongovec mi še nikoli ni rekel črnuh
Najbolj znani nasprotnik vietnamske vojne iz sveta športa je bil seveda tisti, ki je lebdel kot metulj, pičil pa kot čebela. Muhammad Ali je bil leta 1967 na vrhuncu moči, vse od februarja 1964 in legendarnega dvoboja s Sonnyjem Listonom je bil pas za svetovnega prvaka v njegovi lasti, a bil je tudi vse vidnejši in vse bolj izpostavljeni član islamske organizacije Nation of Islam ter kot tak trn v peti konservativni belski Ameriki, ki je le čakala na kapljo čez rob. Ta je prišla z zavrnitvijo služenja vojaškega roka. "Noben Vietkongovec mi še nikdoli ni rekel 'nigger' (črnuh)," je bila le ena izmed izjav, s katerimi je zavrnil klic strica Sama, s tem pa si je nakopal aretacijo, odvzem naslova prvaka in boksarske licence, bes večjega dela javnosti in štiriletni boj za vrnitev v ring, ki se je končal šele s sodbo vrhovnega sodišča.
Oblast mu ni priznavala ugovora vesti, on pa je z neuklonljivostjo postal eden od simbolov nasprotnikov vojne v Vietnamu, tudi zaradi govorov, kot je naslednji: "Zakaj zahtevajo od mene, da oblečem uniformo in grem deset tisoč milj od doma ter mečem bombe in streljam na ljudi rumene rase v Vietnamu, ko pa s tako imenovanimi črnci v Louisvillu ravnajo kot s psi in jim kratijo osnovne človekove pravice? Ne, ne bom šel deset tisoč milj od doma, da bi pomagal ubijati in zažigati še en ubog narod samo zato, da bodo beli sužnjelastniki nadaljevali svojo prevlado nad temnopoltimi po vsem svetu. To je dan, ko je treba tovrstnemu zlu narediti konec. Opozorili so me, da če bom zavzel takšno stališče, me bo to stalo milijone dolarjev. A enkrat sem že dejal in zdaj ponavljam: resnični sovražnik mojih ljudi je tu. Ne bom osramotil svoje religije, svojih ljudi in samega sebe s tem, da bom postal orodje, s katerim želijo zasužnjiti ljudi, ki se borijo za lastne pravice, svobodo in enakost. Če bi mislil, da bo vojna prinesla svobodo in enakost 22 milijonom mojih ljudi, potem me ne bi bilo treba vpoklicati, pridružil bi se jutri. Nimam kaj izgubiti, ko stojim za svojimi stališči. Torej bom šel v ječo, pa kaj? V ječi smo že 400 let"
