Mladenič iz Ljubljane, ki je vrata Domžal zaklenil za neverjetni 1002 minuti in se tako prebil med zavidanja vredno druščino čuvajev mreže, ki jim je uspelo svoja vrata ohraniti nedotaknjena več kot tisoč minut, je sproščeno klepetal o vsem mogočem. Tudi o svoji športno obarvani družini, kjer je bil prepričljivo najmlajši član.
"Doma se je predvsem zaradi očeta vse vrtelo okrog košarke, še kot mlada sta bila starša aktivna tudi v smučanju in tudi nas sta navdušila nad obema športoma. Najstarejši brat je bil soliden košarkar, na koncu pa mu je zmanjkalo nekaj centimetrov višine, da bi bil res dober. Tudi jaz po televiziji še najraje pogledam košarko," nam je zaupal odlični vratar, ki je na svet prijokal marca pred petindvajsetimi leti, in dodal, da si zelo rad ogleda kakšno tekmo ljubljanske Olimpije v Stožicah.
Vedno sem bil poseben otrok, vse sem želel storiti po svoje. In ker se nihče ni želel postaviti v gol, sem se jaz. Po koncu sezone se kdaj pozabavamo in odigram v polju, toda več kot nekaj minut tekanja po igrišču ne zdržim, to ni zame.
ZJUTRAJ SO BUDILI STARŠE
Ko sta mama in oče Vidmar že povila in vzgojila dva fanta, sta, kot pravi Nejc, mislila, da jima bo z najmlajšim najlažje. Prakse sta imela več kot dovolj, toda kljub temu ju je pričakalo presenečenje. "Mama mi je vedno govorila, da ji je bilo najtežje takrat, ko je morala v šolo na roditeljski sestanek ali govorilne ure, saj je vedela, da jo čaka še individualni pogovor (smeh). Bil sem namreč zelo živahen otrok, vedno sem želel pozornost usmeriti nase. Ob skupnih nedeljskih kosilih se še vedno velikokrat pozabavamo glede tega," je priznal zgovorni nogometaš.
In če mu hiperaktivnost v šolskih klopeh ni prišla prav, jo je toliko bolj izkoristil na šolskem igrišču, kjer je s prijatelji preživljal večino prostega časa. "Takrat še nismo imeli vsi mobilnih telefonov, zato smo večinoma klicali kar na domače telefone in ob koncih tedna že navsezgodaj zbujali starše ter spraševali, ali je kdo doma. Če je bilo na primer na sporedu hokejsko prvenstvo, smo postavili gole in igrali hokej, prednjačil je seveda nogomet, veliko smo se vozili z rolerji. Bilo je zelo pestro," nam je zaupal najmlajši član družine Vidmar, ki je od srednjega brata mlajši pet, od starejšega pa kar enajst let.
Tako v Nejčevih otroških letih velike bratske povezanosti zaradi razlike v letih ni bilo, se pa trije Vidmarjevi mušketirji veliko več družijo in videvajo zdaj, ko so že nekoliko starejši. Poleg že prej omenjenih športov, nad katerimi se je navduševal še kot nagajivi fant, je pred leti začel gojiti tudi ljubezen do ameriškega nogometa.
To je zapestnica, ki jo je hčerka nosila po rojstvu, nekoliko sem si jo priredil. Tu je znak kliničnega centra, številka poroda, dodal pa sem še datum in uro. Ne vem, kako sem prišel do te ideje.
Začela se je s prenosi na slovenski televiziji, kaj hitro pa je osvojil pravila. "V zadnji sezoni sem bolj kot ameriški nogomet začel spremljati košarkarsko ligo NBA, ki jo bom zaradi bratov Dragić zdaj spremljal še bolj podrobno. V tem trenutku mi je poleg Phoenixa najbolj pri srcu ekipa Golden Stata."
PREPISOVANJE ŽE PRVI DAN
Ko je beseda nanesla na njegov prvi šolski dan pred osemnajstimi leti, se je Nejc namuznil, saj ima nanj lepe spomine. "Vse so nas predstavili na velikem odru, nekaj prijateljev pa sem imel še iz vrtca. Nato smo šli v razrede in vsak je moral na list papirja napisati svoje ime. Eden od sošolcev je od drugega prepisal njegovo ime, tako se je že prvi dan začelo prepisovanje (smeh)."
Naš sogovornik je bil dejaven v praktično vseh s športom povezanih krožkih, od namiznega tenisa do atletike, kjer so učiteljico uspeli prepričati, da so namesto na atletskih stezah trenirali na prožni ponjavi. Velikokrat so si postavili tudi koš in hkrati še zabijali ter skušali posnemati Nejčevega največjega vzornika. "To je bil Michael Jordan. Ker je oče veliko potoval, saj je turistični vodič, mi je vedno prinesel kakšen dres ali superge. Žal sem vse ponosil ali raztrgal, žal mi je, da nisem česa bolj ohranil,« je še dodal.
POSKRBEL, DA SO SE IGRALCI REDILI
Čeprav je bila košarka njegova prva ljubezen, je pri dvanajstih letih prevladala tista, ki jo je čutil do nogometa. Hitro se je začel prebijati med najboljše. Iskrico je zanetila zlata in prva nogometna pravljica, ko se je slovenska izbrana vrsta uvrstila na prvi dve veliki tekmovanji leta 2000 in 2002. "S šolo smo se takrat prijavili na šolske turnirje, kjer je bila med drugim tudi Olimpija. Mislim, da sicer nismo nobenega premagali, smo se pa imeli priložnost dokazovati in tako me je k sodelovanju povabil Krim," nam je zaupal začetek svoje nogometne poti. Oziroma drugi začetek, saj je nekaj treningov pri osmih letih opravil že na Slovanu. "Začel sem pri drugi ekipi, in ker pri prvi niso imeli vratarja, so me postavili tja. Težava je nastala, ker sem imel v drugi ekipi svoje prijatelje in sošolce, zato sem treninge opustil."
Toda pozneje je začel nogomet trenirati bolj resno, v mladih letih je eno sezono odšel k Olimpiji, za katero že od malih nog strastno navija, česar ne skriva, nato pa se je začela njegova pot pri Domžalah, kjer uspešno brani še zdaj. Zanimivo je, da Nejc vratar ni postal po kakšnem čudnem naključju, temveč je vedno želel igrati na tem položaju. "Vedno sem bil poseben otrok, vse sem želel storiti po svoje. In ker se nihče ni želel postaviti v gol, sem se jaz. Po koncu sezone se kdaj pozabavamo in odigram v polju, toda več kot nekaj minut tekanja po igrišču ne zdržim, to ni zame (smeh)."
Beseda je nanesla tudi na njegov nedavni in velikokrat opevani uspeh, ki mu je prinesel tudi več medijske pozornosti, kot jo je bil vajen pred tem, a to so za Nejca sladke skrbi: "Bilo je malo drugače, toda na to sem gledal kot na del svojega poklica. Na višji ravni so pritiski še večji," zrelo razmišlja Nejc, ki ne skriva visokih ambicij.
Spomnim se, da se je rodila nekaj dni pred prvo tekmo sezone s Triglavom, od adrenalina nisem nič spal in prišel sem naravnost na trening. S fanti smo malo proslavili, na koncu pa skoraj 40 ur nisem spal. A bilo je vredno.
Z njegovim rekordom je bila povezana tudi slajša plat, ki so jo imeli priložnost izkusiti njegovi soigralci. "Ideja, da jim prinesem krofe, se je rodila po tem, ko so me začeli v šali spraševati, kaj imajo oni od tega, da se ves čas piše o meni. Vedno skušam poudariti to, da so bili za to v veliki meri zaslužni tudi oni, oddolžiti pa sem se jim skušal s krofi po vsaki tekmi, na kateri nismo prejeli zadetka (smeh). Mislim, da so bili zadovoljni, čeprav so mi rekli, da jih redim (smeh)."
VZTRAJNOST SE JE IZPLAČALA
Čeprav smo ga po enem od treningov zadržali na kavi in ob prijetnem klepetu, večinoma oddrvi domov k ženi Sandri in hčerki Zali. "Pohvaliti moram ženo, ki skrbi za vse. Ko imam dva treninga na dan, zlasti v pripravljalnem obdobju včasih težko držim ritem in se je naporno ukvarjati s hčerko, zaradi česar pride kdaj do kakšnega majhnega prepira. Toda ko je le mogoče, se skupaj odpravimo na kakšen izlet, nazadnje smo bili na primer v Kranjski Gori."
Nejc je z veliko navdušenja govoril o novi vlogi, saj mu vsak dan prinese kaj novega. "Zelo lepo je videti njene povratne informacije, ko se razveseli, ko pridem domov. Bil sem prisoten tudi pri porodu in izkušnja je bila neverjetna. Porod je bil sicer dolg in naporen, toda bilo je vredno. Spomnim se, da se je rodila nekaj dni pred prvo tekmo sezone s Triglavom, od adrenalina nisem nič spal in prišel sem naravnost na trening. S fanti smo malo proslavili, na koncu pa skoraj 40 ur nisem spal. A bilo je vredno," je z iskricami v očeh zaupal petindvajsetletni čuvaj mreže, ki je v svojo mrežo ujel tudi Sandro.
"Že od nekdaj mi je bila všeč, čeprav mi naklonjenosti na začetku ni vračala. Toda bil sem vztrajen, nekoč je 'kliknilo', začela sva klepetati in zdaj sva skupaj že pet let. Zanimivo je, da greva vsako leto, čeprav je žalostno, v McDonalds v spomin na najin prvi uradni zmenek, ko je tudi ona rekla, da je to to (smeh)."
Poleg dobro leto stare Zale jima družbo dela tudi štirinožni kosmatinec. "Na začetku zveze sva imela vsak svojega psa, zdaj pa imava štiri leta skupnega kužka, angleškega buldoga Sharko. Lahko bi rekli, da je to najina maskota, povsod gre z nama, če je le mogoče."
TEŽKO SKRIVA SVOJA ČUSTVA
Ko jima dopušča čas, se odpravita tudi na kakšno potovanje, Nejc je namreč že od nekdaj navdušen nad Ameriko. "Ko sem bil prvič tam z očetom, sem se zaljubil, čeprav ne morem opisati, kaj točno me najbolj navdušuje in vedno znova vleče. Tudi Sandri je postala všeč, mogoče tudi zaradi nakupovanja, saj je veliko stvari cenejših kot pri nas. To je še ena od stvari, ki naju povezuje in čeprav sva si v marsikateri stvari različna, se po mojem mnenju zelo dobro dopolnjujeva," je še dodal Nejc in ni pozabil omeniti, da v zakonu uživa.
Ena od stvari, ki se v vseh teh letih ni spremenila, je dejstvo, da Nejc ostaja poln energije in da je še vedno težko pri miru. "Rad sem zelo aktiven, na drugi strani pa težko skrivam kakšno čustvo. Pozna se, ko sem vesel, prav tako pa tudi, ko sem slabe volje ali jezen. Mogoče mi to v nogometu ne pomaga vedno, toda učim se iz tekme v tekmo. V prejšnjih letih sem se tudi na tem področju spremenil, skušam ostati miren in izklopiti vsa čustva."
Med pogovorom nam je v oko padla nevsakdanja tetovaža, ki krasi njegovo desno zapestje. "To je zapestnica, ki jo je hčerka nosila po rojstvu, nekoliko pa sem si jo priredil. Tu je znak kliničnega centra, številka poroda, dodal pa sem še datum in uro. Ne vem, kako sem prišel do te ideje (smeh). Ko delamo kakšne težke vaje v fitnesu, se ozrem na tetovažo in se spomnim, da je vse skupaj vredno. Imam pa še nekaj načrtov s tetovažami. Ko enkrat začneš, je težko končati. Zdaj sem pri številki štiri, najbolj pa je bolela tista, ki jo imam na predelu reber."
In kje se zdaj petindvajsetletni vratar vidi čez trideset let? "Hm (smeh). Upam, da s kakšnim vnukom. Upam, da bom lahko otroke lepo preživel in da jim bom dal to, kar so mi dali starši v mojem otroštvu."
